Jedro

Dnevnice načeloma ne predstavljajo prihodka v smislu 195. člena ZOR, saj so namenjene povrnitvi stroškov, ki nastanejo delavcu na službeni poti. Navedeno pa ne velja v primeru, ko so dejanski stroški delavca na službeni poti nižji od prejete dnevnice. Razliko med izplačano dnevnico in dejanskimi stroški je v takem primeru treba šteti kot prihodek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 32,95 EUR z zakonskimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 1. 2002 dalje, v 15 dneh, in da se zavrne, kar je tožnik iz tega naslova v delu obresti zahteval več (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode, s katerim tožnik zahteva povrnitev izgubljenega zaslužka zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem v znesku 167.844,80 EUR in denarno rento zaradi izgube zaslužka po končanem zdravljenju v višini 1.078,92 EUR od dne 1. 9. 2013 dalje, do pravnomočnosti sodbe za zapadle obroke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posameznega obroka, vsakega 15. v mesecu za pretekli mesece daje do plačila v 15 dneh, v naprej dospevajoče obroke pa do vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v višini 18.622,48 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stališče sodišča, da je potrebno pri izračunu izgubljenega dobička vzeti kot osnovo plačo, ki bi jo oškodovanec prejemal pri delodajalcu in ne neko povprečno plačo v panogi, v konkretnem primeru ne more držati vsaj od februarja 2011 dalje, ko je tožnikov delodajalec prenehal opravljati svojo dejavnost. Vsaj od tistega trenutka dalje je treba upoštevati povprečno plačo ali plačo primerljivih delavcev. Valorizacija plač ne odraža realne slike, zlasti ne v tako dolgem časovnem obdobju in ob dejstvu, da se je od leta 1999 do danes finančna disciplina bistveno povečala in izplačevanje plač na roke ni več dovoljeno niti prakticirano, zaradi česar je treba upoštevati plače primerljivih delavcev. Sodišče je zavrnilo zahtevek, ker naj ne bi tožnik zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, potrebnemu za odločitev, saj ni navedel višine dnevnic, niti koliko od tega zneska bi na poti porabil. Navedeni zaključek sodišča ni pravilen. Zaslužka tožnika pred prometno nesrečno ni predstavljala zgolj plača, temveč tudi dnevnice. Njegov delodajalec je pojasnil, da je tožniku tako kot ostalim zaposlenim šoferjem plačeval plačo po opravljenem prometu v gotovini na roke. Ta znesek je predstavljal plačilo za opravljeno delo, le zaradi davčne razbremenitve pa je delodajalec ta enoten znesek prikazal kot plačo v minimalni višini, razlika pa je bila prikazana kot dnevnica. Tožnik je zato tožbo gradil na podlagi potrdil delodajalca, ki prikazujejo predvideno plačo, in dejansko prejetimi nadomestili oziroma pokojnino. Tožnik je s potrdili delodajalca in njegovim zaslišanjem dokazal višino mesečnih plačil, ki bi jih ob rednem teku stvari prejemal od nezgode do prenehanja dejavnosti delodajalca. Ker je bilo plačilo za delo seštevek izplačil, ni imel kaj drobiti na dve postavki. Tožnik je prepričljivo pojasnil, da je bil vsak teden od ponedeljka do petka na poti v Francijo in nazaj. Spal je v kabini svojega tovornjaka, prehranjeval se je s hrano in pijačo, ki jo je nosil s sabo od doma. S strani toženke je ostala neprerekana trditev tožnika, da za spanje in prehrano ni plačal ničesar. Ker je torej tožnik navajal, da stroškov ni imel, ne drži zaključek sodišča, da tožnik ni navajal zneska, ki mu je ostal od izplačila. Sklicevanje na vlogo tožnika z dne 12. 9. 2013 ni na mestu, saj je tožnik v njej pojasnil, da od meseca oktobra 2009 dalje ne zahteva celotnega zneska ugotovljene razlike zgolj zato, da ne bi zaradi spremenjene tožbe prišlo do zavlačevanja pravdanja z novim narokom. Gre za nevzdržno presojo sodišča, ki spregleda bistvo, da je tožnik dokazal višino utrpele škode iz tega naslova. Sodišče je tako odločilo v nasprotju z izvedenimi dokazi, zagrešilo pa je tudi kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic. Sodišče je kot osnovo za obračun škode upoštevalo le tožnikovo dejansko plačo, kar pa je napačna osnova, saj je izplačilo v celoti predstavljalo plačilo za tožnikovo delo. Indeksacija, ki jo je upoštevalo sodišče, ni realna, kar je tožnik dokazal s plačilnimi listami primerljivih delavcev, ki sedaj prejemajo neprimerljivo višjo neto plačo, kot naj bi znašala tožnikova indeksirana. Sodišče bi tako moralo upoštevati podatke primerljivih delavcev, kar sicer izhaja tudi iz mnenja izvedenke M. K. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Sodišče je tožniku priznalo 34.720 odvetniških točk, namesto pravilno 40.055 točk. Temu bi moralo dodati še 10 krat kilometrino za pristop pooblaščenca za narok in pavšalne materialne stroške ter na seštevek obračunati DDV. Poleg tega sodišče tožniku neutemeljeno ni priznalo sodne takse za pritožbo z dne 9. 12. 2013. Toženki pa je neutemeljeno priznalo vse priglašene stroške sestave pripravljalnih vlog, čeprav večina teh vlog ni bila potrebna. Upoštevati bi moralo, da je večina stroškov nastala zaradi dokazovanja obsega in višine negmotne škode, v tem delu pa je tožnik v pretežnem delu uspel. Poleg tega je toženi stranki priznalo 22 % DDV na vse opravljene storitve njenega pooblaščenca, čeprav bi ji moralo do spremembe davčne stopnje priznati 20 % DDV. Seštevek priznanih stroškov znaša 26.736,77 EUR in ne 26.936,77 EUR. Če bi sodišče zadevo zaključilo v razumnem roku, bi tožnik uspel z večino zahtevka, zato bi sodišče moralo upoštevaje okoliščine primera uporabiti drugi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in odločiti, da vsaka stranka krije svoje stroške. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo izgubljenega zaslužka in za plačilo rente zaradi izgube na zaslužku za v bodoče, ker je zaključilo, da so dohodki, ki bi jih tožnik prejemal, če škodnega dogodka ne bi bilo, primerljivi z dohodki, ki jih je prejemal (in jih še prejema) po škodnem dogodku. Pri tem je kot osnovo pri oceni izgubljenega zaslužka in rente upoštevalo plačo, ki bi jo tožnik prejemal pri bivšem delodajalcu, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, brez upoštevanja dnevnic. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenim stališčem, da od trenutka, ko bivši delodajalec oškodovanca preneha opravljati dejavnost (potrditvah tožnika je njegov bivši delodajalec prenehal s svojo dejavnostjo v mesecu februarju 2011), dalje pri izračunu izgubljenega dobička oziroma rente ni moč upoštevati prejemkov oziroma plače pri bivšem delodajalcu, saj je v takem primeru gotovo, da oškodovanec od tistega trenutka dalje ne bi več delal pri bivšem delodajalcu in posledično pri njem tudi ne bi prejemal plače oziroma dohodkov. Tožnik je navedeno v trditveni podlagi upošteval, saj je trdil, da bi od trenutka, ko je bivši delodajalec prenehal opravljati svojo dejavnost, dalje isto delo opravljal kje drugje, pri čemer je višino dohodka, ki bi ga prejemal pri novem, primerljivem delodajalcu, dokazoval s podatki primerljivega šoferja. Upoštevaje navedeno je sodišče prve stopnje za obdobje od februarja 2011 dalje neutemeljeno upoštevalo kot osnovo pri oceni izgubljenega zaslužka in rente plačo, ki bi jo tožnik prejemal pri bivšem delodajalcu.

6. Ob dejstvu, da je tožnik trdil, da bi, če ne bi bilo škodnega dogodka, še naprej delal pri istem delodajalcu do februarja 2011, in ker je treba vzeti pri oceni izgubljenega zaslužka kot osnovo plačo, ki bi jo oškodovanec prejemal pri določenem delodajalcu, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, in ne povprečne plače v panogi,(1) kot pravilno izhaja že iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pa ni moč pritrditi stališču pritožnika, da tudi za obdobje pred prenehanjem delovanja tožnikovega bivšega delodajalca ni moč upoštevati plače, ki bi jo tožnik prejemal pri bivšem delodajalcu, temveč plačo primerljivih delavcev.

7. Utemeljene pa so pritožbene navedbe, s katerimi toženec izpodbija presojo sodišča prve stopnje o neupoštevanju dnevnic pri izračunu izgubljenega zaslužka. Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenem (prvi odstavek 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR(2)). Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali so njegove potrebe trajno povečane, ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačevati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo (drugi odstavek 195. člena ZOR). Ker so citirana pravila izraz načela, da mora oškodovanec za svojo škodo dobiti popolno odškodnino (190. člen ZOR), je treba pri odmeri odškodnine poleg izgube plače iz delovnega razmerja upoštevati tudi izpad vseh drugih dohodkov oziroma zaslužkov, če je mogoče z določeno stopnjo verjetnosti pričakovati, da bi jih imel oškodovanec tudi v prihodnje, če ne bi bilo škodnega dogodka. Izgubljeni dobiček je torej razlika med tistimi prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in tistimi odhodki, ki bi v zvezi s temi prihodki nastali. Izgubljeni prihodki so izhodišče za izračun izgubljenega dobička. Vrednost oškodovančevega premoženja bi v določenem obdobju povečalo vse premoženje, ki bi ga v tem obdobju (dodatno) pridobil, če škodnega dogodka ne bi bilo in bi lahko opravljal delo (dejavnost), ki ga zaradi škodnega dogodka ne bi mogel. Prihodek v smislu 195. člena ZOR je tako moč opredeliti kot vsoto, ki bi jo oškodovanec prejel za svoje delo, če škodnega dogodka ne bi bilo.(3) Iz vsega navedenega izhaja, da dnevnice(4) načeloma ne predstavljajo prihodka v smislu prej navedenega člena ZOR, saj so namenjene povrnitvi stroškov, ki delavcu nastanejo na službeni poti. Navedeno pa ne velja v primeru, ko so dejanski stroški delavca na službeni poti nižji od prejete dnevnice. Razliko med izplačano dnevnico in dejanskimi stroški je v takem primeru treba šteti kot prihodek.(5)

8. V obravnavanem primeru je tožnik trdil, da bi mu bivši delodajalec do februarja 2011 izplačeval znesek, ki bi vključeval plačo in dnevnice. Trdil je tudi, da je treba v njegovem primeru pri oceni izgubljenega zaslužka upoštevati celoten znesek, ki bi mu ga izplačeval (na roke in na račun) bivši delodajalec, saj stroškov na poti ni (in jih tudi v bodoče ne bi) imel, ker je spal v kabini tovornjaka, kuhal in jedel pa je hrano, ki jo je prinesel od doma, ter da je izplačana dnevnica dejansko predstavljala plačilo za delo. Res je sicer, da je v pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2013 trdil, da bi del dnevnice porabil za hrano in pijačo, vendar pa je v ponovljenem sojenju, na naroku dne 15. 1. 2015, vztrajal pri svojih prvotnih trditvah, da je spal v kabini in da se je hranil s hrano, ki jo je prinesel od doma. Glede na takšno trditveno podlago tožnika, iz katere izhaja, da mesečni prihodek (zaslužek) tožnika predstavlja celoten izplačani znesek s strani njegovega bivšega delodajalca (tudi celotna izplačana dnevnica), za kar je predlagal tudi dokaze, ter upoštevaje prej predstavljena materialnopravna izhodišča tožnik utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu za to, da bi bilo mogoče pri oceni izgubljenega zaslužka upoštevati tudi dnevnice, saj ni navedel in dokazal višine dnevnic, ki bi jih prejemal pri bivšem delodajalcu, če do škodnega dogodka ne bi prišlo, ter kolikšen del dnevnic bi porabil na poti, kolikšen del pa bi mu ostal kot dohodek. Posledično je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju obsega izgubljenega zaslužka neutemeljeno štelo kot prihodek tožnika zgolj plačo v višini, kot je izhajala iz dohodninskih odločb tožnika, iz časa pred škodnim dogodkom.

9. Po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru predstavlja osnovo za izračun izgubljenega zaslužka v izhodišču mesečni znesek, ki bi ga tožniku izplačeval bivši delodajalec od škodnega dogodka dalje do februarja 2011, znižan za predpisani znesek dnevnice(6). V primeru, da tožnik dokaže, da je oziroma bi del dnevnice prihranil, pa osnovo oziroma prihodek v smislu 195. člena ZOR predstavlja tudi prihranjen del dnevnic(e).(7) Ob tem velja pojasniti, da četudi se dokaže, da je tožnik jedel hrano, ki jo je prinesel od doma in ki si jo je sam skuhal, to ne pomeni, da so bili stroški prehrane enaki nič, saj delavcu tudi s pridelovanjem oziroma nakupom hrane pred odhodom na službeno pot in njenim pripravljanjem nastanejo stroški (kupiti je treba živila, hrano je treba skuhati, pri čemer se porablja energija, pridelovanje zelenjave predpostavlja nakup semen, ...). Pri ugotavljanju višine navedenih stroškov pride v poštev uporaba 216. člena ZPP, saj višine teh stroškov in posledično višine prihranjenega dela dnevnic ni mogoče zanesljivo ugotoviti oziroma jo je mogoče ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Enaka izhodišča veljajo ob predpostavki, da bi tožnik še naprej opravljal isto delo pri drugem, primerljivem delodajalcu, tudi pri oceni izgubljenega zaslužka tožnika za obdobje od februarja 2011 dalje, s tem da je treba upoštevati prejemke oziroma prihodke primerljivega delavca.

10. Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo zmotno uporabilo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka(8)) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tudi ocenilo, da samo ne bi moglo odločati na podlagi pritožbene obravnave, saj je ostal neugotovljen cel sklop pravno odločilnih dejstev. S pritožbeno obravnavo bi pritožbeno sodišče zato onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe.

11. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati prej navedeno. Pri tem naj pri ugotavljanju izgubljenega zaslužka tožnika za obdobje od februarja 2011 dalje šteje za verjetno, da bi tožnik, ki je bil pred škodnim dogodkom redno zaposlen, po normalnem teku stvari opravljal isto delo pri drugem, primerljivem delodajalcu, razen če se z večjo stopnjo verjetnosti ne dokaže kaj drugega,(9) in da bi bili njegovi prejemki/prihodki enaki prejemkom primerljivih delavcev.

12. Ker sodnik zadeve ne vodi učinkovito (izvedenkam finančne stroke ni dal jasnih nalog, zaradi česar je prišlo do večkratnih dopolnitev izvedenskih mnenj; za obdobje od februarja 2011 dalje ni upošteval, da je tožnikov bivši delodajalec prenehal z dejavnostjo, kar je bil tudi eden izmed razlogov že za tretjo razveljavitev prvostopenjske sodbe), je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 356. člena ZPP odredilo, da zadevo v novem sojenju obravnava drug sodnik.

13. Ker je bilo treba izpodbijani del sodbe razveljaviti že iz zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj VS RS sodba II Ips 485/2000 z dne 11. 4. 2011. Op. št. (2): ZOR se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika.

Op. št. (3): Primerjaj VS RS sklep II Ips 259/2007 z dne 14. 1. 2010. Op. št. (4): Višina teh je predpisana s splošnim pravnim aktom.

Op. št. (5): VS RS sklep II Ips 259/2007 z dne 14. 1. 2010. Op. št. (6): Ker je višina dnevnice predpisana s splošnim pravnim aktom, tožnik ni bil dolžan navesti podatkov o višini dnevnic.

Op. št. (7): Tožniku gre v tem primeru celotno izplačan mesečni znesek znižan za stroške na službeni poti.

Op. št. (8): Razveljavitev stroškovne odločitve je posledica (delne) razveljavitve odločitve o glavni stvari.

Op. št. (9): Glej VS RS sodba in sklep II Ips 100/2011 z dne 24. 5. 2012, kjer je obrazloženo smiselno podobno stališče.