Jedro

Morebitne pomanjkljivosti ali slabosti v postopku oblikovanja list kandidatov je treba presojati z vidika možnosti čim bolj učinkovitega oziroma polnega uresničevanja temeljnega namena zakona (ZLV in ZVDZ), to je uresničevanja volilne pravice iz 43. člena Ustave, ki mora biti splošna in enaka.

Tožena stranka je razlago določbe drugega odstavka 52. člena ZVDZ povezala - oziroma jo je postavila celo v razmerje odvisnosti - z določbo prvega odstavka tega člena, ki pravi, da je „ime liste kandidatov, ki jo je vložila politična stranka, ime politične stranke.“ Ta določba ne pomeni, da mora biti tudi ime „skupne liste“ enako imenu dveh ali več političnih strank, ki vložijo skupno kandidaturo. Že iz besedila prvega odstavka 52. člena ZVDZ izhaja, da ime liste ni nujno identično z imenom politične stranke.

Če je zakonodajalec predpisal, da ime skupne liste kandidatov „določijo“ dvoje ali več političnih strank, je jasno, da ime skupne liste ni odvisno od tega, kar določa prvi odstavek 52. člena ZVDZ, ampak je ime skupne liste odvisno od odločitve političnih strank, pri čemer pa stranke veže legitimen namen določbe drugega odstavka 52. člena ZVDZ. Namen te določbe pa je da je za volivce povsem razumljivo in transparentno, katera politična stranka oziroma skupina volivcev predlaga skupno listo kandidatov, da ne bi bili volivci zavedeni, da določeno skupno listo kandidatov podpirajo oziroma vlagajo bodisi določene politične stranke bodisi skupina volivcev, čeprav v resnici temu ne bi bilo tako.

Tožena stranka ugotavlja, da predlagatelja skupne liste sploh ne bi mogla odpraviti pomanjkljivosti, ker bi na podlagi 30. člen Statuta lahko veljavno odločal samo „zbor članov“ navedene stranke, ki naj bi po ugotovitvah tožene stranke odločil ne le o listi kandidatov, ampak je določil tudi ime liste. Vendar ni nujno, da lahko edino zbor volivcev določi ime liste kandidatov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se odločba Občinske volilne komisije mestne Občine Kranj št. 041-2/2018-207 z dne 19. 10. 2018 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določil 41. in 74. člena Zakona o lokalnih volitvah (Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 83/12 in 68/17; v nadaljevanju: ZLV) v zvezi z določili 56. in 59. člena Zakona o volitvah v državni zbor (Uradni list RS, št. 109/06 - uradno prečiščeno besedilo, 54/07 - odl. US in 23/17; v nadaljevanju: ZVDZ), v postopku preizkusa liste kandidatov za člane občinskega sveta Mestne občine Kranj, na seji dne 19. 10. 2018, odločila, da se lista kandidatov z imenom liste: Lista Alenke Bratušek in Boštjana Trilarja, za volitve v občinski svet Mestne občine Kranj dne 18. 11. 2018, ki je bila pravočasno vložena dne 18. 10. 2018 ob 11.36 uri, zavrne v celoti.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da lista kandidatov ne izpolnjuje vsebinskega razloga za potrditev iz 52. člena ZVDZ (v zvezi z določbo drugega odstavka 74. člena ZLV). Predlagatelja Stranka Alenke Bratušek in stranka Več za Kranj sta določila, da se ime liste kandidatov glasi: »Lista Alenke Bratušek in Boštjana Trilarja«. Ime liste ni določeno v skladu z ZLV in ZVDZ, navedeno pa ne predstavlja formalne pomanjkljivosti, ki bi jo predlagatelja lahko odpravila.

3. Glede na določila ZLV in ZVDZ lahko liste kandidatov za občinski svet predlagata (le) dve vrsti predlagateljev: (1) politična stranka v občini (ali dvoje ali več političnih strank) ali (2) volivci v volilni enoti. Ime liste kandidatov, ki jo je vložila politična stranka, je ime politične stranke. Sestavni del imena liste je lahko tudi skrajšano ime stranke ali kratica njenega imena. Imenu liste se lahko doda simbol oziroma znak stranke. Če dvoje ali več političnih strank vloži skupno listo kandidatov, določijo ime skupne liste, pri čemer mora biti razvidno, da gre za skupno listo dveh ali več političnih strank (52. člen ZVDZ). Če ime liste ni določeno, se za ime liste šteje ime in priimek prvega kandidata na listi (53. člen ZVDZ).

4. Zakon izrecno določa, da je v primeru, če je predlagatelj liste politična stranka (ali dve ali več političnih strank), ime liste kandidatov popolnoma enako imenu politične stranke, v primeru, da dvoje ali več strank vloži skupno listo kandidatov pa mora biti iz imena razvidno, da gre za skupno listo dvoje ali več političnih strank. Zakon tako izrecno določa sestavine v primeru, da je predlagatelj stranka (ali več strank), ime liste enako imenu politične stranke, medtem ko v primeru, da so predlagatelji volivci, zakon ne predvideva nikakršnih omejitev glede imena liste. Iz navedenega je razvidno, da je bil namen zakonodajalca, da je v primeru, da je predlagatelj liste stranka, (volivcem) jasno razvidno, da gre za s strani stranke predlagano listo in da je bil namen zakonodajalca, da v vsakem primeru odstrani dvom, ali je predlagatelj liste stranka ali so predlagatelji liste volivci, da se s strani stranke predlagana lista ne more »skriti« za kakim drugim imenom. Povedano drugače: zakon nedvoumno določa, da mora biti iz imena liste, ki jo predlaga stranka, jasno razvidno, da gre za »strankarsko« listo in ne za listo, ki bi jo predlagali volivci.

5. V danem primeru sta predlagatelja liste dve politični stranki (Stranka Alenke Bratušek in stranka Več za Kranj). Glede na določilo drugega odstavka 52. člena ZVDZ bi iz imena (skupne) liste moralo biti razvidno, da gre za skupno listo dveh političnih strank (ter za kateri dve stranki sploh gre). Iz imena, ki sta ga navedeni stranki določili, ni razvidno, da gre za skupno listo dveh političnih strank, temveč sta v imenu liste navedeni dve fizični osebi. Iz vpogleda v register političnih strank je razvidno, da stranka, v katere imenu bi se pojavljalo ime »Boštjan Trilar« (v kateremkoli sklonu) ne obstaja, stranka, v katere imenu je tudi ime »Alenka Bratušek« pa se imenuje Stranka Alenke Bratušek (in ne Lista Alenke Bratušek). Poleg tega je dejstvo, da sta Alenka Bratušek in Boštjan Trilar fizični osebi.

6. Vendar v primeru napačnega imena liste ne gre za formalno pomanjkljivost, temveč gre za vsebinsko pomanjkljivost, ki je ni mogoče sanirati. Iz sodne prakse namreč izhaja, da formalno pomanjkljivost predstavljajo na primer napake v dnevu rojstva (14. namesto 19.) in imenu Janez (namesto Ivan) (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VI Ips 9/94). Vsebinske pomanjkljivosti, torej pomanjkljivosti, ki se jih ne da odpraviti, pa predstavljajo pomanjkljivosti, kot so premajhno število podpor volivcev (na primer sodba Vrhovnega sodišča RS Uv 6/2014), nespoštovanje spolnih kvot (na primer sodba Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1459/2014), stalno prebivališče kandidata za člana občinskega sveta v drugi volilni enoti (na primer sodba Upravnega sodišča RS opr. št. IV U 201/2014). V vseh primerih, navedenih v prejšnjem stavku, gre za situacije, v katerih pomanjkljivosti (teoretično) sicer je mogoče odpraviti, če bi na primer volilna komisija dopustila spremembo liste kandidatov, vendar pa zakon odprave takih (vsebinskih) pomanjkljivosti ne dopušča. Sprememba imena liste kandidatov bi po oceni OVK predstavljala vsebinsko spremembo (torej spremembo enake vrste, kot bi bila sprememba števila kandidatov določenega spola ali pridobitev dodatnega števila podpor volivcev).

7. Tožena stranka se sklicuje na odločbo Up-716/18-8 in Up-745/18-8, v kateri je Ustavno sodišče RS pojasnilo naslednje:

8. »V skladu z navedenim ima pristojna volilna komisija izrecno zakonsko pooblastilo, da poziva zgolj k odpravi formalnih pomanjkljivosti. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-304/98 pojasnilo, da je pojem formalna pomanjkljivost nedoločen pravni pojem, katerega natančna vsebina je predmet razlage pristojnega organa; v tem primeru pristojnih volilnih komisij, ki niso upravni organi, temveč posebni neodvisni organi, zadolženi za organizacijo volilnega postopka. V odločbi št. Up-2385/08 z dne 9. 9. 2008 (Uradni list RS, št. 88/08 in odl. US XVII, 80, 9. točka obrazložitve) je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da gre za formalno pomanjkljivost takrat, ko ni treba izvesti novih volilnih opravil kandidacijskem postopku.“ Stališče Vrhovnega sodišča ji v izpodbijani sodbi v celoti sledi, kot ji je sledilo tudi že v svoji citirani sodbi iz leta 2011. 9. Ime liste »Lista Alenke Bratušek in Boštjana Trilarja« sta določila pristojna organa obeh strank in sicer Zbor članov Stranke Alenke Bratušek in Izvršni odbor stranke Več za Kranj. Navedeno je za Zbor članov Stranke Alenke Bratušek razvidno iz dokumenta »Zapisnik o delu organa politične stranke, ki je določil kandidaturo(e) za člana občinskega sveta«, za Izvršni odbor stranke Več za Kranj pa je razvidno iz dokumenta »Zapisnik 5. seje izvršnega odbora stranke Več za Kranj«. Dokumenta sta predlagatelja predložila OVK skupaj z listo kandidatov. Ker sta ime liste določila organa obeh strank, bi bilo za spremembo imena liste potrebno ponovno odločanje obeh organov obeh strank. To bi pomenilo izvedbo novih volilnih opravil v kandidacijskem postopku (prim. odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-2385/08 z dne 9. 9. 2008). Gre torej za pomanjkljivost, ki ni formalna, in za katero zakon ne dopušča, da bi volilna komisija dopustila njihovo odpravo po določilih drugega odstavka 56. člena ZVDZ oziroma zakon predlagateljicama (političnima strankama) ne dopušča, da bi tako pomanjkljivost naknadno odpravili.

10. V tem konkretnem primeru pa odprava pomanjkljivosti, tudi če bi šlo za formalno pomanjkljivost, v zakonskem roku niti ni mogoča. Predlagatelj je dolžan eventualne formalne pomanjkljivosti odpraviti v roku treh dni (drugi odstavek 56. člena ZVDZ). Kot že pojasnjeno iz »Zapisnika o delu organa politične stranke, ki je določil kandidaturo(e) za člana občinskega sveta«, ki ga je skupaj z listo kandidatov kot ena predlagateljic predložila Stranka Alenke Bratušek, namreč izhaja, da je organ »zbor članov« navedene stranke določil ne le listo kandidatov (tj. zaporedje 33 oseb na listi), temveč je izrecno določil tudi, da se ime liste kandidatov glasi »Lista Alenke Bratušek in Boštjana Trilarja« (10. točka navedenega zapisnika). Po določilih 30. člena Statuta Stranke Alenke Bratušek (v nadaljevanju: Statut) liste kandidatk in kandidatov za volitve v organe lokalne skupnosti določi zbor članov in članic lokalnega odbora. To je pristojni zbor članov v konkretnem primeru tudi storil. Za eventualno spremembo imena liste kandidatov bi moral torej o tem ponovno odločati zbor članov (in svojo odločitev spremeniti). Vendar pa po določilu 5. odstavka 28. člena Statuta zbor članic in članov lokalnega odbora veljavno odloča, če so bili nanj najmanj 7 dni pred njegovim zasedanjem pisno vabljeni vsi članice in člani odbora in se ga udeležijo najmanj 3 članice oziroma člani. Iz izrecnega določila statuta torej izhaja, da bi (pristojni) zbor članov o spremembi imena liste kandidatov lahko odločal najhitreje šele v 7 dneh od prejema poziva OVK, da se odpravijo formalne pomanjkljivosti (če bi sploh šlo za formalne pomanjkljivosti, pa ne gre, kot je že bilo pojasnjeno). Zakon za odpravo formalnih pomanjkljivosti določa 3-dnevni rok. Odprava pomanjkljivosti, za katere je potrebno veljavno odločanje zbora članov (in za spremembo imena liste tako odločanje je potrebno) pa v 3-dnevnem roku zaradi omejitev iz Statuta ni mogoča. 11. Pritožbo zoper akt Občinske volilne komisije Kranj sta vložila za Stranko Alenke Bratušek njen zastopnik in generalni sekretar A.A. kot predlagatelj liste in B.B. kot predstavnik liste po pooblaščeni odvetniški družbi C.C. iz Ljubljane. Pritožnika pravita, da je bila odločba vročena predlagatelju liste po njegovemu predstavniku dne 19. 10. 2018 ob 17.35 uri.

12. Pritožnika menita, da je MOK bistveno prekršila pravila postopka in zmotno uporabila materialno pravo, določbe ZVDZ. Predlagata, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne temu organu v ponovno odločanje, ki mora o potrditvi liste kandidatov odločitvi v roku 48 ur od vročitve sodne odločbe. Tožena stranka je dolžna pritožnikoma solidarno povrniti njune stroške tega postopka.

13. Listo kandidatov za volitve v mestni svet toženke je predlagateljica določila skladno z njenimi notranjimi pravili na Zboru članov Stranke Alenke Bratušek, sopredlagateljica, politična stranka Več za Kranj, pa je skladno s svojimi pravili, listo določila na Izvršilnem odboru. Nadaljnje je listi kandidatov predložila vso potrebno dokumentacijo (soglasja kandidatov, pravila politične stranke o določanju kandidatov oziroma list kandidatov in zapisnik o določitvi kandidatov), skladno s 73. členom ZLV) Vse, kar listi kandidatov predlagateljice manjka, je navedba imena politične stranke v imenu liste. Navedena pomanjkljivost pa ne more biti razlog za (neposredno) zavrnitev liste kandidatov s strani pristojne volilne komisije.

14. Drži sicer, da mora lista kandidatov predlagatelja, ki je politična stranka, nositi tudi njeno ime; pri tem je lahko sestavni del imena liste tudi skrajšano ime stranke ali kratica njenega imena. Imenu liste se lahko doda simbol oziroma znak stranke. Če dvoje ali več političnih strank vloži skupno listo kandidatov, določijo ime skupne liste, pri čemer mora biti razvidno, da gre za skupno listo dveh ali več političnih strank (52. člen ZVDZ).

15. Politični stranki Stranka Alenke Bratušek in Več za Kranj sta določili skupno listo kandidatov za volitve v mestni svet toženke, pri čemer sta določili tudi njeno skupno ime »Lista Alenke Bratušek in Boštjana Trilarja«. Ime liste sta določila predlagatelja, torej stranki, podpisala pa njena predsednika v Sporazumu o sodelovanju na lokalnih volitvah 2018 v Mestni občini Kranj, in ne člani zbora članov stranke v Kranju, ki je pristojen za potrjevanje kandidatur oziroma liste kandidatov, kot to zahteva 51. člen ZLV. ZLV ne zahteva, da ime liste kandidatov določijo pristojni organi članov strank oziroma volivci, temveč ostaja določitev imena liste v domeni predlagatelja. Tako je zmotna ugotovitev OVK MOK, da bi moral o spremembi imena liste odločati Zbor članov prve pritožnice in da posledično imena liste ne bi bilo moč spremeniti v zakonskem 3-dnevnem roku. Ime liste namreč lahko popravita predlagatelja sama; tako, kot sta ime določila.

16. ZVDZ v 52. členu sicer zahteva, da bi morala predlagatelja k imenu liste dodati tudi ime ali kratico politične stranke - Stranka Alenke Bratušek ter Več za Kranj ali VZK. Vendar ta pomanjkljivost nikakor ne pomeni napake, ki bi jo bodisi predlagatelja bodisi sama OVK MOK v postopku ne bi mogla odpraviti. Zmotna je napreč presoja toženke, da gre za materialno pomanjkljivost liste, ki naj bi jo v postopku ne bilo mogoče odpraviti brez ponovitve posameznih volilnih opravil. Predlagana lista namreč ni imela nobene napake v svoji vsebini - lista je pravilno sestavljena, upoštevaje tkim. sistem zadrge in s tem povezanih spolnih kvot, vsi kandidati imajo (pasivno) volilno pravico in stalno prebivališče v volilni enoti, za katero kandidirajo, lista je bila določena skladno z avtonomnimi pravili predlagateljic, političnih strank: le ime liste kandidatov ni popolno. Primera, ko lista po svoji vsebini ni določena skladno z zakonom, ni mogoče primerjati z obravnavano zadevo. Najmanj, kar je, pa bi toženka morala dopustiti predlagateljema, da ime liste na ta način popravita in formalno pomanjkljivost odpravita. Ker gre le za takšno pomanjkljivost, ki jo je moč odpraviti na način, da volilnih opravil v fazi kandidiranja zatorej ne bi bilo potrebno ponavljati. Pri tem ne gre spregledati, da predlagatelja pri morebitni popravi imena predlagane liste ne bi imela nobene možnosti izbire - izbranemu imenu liste »Lista Alenke Bratušek in Boštjana Trilarja«, bi morala le pridati imena obeh političnih strank» - Stranka Alenke Bratušek in Več za Kranj«. Nobenega dvoma namreč ni, kateri politični stranki sta predlagateljici liste kandidatov. Takšen dostavek z navedbo imena predlagateljev pa bi lahko v ime liste vnesla tudi sama OVK MOK v fazi potrjevanja liste kandidatov, na način, da bi imena političnih strank dopisala v oklepaju poleg določenega imena liste, kakršna je tudi siceršnja praksa drugih volilnih organov.

17. Naslovno sodišče je v zadevi U 395/2008 z dne 30. 6. 2008 odločilo, da je napaka v imenu liste kandidatov formalna pomanjkljivost, ki jo je moč odpraviti. Judikati, na katere se sklicuje toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, torej niso v bistvenem podobni z obravnavano zadevo (sodba Vrhovnega sodišča Vv 5/2018 z dne 5.5.2018 spolne kvote). Pristojnost posebnih volilnih organov političnih strank je namreč določitev kandidatov na listi, ne pa vseh ostalih (formalnih) sestavin posamezne liste. Iz predloženega Seznama list kandidatov za volitve članov v občinski svet Občine Komen z dne 5. 10. 2014 sledi, da je bila pod točko 9. potrjena tudi lista z imenom »Lista za rast in razvoj«, predlagana s strani dveh političnih strank, pridana kratica tedanjih strank v oklepaju »(ZaAB, ZARES), kar je storila volilna komisija sama. Nadalje tudi iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-16/92-5 z dne 25. 11. 1992 (Uradni list RS, št. 57/92) jasno izhaja zaključek, da je opustitev delov registriranega imena stranke v imenu liste sama po sebi zgolj formalna pomanjkljivost, ki bi se dala odpraviti po drugem odstavku 56. člena ZVDZ.

18. Zavrnitev liste kandidatov nesorazmerno posega tako v pasivno volilno pravico kandidatov na listi, ki v volilni tekmi posledično ne bodo mogli sodelovati, kot v aktivno volilno pravico predlagateljev ter članov organov pritožnice, ki so listo kandidatov določili. Gre za nedopusten poseg v pravico iz 43. člena Ustave in pravico do svobodnih volitev iz 3. člena 1. Protokola k EKČP. Ukrep toženke, ki je le zaradi napake v imenu liste, brez da bi dala možnost predlagateljema, da to napako odpravita skladno z drugim odstavkom 56. člena ZDVZ, nesorazmerno posegla v pasivno volilno pravico pritožnikov. Ustavno sodišče je tako v že citirani odločbi št. Up 16/92 z dne 25. 11. 1992, razložilo, da je po splošno sprejetem in močno poudarjenem pojmovanju v evropski ustavno sodni praksi in teoriji sprejeto stališče, da morajo biti posegi v ustavne pravice v skladu z namenom dovoljene omejitve in v skladu z načelom sorazmernosti; omejiti se morajo torej na obseg, ki je za doseganje tega namena res nujen, prekomerni posegi pa so nedopustni. Ob tem ne gre spregledati, da je Vrhovno sodišče v zadevi Uv 8/2018 z dne 12. 5. 2018 (v res da malce specifičnih okoliščinah) kot zakonito potrdilo listo, ki je bila glede na določbe ZVDZ materialno pomanjkljiva.

19. Predlagatelja v posebnem poimenovanju liste nista želela prikriti, da za listo stojita dve politični stranki, tako Stranka Alenke Bratušek kot stranka Več za Kranj. Imena obeh oseb v poimenovanju liste sta namreč tudi predsednika teh strank v (lokalnem) okolju jasno prepoznana kot politični osebi. Ravno tako bi na glasovnici pred imenom liste bila predstavljena oba logotipa političnih strank, ki vsebujeta tudi celotno njuno ime.

20. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da pritožnika skušata zavajati, ko navajata, da mora lista kandidatov predlagatelja, ki je politična stranka, nositi tudi njeno ime. Zakon namreč jasno določa: ime liste kandidatov, ki jo je vložila politična stranka, je ime politične stranke. Dopustne sestavine imena liste so torej ime stranke (ime stranke je obvezna sestavina), skrajšano ime/kratica in znak. Nobena dodatna sestavina ni dovoljena. Enako smiselno velja za dvoje ali več političnih strank, če vložijo skupno listo kandidatov. Zakon ne dovoljuje imena liste, ki ni ime politične stranke (dodatni sestavni del imena je lahko skrajšano ime/kratica). Občinska volilna komisija Občine Komen, na katere odločitev se sklicujeta pritožnika, je tako ravnala napačno, ko je potrdila listo z imenom »Lista za rast in razvoj (ZaAB, ZARES)«, saj tako kombiniranje »nestrankarskega« in »strankarskega« imena liste ni dovoljeno.

21. Zmotne so navedbe pritožnikov, da sta politični stranki Stranka Alenke Bratušek in Več za Kranj določili skupno listo kandidatov za volitve v občinski svet ter določili tudi njeno skupno ime »Lista Alenke Bratušek in Boštjana Trilarja«, oboje tako, da sta predsednika podpisala Sporazum o sodelovanju na lokalnih volitvah 2018 v Mestni občini Kranj. Alenka Bratušek, predsednica stranke, namreč ni zakonita zastopnica Stranke Alenke Bratušek. Zakoniti zastopnik navedene politične stranke je A.A., ki je tudi podpisal pooblastilo odvetniški družbi za vložitev pritožbe. Navedeni sporazum, ki ga za eno od dveh (pogodbenih) strank ni podpisal zakoniti zastopnik take stranke, pa tako ni veljaven in ne ustvarja pravnih posledic oziroma učinkov, ki jih pritožnika sporazumu pripisujeta. Poleg tega predsednica politične stranke (po Statutu te stranke) tudi nima pristojnosti določati ime liste kandidatov.

22. Stranki ne moreta »določiti skupne liste kandidatov za volitve«, kot v 6. točki pritožbe zmotno zatrjujeta pritožnika. Ker samo člani stranke, ki imajo stalno prebivališče v isti občini, smejo sodelovati pri določanju kandidatov, politični stranki (ki obe delujeta na območju celotne RS) ne moreta dati vnaprejšnjega navodila svojim članom, da so v določeni občini dolžni oblikovati skupno listo z določeno drugo politično stranko. Ker je lokalnim članom politične stranke prepuščeno, da odločajo o samih kandidatih in o sestavi liste, je jasno, da smejo lokalni člani politične stranke tudi določiti ime take liste. Le lokalni člani stranke so torej tisti, ki so edini pristojno določiti ime liste.

23. Iz dokumentov v spisu, ki sta jih predložili politični stranki sami, pa izhaja, da sta ime liste določila lokalna organa obeh strank in je vsak organ posebej sprejel svojo odločitev, kar je v odločbi OVK izčrpno pojasnjeno. Za spremembo imena liste bi torej bilo potrebno ponovno odločanje nekih organov obeh strank (po oceni OVK gre za lokalna organa stranke, ki sta o imenu liste že odločala).

24. Predlagatelja sta pravni osebi, ki ne moreta (sama) izražati svoje volje. Sprememba imena liste bi torej zahtevala odločitev nekega organa predlagatelja, kar pomeni, da bi bila potrebna izvedba novih volilnih opravil v kandidacijskem postopku. Slednje pa posledično pomeni, da napačno ime liste ne predstavlja zgolj formalne pomanjkljivosti. Pristojnost določati listo kandidatov (kar vključuje tudi njeno ime) ima po 16. členu Statuta navedene politične stranke njen izvršni odbor. Če torej - kot navajata pritožnika - pristojnosti določiti imena skupne liste nimajo lokalni člani obeh političnih strank, jo ima v primeru Stranke Alenke Bratušek izvršni odbor. Zagotovo take pristojnosti nima predsednica politične stranke. Ponovno se tako pride do enakega zaključka, da je v vsakem primeru torej za spremembo imena liste potrebno novo odločanje (nekega) organa, kar pomeni (nedovoljeno) izvedbo novih volilnih opravil v kandidacijskem postopku.

25. Siceršnja praksa drugih volilnih organov, na katero se pritožnika sklicujeta (OVK Občine Komen), je po oceni OVK napačna, OVK Mestne občine Kranj ne zavezuje, zato je posledično neupoštevna. Ni torej naloga OVK, da ob popolnoma jasnih zakonskih določbah sama popravlja s strani predlagateljev napačno določeno ime liste, ali da predlagateljem naloži odpravo (formalnih) pomanjkljivosti, pri čemer zakonski pogoji za odpravo pomanjkljivosti sploh niso podani, ker gre za vsebinsko in ne formalno pomanjkljivost. 26. Pritožnika se neutemeljeno sklicujeta na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi Uv 8/2018. V navedeni zadevi (šlo je za neizpolnjevanje »spolnih kvot« po izločitvi ene kandidatke, ki je kandidirala še na drugi listi) je namreč sodišče ugotovilo, da »zakona namreč ni kršil pritožnik, temveč kandidatka, ki je soglasje dala še drugi politični stranki«. V primeru skupne liste pritožnikov pa zakona ni kršil kateri od kandidatov, temveč predlagatelja sama (lokalna organa predlagateljev).

27. Enako neutemeljeno je sklicevanje pritožnikov na odločitev Upravnega sodišča RS v zadevi U 395/2008. V navedeni zadevi nepravilnega imena liste ni predlagala politična stranka, temveč je tako ime predlagala skupina volivcev. ZLV glede imena liste kandidatov, ki jo vložijo volivci, predlagatelju dopušča (absolutno) svobodo glede določitve takega imena. Politične stranke kot predlagatelji list kandidatov pa take svobode pri določanju imena liste nimajo. Povedano drugače: če je predlagatelj skupina volivcev, zakon že sam določa, kakšno je ime liste, če ga predlagatelj ne določi. Če pa je predlagatelj politična stranka, pa zakon nalaga politični stranki, da sama določi pravilno ime (ime stranke kot obligatorna sestavina, skrajšano ime stranke, kratica in/ali znak kot fakultativne sestavine).

28. OVK se je ob sprejemu svoje odločitve zavedala, da to pomeni poseg v volilno pravico, poseg v eno od najvidnejših ustavnih pravic. Že na samem začetku obstoja države je Ustavno sodišče v svoji odločbi št. Up 16/92-5 z dne 25. 11. 1992, ki jo pritožnika pravilno povzemata, res povsem jasno in nedvoumno zavzelo stališče, da morajo biti posegi v ustavne pravice, kadar so dovoljeni, v skladu z namenom dovoljene omejitve in v skladu z načelom sorazmernosti. Zato je OVK pri odločanju tehtala tudi med posegom v pasivno volilno pravico predlagateljev oziroma kandidatov na listi predlagateljev in posegom v aktivno volilno pravico volivcev (test sorazmernosti). Če bi OVK dopustila predlagano ime, bi bil z dopuščenim imenom ustvarjen vtis, da listo predlagajo volivci, kar pa ne drži. OVK je tako tehtala med sorazmernostjo posega v pasivno volilno pravico predlagateljev/kandidatov in posega v aktivno volilno pravico - pravico volivca vedeti, koga voli na splošnih in tajnih volitvah. OVK se je ob jasnih zakonskih določilih glede imena liste kandidatov zato odločila, da pretehta zaščita aktivne volilne pravice. Očitno sta se zato predlagatelja odločila, da v ime liste ne vključita imen obeh strank, temveč imeni dveh prepoznavnih fizičnih oseb. Glede na jasno tendenco v zadnjem času, da na lokalnih volitvah kandidirajo kandidati za župane in liste volivcev, ki jih predlagajo volivci, je to tudi možno razumeti. Vendar pa zakon ne dopušča »skrivanja« list kandidatov, ki jih predlagajo politične stranke, za drugačnimi imeni list. 29. V nadaljnji pripravljalni vlogi tožeči stranki navajata, da je jasno, da sta predlagatelja liste politični stranki. Kot v odgovoru implicitno OVK MOK sama priznava, ZLV določa le poseben postopek, kako morajo biti določeni kandidati na listi, ne pa tudi, da mora biti na isti način določeno tudi ime liste. To razlikovanje pa je povsem utemeljeno, saj gre v prvem primeru za vsebinski (materialni) kriterij, pri drugem pa le za formalnega. Tako kot sta predlagatelja določila sporno ime liste, ga lahko v zakonskem 3-dnevnem roku tudi popravita. Za primer tožeči stranki navajata skupni nastop dveh političnih strank na letošnjih predčasnih parlamentarnih volitvah, ko sta stranki „Glas za otroke in družine“ ter „Nova ljudska stranka“ nastopili s skupno listo kandidatov v večini volilnih enot, in z imenom liste "Kangler & Primc združena desnica - glas za otroke in družine, nova ljudska stranka“, saj ZVDZ zahteva le, da iz imena skupne liste izhaja ime politične stranke. Nikakor pa slednje ni izključna sestavina imena liste. Tako je tudi iz že citirane zadeve Up-16/92 lahko razbrati, da je bilo predlagano ime liste DEMOS z navedenimi imeni te predvolilne koalicije, nikdar pa ni bila registrirana politična stranka s tem imenom. S posameznimi navedbami OVK MOK dodaja nove razloge za zavrnitev predlagane liste, kar so nedovoljene novote. Določitev imena liste ni dejanje, ki bi bilo vtkano v samo bistvo liste; njeno bistvo so kandidati.

30. To pripravljalno vlogo tožečih strank je sodišče po elektronski pošti poslalo tožeči s stranki dne 22. 10. 2018 ob 16.17. uri.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

31. Pritožba je utemeljena.

32. Po določilu 1. odstavka 97. člena ZLV lahko zoper odločbo občinske volilne komisije, s katero se zavrne kandidatura oziroma lista kandidatov, »vsak kandidat ali predstavnik kandidature oziroma liste kandidatov« vloži pritožbo na Upravno sodišče.1 Tožena stranka v odgovoru na pritožbo ne oporeka aktivne legitimacije (prvo-tožeči stranki) zastopniku in generalnemu sekretarju Stranke Alenke Bratušek, A.A., kot predlagatelju liste, in tudi ne drugo-tožeči stranki, B.B. kot predstavniku liste, ki sta pritožbo vložila na podlagi pooblastil odvetniški družbi C.C.; tudi sodišče ni našlo nujnih razlogov za posebno pozivanje in določanje roka, naj stranki oblikovno opremita pritožbo tako, da bosta na prvem mestu pri imenovanju tožečih stranka navedena predstavnika kandidature oziroma kandidatne liste.

33. Po podatkih v spisu je predlagatelj liste po svojem predstavniku izpodbijano odločbo prejel dne 19. 10. 2018 ob 17.35 uri, pritožbo tožečih strank pa je sodišče prejelo 21. 10. 2018 ob 11.20 uri, kar je znotraj zakonskega roka iz 1. odstavka 97. člena ZLV.

34. Preden sodišče začne s presojo zakonitosti izpodbijanega akta - glede sklicevanja tožeče stranke na pravico iz 3. člen Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin 2 - v izhodišču pripominja, da se je Upravno sodišče v pretekli sodni praksi sicer že sklicevalo na stališče Ustavnega sodišča, da se 3. člen Protokola št. 1 k EKČP nanaša tudi na volitve v lokalnih skupnostih.3 Vendar pa Upravnemu sodišču ni poznano, da bi Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) po odločitvah v zadevi Salleras Llinares v. Spain, kjer je šlo za to, da je volilni odbor zavrnil listo na lokalnih volitvah, in v zadevi Xuereb v. Malta, kjer je šlo za to, da je bil pritožnik izločen iz kandidiranja na lokalnih volitvah, spremenilo svojo interpretacijo EKČP in stališče, da (sicer v odvisnosti od ustavne ureditve države podpisnice) volitve v organe lokalne oblasti ne pomenijo volitev v zvezi z izbiro „zakonodajnega telesa“ v smislu 3. člena Protokola št. 1 k EKČP. Zato v takih primerih, ko gre za lokalne volitve, 3. člen Protokola št. 1 k EKČP ne pride v poštev oziroma ni neposredno uporabljiv.4 To pa ne pomeni, da zaradi odločitev volilnih organov pri lokalnih volitvah v postopku ne more priti v poštev kakšna druga pravica iz EKČP.5 Poleg tega neposredna neuporabljivost določila 3. člena Protokola št. 1 k EKČP v zadevah lokalnih volitev tudi ne pomeni, da sodna praksa ESČP v zvezi z volitvami v „zakonodajna telesa“ ne bi smela biti uporabljena s strani volilnih organov in sodišča v smislu inspiracije za razlago ZLV, ZVDZ in 43. člena Ustave glede na obširno prakso ESČP v zvezi z določilom 3. člena Protokola št. 1 k EKČP in glede na zvezo med ZVDZ in ZLV. Vendar se tožeči stranki ob sklicevanju na določbo 3. člena Protokola št. 1 k EKČP ne sklicujeta na nobeno konkretno sodbo ESČP, zato jih tudi Upravno sodišče v tej zadevi ni upoštevalo oziroma ni bilo potrebno, da bi jih upoštevalo glede na zadostno prakso Ustavnega sodišča RS na predmetnem področju.

35. V predmetni zadevi mora Upravno sodišče razrešiti pravno vprašanje, kakšna je pravilna razlaga drugega dela določila drugega odstavka 52. člena ZVDZ, ki se za postopek potrjevanj kandidatur za volitve v občinske svete uporablja na podlagi drugega odstavka 74. člena ZLV.6 Predmetno določilo drugega odstavka 52. člena ZVDZ pravi naslednje: „Če dvoje ali več političnih strank vloži skupno listo kandidatov, določijo ime skupne liste, „pri čemer mora biti razvidno, da gre za skupno listo dveh ali več političnih strank.“ Ključno vprašanje za razrešitev tega upravnega spora je, kako je treba razlagati določbo, da mora biti „razvidno, da gre za skupno listo dveh ali več političnih strank“ in če je v povezavi s tem tožena stranka imela zadostno podlago v zakonu in notranjih pravilih prvo-tožeče stranke („Statut Stranka Alenke Bratušek“; v nadaljevanju: Statut), da je štela, da bi za popravo imena liste bilo potrebno novo volilno opravilo v kandidacijskem postopku oziroma da ne gre zgolj za formalno pomanjkljivost liste.

36. To pomeni, da je odgovor na to ključno pravno vprašanje povezan z vprašanjem, ki je tudi pravno-relevantno v tem upravnem sporu, ki pa ga je upravno-sodna in ustavno-sodna praksa že dokaj razdelala. To pa je vprašanje pravilnega razmejevanja med formalnimi pomanjkljivostmi list kandidatov (drugi odstavek 56. člena ZVDZ), ko mora volilna komisija predlagatelju dati možnost, da v roku 3 dni odpravi formalne pomanjkljivosti, in vsebinskimi pomanjkljivostmi na listi kandidatov, ko predlagatelj možnosti za odpravo pomanjkljivosti ne dobi, ampak pristojni organ listo zavrne (prvi odstavek 56. člena ZVDZ).

37. Tožena stranka je izpodbijano odločbo oprla na določbo prvega odstavka 56. člena ZVDZ.7 Upravno sodišče je glede te določbe že zavzelo stališče,8 da ta določba, če je seveda pravilno uporabljena, ne predstavlja omejevanja pravice iz 43. člena Ustave v smislu tretjega odstavka 15. člena Ustave,9 ampak gre za zakonsko ureditev načina uresničevanja pravice iz 43. člena Ustave v smislu drugega odstavka 15. člena Ustave.10 Do tega zaključka je sodišče prišlo na podlagi ustavno-sodne prakse Ustavnega sodišča v postopkih ustavnih pritožb zoper sodne odločitve v upravnih sporih v volilnih zadevah, kjer je Ustavno sodišče izpeljalo naslednjo interpretacijo: „Ker volitve predstavljajo proces, ki se mora odvijati in končati v določenem kontinuiranem obdobju, so vsa opravila, ki jih je treba opraviti v tem postopku, omejena z zakonskimi roki, ki so zelo kratki. Vsi organi, ki so pooblaščeni za odločanje v tem postopku, morajo upoštevati to posebno naravo volilne pravice, hkrati pa jo morajo upoštevati tudi vsi udeleženci postopka /.../.11 „Politična stranka, ki hoče sodelovati na volitvah, mora svojo organiziranost in delovanje prilagoditi tem zahtevam in poskrbeti za to, da bo lahko izkazala obstoj zakonskih pogojev ob vložitvi kandidatne liste12 /.../ Predlagatelj liste kandidatov mora še toliko skrbneje oblikovati listo kandidatov v skladu z določbami ZLV in izkazati, da jo je oblikoval v skladu z zakonskimi pogoji“13

38. To ustaljeno stališče Ustavnega sodišča pa ne pomeni, da je treba določbo 1. odstavka 56. člena ZVDZ v vsakem primeru razlagati strogo in do strank v postopku (ter volivcev) restriktivno.14 Upravno sodišče se je v svoji upravno-sodni praksi15 že ukvarjalo s pravnim vprašanjem, kako široko oziroma ozko je treba razlagati določbo o možnosti za odpravo formalnih pomanjkljivosti list kandidatov iz 2. odstavka 56. člena ZVDZ16 in je za temelj interpretacije določila 56. člena ZVDZ in za usmeritev pri izgrajevanju sodne prakse na tem področju uporabilo ustavno-sodno prakso varstva volilne pravice, po kateri mora strogost spoštovanja predpisanih pogojev za predložitev list kandidatov upoštevati tudi potrebno in sorazmerno fleksibilnost. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča namreč izhaja, da je treba morebitne pomanjkljivosti ali slabosti v postopku oblikovanja list kandidatov presojati z vidika možnosti čim bolj učinkovitega oziroma polnega uresničevanja temeljnega namena zakona (ZLV in ZVDZ), to je uresničevanja volilne pravice iz 43. člena Ustave, ki mora biti splošna in enaka.

39. Tako je na primer v sodbi Up-2385/08 z dne 9. 9. 2008 Ustavno sodišče odločilo, da kljub temu, da kandidatna lista ni vsebovala zakonskega pogoja o petdesetih podpisih podpore volivcev, ki ni zgolj formalna pomanjkljivost, ni v neskladju z volilno pravico ravnanje volilne komisije, ki kljub temu predlagatelja kandidatne liste pozove k dopolnitvi kandidatne liste v smislu drugega odstavka 56. člena ZVDZ, „kajti če bi se izkazalo, da ta dejansko razpolaga“ še z že pridobljenimi dodatnimi podpisi podpore, ali da ti le pomotoma niso bili predloženi ipd., potem bi šlo po svoji naravi dejansko za formalno pomanjkljivost, ki ne zahteva novih volilnih opravil v kandidacijskem postopku in ki bi jo bilo torej mogoče odpraviti.17 V drugem primeru, ko je bilo sicer izkazano, da so pri določanju kandidatov za občino sodelovali člani stranke, ki so imeli volilno pravico in stalno prebivališče v drugi občini, je Ustavno sodišče odločilo, da bi sicer takšno ravnanje lahko pripeljalo do kršitve pravila iz 2. stavka 51. člena ZLV, vendar pa ne tudi v konkretnem primeru, kajti tudi če postopek ni bil izveden tako, ni mogoče šteti, da je bil izveden nezakonito, „če je mogoče nedvoumno ugotoviti“, da so kandidature določili (potrdili) člani stranke, ki izpolnjujejo pogoje iz drugega stavka 51. člena ZLV.18 Primerljivo temu (za potrebe razlage določila prvega in drugega odstavka 56. člena ZVDZ) je Ustavno sodišče odločilo tudi v zadevi U-I-309/94. V tej zadevi je Ustavno sodišče navedlo, če je skupina volivcev predlagala, da je sestavni del imena liste kandidatov tudi znak, pri čemer pa ime liste kandidatov, ki jo vložijo volivci, po zakonu ne more imeti tudi znaka, potem bi volilna komisija pred potrditvijo liste po določbi drugega odstavka 56. člena ZVDZ morala šteti, da ima lista „formalne pomanjkljivosti in pozvati k njihovi odpravi oziroma ob vztrajanju pri takšnem imenu listo zavrniti v delu, ki se nanaša na uporabo znaka.“19 Tudi v zadevi Up 16/92-5 z dne 25. 11. 1992, kjer je šlo za vprašanje pravilnosti imena kandidatne liste v postopku volitev v Državni zbor, je Ustavno sodišče zakonsko določbo o formalnih pomanjkljivostih iz drugega odstavka 56. člena ZVDZ ustavno-skladno razlagalo tako, da je treba zaradi varstva ustavne volilne pravice zakonske določbe interpretirati široko, tako da se obseg te pravice ohranja neokrnjen in ne tako, da se zožuje.“20

40. Upravno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijanem aktu določbi prvega in drugega odstavka 52. člena ZVDZ razlagala in uporabila restriktivno, za kar pa v konkretnem primeru ni imela zakonite oziroma upravičene podlage.

41. Tožena stranka je namreč razlago določbe drugega odstavka 52. člena ZVDZ povezala - oziroma jo je postavila celo v razmerje odvisnosti - z določbo prvega odstavka tega člena, ki pravi, da je „ime liste kandidatov, ki jo je vložila politična stranka, ime politične stranke.“ Ta določba ne pomeni, da mora biti tudi ime „skupne liste“ enako imenu dveh ali več političnih strank, ki vložijo skupno kandidaturo. Določba prvega odstavka 52. člena ZVDZ pomeni samo to, da če listo kandidatov vloži ena politična stranka, se samo po sebi šteje, da je ime liste kandidatov ime politične stranke, pri čemer je od volje politične stranke odvisno, ali bo imenu liste dodala še simbol oziroma znak stranke, ali ne. Očitno pa že iz besedila prvega odstavka 52. člena ZVDZ izhaja, da ime liste ni nujno identično z imenom politične stranke, saj drugi stavek tega določila pravi, da je sestavni del imena liste lahko tudi skrajšano ime stranke ali kratica njenega imena. Takšna zveza, kot jo je vzpostavila tožena stranka med razlago drugega in prvega odstavka 52. člena ZVDZ, torej ne obstaja že na podlagi jezikovne in logične metode razlage prvega odstavka 52. člena ZVDZ.

42. Z vidika sistematične metode razlage zgornjo interpretacijo podpira tudi določba 73. člena ZLV, po kateri če je predlagatelj liste kandidatov skupina volivcev, se ime predlagatelja šteje tudi za ime liste, če volivci ne „določijo“ drugega imena liste. V zvezi z uporabo kratice politične stranke v imenu kandidatne liste je Upravno sodišče že odločilo, da gre za formalno in ne za vsebinsko pomanjkljivost, za katero mora skupina volivcev dobiti na razpolago zakonski rok 3 dni, da pomanjkljivost odpravi.21 Razlika pri obravnavanju imena kandidatne liste, če kandidatno listo predlaga skupina volivcev v smislu 73. člena ZLV, ali pa če skupno listo kandidatov predlagata dve politični stranki, pa ni takšna, da bi obstajala nujna potreba (test stroge sorazmernosti) za neenako obravnavo imena (skupne) kandidatne liste (prvi odstavek 14. člena Ustave), kolikor je iz imena skupne liste kandidatov jasno razvidno, ali jo predlaga politična stranka ali skupina volivcev. Te potrebe za razlikovanje obravnavanja imena liste sodišče ne vidi, tudi če bi uporabilo blažji test od načela sorazmernosti, to je, če obstaja objektivna in upravičena podlaga za neenako obravnavo (test arbitrarnosti).22 Tožena stranka te podlage ni utemeljila mimo namena oziroma teleološke razlage določila drugega odstavka 56. člena ZVDZ), ki pa je v tovrstnih primerih lahko zavarovana z uporabo določil o postopku v primeru formalnih pomanjkljivosti, kar je razvidno iz nadaljevanja obrazložitve te sodbe.

43. Da je tožena stranka napačno interpretirala in uporabila določbo drugega odstavka 52. člena ZVDZ, izhaja tudi iz jezikovne in logične metode razlage same določbe drugega odstavka 52. člena ZVDZ. Kajti če je zakonodajalec predpisal, da ime skupne liste kandidatov „določijo“ dvoje ali več političnih strank, je jasno, da ime skupne liste ni odvisno od tega, kar določa prvi odstavek 52. člena ZVDZ, ampak je ime skupne liste odvisno od odločitve političnih strank, pri čemer pa stranke veže legitimen namen določbe drugega odstavka 52. člena ZVDZ (teleološka metoda razlage).

44. Namen te določbe pa je - in v tem ima tožena stranka prav, kar pa tudi ni sporno med strankama - da je za volivce povsem razumljivo in transparentno, katera politična stranka oziroma skupina volivcev predlaga skupno listo kandidatov, da ne bi bili volivci zavedeni, da določeno skupno listo kandidatov podpirajo oziroma vlagajo bodisi določene politične stranke bodisi skupina volivcev, čeprav v resnici temu ne bi bilo tako. Zgornjo razlago drugega odstavka 56. člena ZVDZ podpira torej tudi teleološka metoda razlage določila 2. odstavka 52. člena ZVDZ, ki je tudi najpomembnejša v tem konkretnem primeru.

45. Vendar pa ta napaka tožene stranke pri razlagi in uporabi določila 56. člena ZVDZ še ni (zadosten) razlog, da je sodišče tožbi ugodilo. Tožeči stranki priznavata, da je bilo ime skupne liste kandidatov pomanjkljivo, ker bi moralo iz imena izhajati tudi, kdo konkretno vlaga skupno listo kandidatov. V zvezi s tem pa tožena stranka v nadaljevanju odločbe ugotavlja, da predlagatelja skupne liste sploh ne bi mogla odpraviti pomanjkljivosti, ker bi na podlagi 30. člen Statuta lahko veljavno odločal samo „zbor članov“ navedene stranke, ki naj bi po ugotovitvah tožene stranke odločil ne le o listi kandidatov (zaporedju 33 oseb), ampak je določil tudi ime liste (zadnji odstavek na strani 3 izpodbijanega akta); ker po določbi petega odstavka 28. člena Statuta zbor članov in članic veljavno odloča, če so bili najmanj 7 dni pred zasedanjem pisno vabljeni vsi člani in članice zbora, v konkretnem primeru sploh ne bi bilo mogoče spoštovati zakonskega roka 3 dni za odpravo pomanjkljivosti.

46. Tožeči stranki pa oporekata, da je pristojnost za določanje imena liste kandidatov na zboru članov/članic in v tožbi pravita, da to lahko storita tudi predlagatelja, ki sta ime tudi določila.

47. Sodišče najprej ugotavlja, da dejstvo, na katerega se sklicuje tožena stranka, da iz Zapisnika o delu organa politične stranke, izhaja, da je zbor članov določil ime liste, še ne pomeni, da edino zbor članov Stranke Alenke Bratušek lahko veljavno določi ime liste. ZLV ne določa, da se mora ime liste določiti v skladu s pravili politične stranke, ampak določa, da politična stranka „kandidate“ določi po postopku, določenem z njenimi pravili (prvi odstavek 51. člena ZLV); nadalje je zaradi preverjanja določitve kandidatov in list kandidatov v skladu s pravili politične stranke v ZLV določeno, da morajo biti kandidaturi predložena pravila politične stranke „o določanju kandidatov oziroma list kandidatov in zapisnik o določitvi kandidatov oziroma list kandidatov“ (drugi odstavek 72. člena ZLV). Poleg tega 30. člen Statuta, na katerega se sklicuje tožena stranka, niti ne določa, da mora ime liste kandidatov določiti zbor volivcev, kot to trdi tožena stranka v izpodbijanem aktu, pri čemer pa tožena stranka v odgovoru na tožbo sklicevanje na 30. člen Statuta tudi opušča. Pod točko 4. odgovora na tožbo zagovarja drugačen koncept utemeljitve svoje odločitve in v točki 7 odgovora na tožbo vpeljuje nov argument v zvezi z 16. členom Statuta. Vendar tudi ta člen ne določa, da edino zbor volivcev lahko določi ime liste kandidatov.

48. Na tej podlagi je sodišče ugotovilo, da je treba pritožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, ker je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo (določilo 2. odstavka 52. člena ZVDZ) in je kršila tudi procesne določbe (drugi odstavek 56. člena ZVDZ). Zato je sodišče izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi s stranki v ponoven postopek (4. in 3. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora takoj po prejemu sodbe, ob upoštevanju stališč sodišča, ki zadevajo uporabo materialnega prava in procesnih določb (4. odstavek 64. člena ZUS-1), ugotoviti in opredeliti, v čem konkretno obstajajo formalne pomanjkljivosti liste kandidatov, kako jih predlagatelja lahko odpravita, pri čemer tožena stranka lahko za oporo uporabi tudi stališče Ustavnega sodišča o pravnem pomenu znakov političnih strank v že citirani zadevi U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996 (odst. 10), in zahtevati od predlagateljev, da v roku 3 dni predmetne pomanjkljivosti odpravita. Na ta način bo možno spoštovati določbo 59. člena ZVDZ glede roka za izdajo odločbe o potrditvi oziroma zavrnitvi liste kandidatov.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

49. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožečima strankama, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožečima strankama v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

1 Glej tudi 47. člen ZLV. 2 Zakon o ratifikaciji Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s protokolom št. 2, ter njenih protokolov št. 1, 4, 6, 7 9, 10 in 11, Uradni list RS, št. 33/1994; v nadaljevanju: EKČP). 3 Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-304/98 z dne 19. 11. 1998, odst. 11. 4 Salleras Llinares v. Spain, App. no. 52226/99, 12. 10. 2000; Xuereb v. Malta, App. no. 52492/99, 15. 6. 2000; glej tudi: Guide on Article 3 of Protocol No. 1 to the European Convention on Human Rights, Right to free elections, Updated on 31 August 2018, Council of Europe. 5 Glej na primer: Mółka v. Poland, kjer je šlo za primer nezmožnosti uresničevanja aktivne volivne pravice na lokalnih volitvah zaradi invalidnosti. 6 Po določilu 2. odstavka 74. člena ZLV se namreč glede postopka potrjevanja kandidatur oziroma list kandidatov, določanja seznamov potrjenih kandidatur oziroma list kandidatov in njihove objave smiselno uporabljajo določbe zakona o volitvah v državni zbor (glej tudi 4. člen ZLV). 7 Po tej določbi, če volilna komisija volilne enote ugotovi, da lista kandidatov ni določena v skladu s tem zakonom, jo zavrne. 8 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1481/2014-11, 12. 9. 2014, odst. 12. 9 Po tem določilu so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. 10 Po tem določilu je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. 11 Odločba Ustavnega sodišča Up-305/98 z dne 19. 11. 1998, odst. 5. 12 Ibid. odst. 8. 13 Ibid. odst. 10. 14 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1481/2014-11, 12. 9. 2014, odst. 14. 15 Na primer sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1507/2014-5 z dne 18. 9. 2014, odst. 10-12. 16 Po tem določilu, če volilna komisija volilne enote ugotovi formalne pomanjkljivosti liste kandidatov, zahteva takoj od predlagatelja, da jih v treh dneh odpravi. 17 Odločba Ustavnega sodišča Up-2385/08, 9. 9. 2008, odst. 9. 18 Odločba Ustavnega sodišča Up-630/02 z dne 28. 10. 2002, odst. 7. 19 Odločba Ustavnega sodišča U-I-309/94, 16. 2. 1996, odst. 13. 20 Odločba Ustavnega sodišča Up 16/92-5, Uradni list št. 57/1992, 30. 11. 1992. 21 Sodba Upravnega sodišča U 395/2008, 30. 6. 2008. 22 Ob tej interpretaciji Upravno sodišče ni spregledalo stališča Ustavnega sodišča, ki ga je Ustavno sodišče sprejelo v razmerju šest glasov proti trem, da je med predložitvijo liste kandidatov politične stranke in določanjem liste kandidatov, ki jo predloži določeno število volivcev, razlika tako glede elementov kakovosti kot glede količine kakovosti. Zato je zakonodajalec v njihovem podrobnem opredeljevanju lahko uveljavil razlike, ki pa ne pomenijo neenakopravnosti, saj ne gre za enake pojavne oblike političnega delovanja in je zato zakonodajalec različna stanja lahko različno normiral (U-I-309/94, 16. 2. 1996, odst. 10.) V tej zadevi je pritožnik uveljavljal neenako obravnavanje, ker z razliko od političnih strank, ob imenu liste ni smel uporabljati tudi simbola oziroma znaka.