Jedro

Sodišče sicer lahko soglaša z ugotovitvijo toženke, da tožnik z navedbami o pripadnosti Berberskemu narodu, ki naj bi bil v izvorni državi diskriminiran, ni izkazal preganjanja, ne more pa takemu sklepanju slediti glede razloga, ki ga je tožnik navajal na prvem mestu, tj. strah pred islamskimi skrajneži, ki so zaradi drugačnega prepričanja glede islamskega načina življenja že ubili njegova bližnja sorodnika.

Ni dvoma, da je istovetnost prosilca v primeru, ko ta predloži eno od listin, določenih v Zakonu o tujcih nesporno ugotovljena. Vendar to ne pomeni, da obstaja dvom v zatrjevano identiteto vedno, kadar prosilec nima osebnih dokumentov. Če pa dvom obstaja, ga mora azilni organ obrazložiti.

Napačno je stališče toženke, da gre za zlorabo postopka mednarodne zaščite v smislu 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ker je tožnik prošnjo vložil že tretjič, pred tem pa je dvakrat samovoljno zapustil Azilni dom.

Izrek

Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-35/2014/30 (1312-02) z dne 9. 9. 2014 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Iz izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je tožnik v Republiki Sloveniji vložil tri prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Upravni organ je dvakrat (s sklepoma z dne 21. 2. 2013 in z dne 7. 10. 2013) postopek ustavil, ker je tožnik Azilni dom samovoljno zapustil in se v roku treh dni vanj ni vrnil. Tretjo prošnjo je vložil 18. 7. 2014, po tem, ko je bil dan prej iz Norveške vrnjen v Slovenijo, o njej je azilni organ odločil z izpodbijano odločbo.

Iz obrazložitve izhaja tudi, da je tožnik v postopku navajal, da je alžirski državljan in da je Alžirijo zapustil, ker so muslimanski skrajneži zaklali njegovega brata in očeta, ker so kljub opozorilom teroristov v bratovem gostinskem lokalu (restavracija in bar) točili alkohol. Ob napadu so skrajneži tudi lokal popolnoma razbili. Tožnik je povedal, da je bil sam tudi zaposlen v tem lokalu kot natakar, zaradi česar bi ga gotovo ubili, če bi bil ob napadu tam. Zaradi groženj je zapustil Tizi Ouzi, odšel najprej v Alžir k mami in od tam s potnim listom v Istanbul, kjer je bival približno eno leto. V Turčiji za mednarodno zaščito ni zaprosil, ker Turčija ni članica Evropske Unije. Azilni dom pa je zapustil, ker so mu drugi, ki so bili tudi v Azilnem domu, povedali, da noben Alžirec v Sloveniji ni dobil statusa.

Upravni organ ugotavlja, da obstaja dvom v tožnikovo identiteto, ker ni predložil nobenega dokumenta za ugotavljanje osebne identitete, v Švici pa naj bi se izkazoval s tremi različnimi imeni in dvema različnima državama porekla. Meni, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga slovenski varnostni organi ne bi odkrili, na kar kažejo tudi tožnikovo samovoljno zapuščanje Azilnega doma, ter dejstvo, da je za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Švici in da je bil obravnavan na Švedskem, kjer ni želel zaprositi za mednarodno zaščito. Ker ni počakal na odločitev o prošnji za mednarodno zaščito in je Azilni dom dvakrat samovoljno zapustil, upravni organ ugotavlja, da obstaja sum zavajanja in zlorabe postopka v smislu 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ).

Upravni organ ocenjuje tudi, da razlogov za zapustitev izvorne države, ki jih je tožnik navedel v prošnji, ni mogoče opredeliti kot preganjanje v skladu s 26. členom ZMZ. Tožnikove izjave glede teh razlogov naj bi bile neverodostojne, v prošnji naj bi navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, pred prihodom v Republiko Slovenijo pa naj bi ilegalno bival v Turčiji, Grčiji, Albaniji, Makedoniji in Srbiji, pa ta za mednarodno zaščito ni zaprosil. Upravni organ tudi meni, da bi tožnik v primeru resnične ogroženosti zaradi groženj z ubojem poiskal pomoč že v Alžiriji, pa tega ni storil. Ker je tožnik povedal, da groženj niso prijavili policiji, saj jih niso smatrali za resne, se po mnenju upravnega organa, napadalci, ki so grozili tožnikovi družini, ne morejo šteti za subjekt preganjanja iz tretje alineje 24. člena ZMZ. Dejanja preganjanja, kot jih v svojih izjavah opisuje tožnik, pa po mnenju upravnega organa ne dosegajo standardov, kot jih določata prvi in drugi odstavek 26. člena ZMZ. Tožnik naj tudi ne bi dokazal niti izrazil namena, da bi svoje trditve s čimerkoli podkrepil oz. dokazal. Ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, po mnenju upravnega organa tožnikove izjave nimajo dokazne vrednosti. V postopku ni bilo izkazano, da bi bil tožnik preganjan zaradi njegove politične aktivnosti in simpatiziranja z berberskim gibanjem. Tožnikove izjave o nasilnem obračunavanju islamskih skrajnežev z nasprotniki islama je organ ocenil kot verjetne, saj iz pridobljenih poročil to izhaja, vendar meni, da je to premalo, ker bi moral prosilec dokazati, da se je katero izmed dejanj preganjanja zgodilo njemu ali njegovi družini. Prav tako upravni organ ne verjame, da bi se nasilje zoper tožnika v bodoče dogajalo. Informacije o izvorni državi sicer ne nasprotujejo tožnikovim izjavam, vendar po mnenju organa zaradi tožnikove splošne neverodostojnosti, to ni dovolj. Skladnost izjav namreč po mnenju upravnega organa ni podana, če prosilec zatrjuje, da je v izvorni državi preganjan tako, da jo je moral zapustiti, hkrati pa ne zaprosi za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času oz. v prvi varni državi, v katero prispe.

Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da tožniku v izvorni državi grozi resna škoda, tožnik po mnenju upravnega organa ni upravičen niti do statusa begunca niti do podelitve subsidiarne oblike zaščite (prva alineja 53. člena ZMZ).

Tožnik zoper navedeno odločitev vlaga tožbo v kateri ugovarja pravilnosti stališča toženke glede izkazovanja istovetnosti prosilcev le z ustreznim dokumentom. Nasprotuje sklepanju toženke, da obstaja sum zavajanja in zlorabe postopka, saj je prošnjo za priznanje mednarodne zaščite vložil, ker je v izvorni državi njegovo življenje ogroženo in ne zgolj z namenom, da bi preprečil odstranitev iz Republike Slovenije.

Stališče, da informacije o izvorni državi, zaradi prosilčeve neverodostojnosti, ne morejo vplivati na presojo razlogov, je po tožnikovem mnenju pravno zmotno, saj je bila določba ZMZ, ki je to omogočala razveljavljena. Ocena njegove neverodostojnosti pa je po tožnikovem mnenju pomanjkljiva, saj je toženka opustila dolžnost ocenjevanja skladnosti tožnikovih izjav z informacijami v izvorni državi, kot mu to nalaga 22. člen ZMZ.

Nepravilen naj bi bil tudi zaključek toženke, da v prošnji ni navedel, da bi bil v Alžiriji preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Iz obrazložitve izpodbijane določbe je razvidno, da je navajal, da je njegovo življenje ogroženo zaradi nespoštovanja islama in islamskega načina življenja in da je bil kot Berber diskriminiran. Po tožnikovem mnenju pomeni nasprotovanje islamu v državi, v kateri je islam uradna vera, nasprotovanje političnemu sistemu. V zvezi s tem se sklicuje na predložena poročila, iz katerih naj bi izhajalo, da pripadniki islama nasilno in psihično obračunavajo z nasprotniki islama. Poleg tega je Berber, kar pomeni, da je v izvorni državi ogrožen tudi zaradi svoje narodne pripadnosti. Zaradi nepravilne ocene njegove verodostojnosti naj bi bil nepravilen tudi zaključek o utemeljenosti njegove prošnje za mednarodno zaščito. Sodišču predlaga, naj ugodi prošnji za podelitev statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite, oziroma podredno, naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi – op. sodišča) in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Toženka v odgovoru na tožbo z razlogi, ki jih je navajala že v izpodbijani odločbi, kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore glede tožnikove istovetnosti, zlorabe postopka mednarodne zaščite in neobstoja razlogov preganjanja. Dodatno pojasnjuje, da dvom v tožnikovo istovetnost in splošno neverodostojnost obstaja, ker naj bi se v postopkih v drugih državah EU predstavljal s tremi različnimi imeni (A.A., B.B., C.C.), ter kot izvorno državo poleg Alžirije navajal tudi Maroko. V zvezi z očitkom o kršitvi 22. člena ZMZ poudarja, da informacije o izvorni državi ne morejo nadomestiti neprepričljivih in kontradiktornih izjav o določeni okoliščini. V konkretnem primeru naj bi bile tožnikove izjave ocenjene kot neprepričljive in tudi v informacijah o izvorni državi naj ne bi imele prav visoke podpore. Opozarja na neverodostojnost tožnikovih izjav, ker je na razgovoru omenil, da naj bi bile v kraju Sidi Ali Bounad le dve ali tri prodajalne z alkoholnimi pijačami, iz informacij o izvorni državi pa izhaja, da naj bi bilo v kraju Tizi Ouzu vsaj 10 takih nezakonitih barov. Toženka tudi ni zasledila, da bi s kakšnim lastnikom lokala zaradi točenja alkoholnih pijač obračunali tako brutalno kot naj bi to naredili s tožnikovim bratom in očetom. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločitev o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito oprla na prvo alinejo 53. člena ZMZ. Po tej določbi pristojni organ v rednem postopku (druga alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ) prošnjo zavrne kot neutemeljeno, če ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovi, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Po 2. členu ZMZ mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite (prvi odstavek). Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo. Status subsidiarne oblike zaščite pa se prizna državljanu tretje države, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Resna škoda po določbah 28. člena ZMZ zajema: smrtno kazen ali usmrtitev; mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Kot razlog za priznanje mednarodne zaščite je tožnik v postopku ves čas navajal strah, da bi ga islamski skrajneži v izvorni državi ubili. Povedal je, da je Alžirijo zapustil, ker so muslimanski skrajneži ubili njegovega brata in očeta, bratov gostinski lokal pa popolnoma uničili, ker so, kljub opozorilom teroristov v njem točil alkohol. Tudi sam je bil zaposlen v tem lokalu kot natakar, zaradi česar bi ga gotovo ubili, če bi bil ob napadu prisoten na delu. V spis je vložil šest fotografij, iz njihovega opisa v izpodbijani odločbi pa izhaja, da je tožnik na treh izmed njih v beli uniformi kot natakar fotografiran z naključnim gostom, z bratom in s še enim pomočnikom, na eni je sam za točilnim pultom, na eni, na kateri so tudi steklenice z alkoholnimi pijačami, je pomočnik z naključno gostjo, iz ene fotografije pa je razvidno razdejanje lokala. V postopku je navajal tudi, da je bil v izvorni državi preganjan kot Berber, kar je čutil, ko je obiskoval osnovno šolo in v vojski, kjer so se do njega vedli drugače, slabšalno in ponižujoče. Glede ugotavljanja pogojev za mednarodno zaščito V 26. členu ZMZ (lastnosti preganjanja) je določeno, da morajo biti v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ni mogoče omejiti (prva alineja), ali morajo predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (druga alineja). Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije med drugim dejanja fizičnega in psihičnega nasilja (drugi odstavek 26. člena ZMZ).

Sodišče sicer lahko soglaša z ugotovitvijo toženke, da tožnik z navedbami o pripadnosti Berberskemu narodu, ki naj bi bil v izvorni državi diskriminiran, ni izkazal tega pogoja, ne more pa takemu sklepanju slediti glede razloga, ki ga je tožnik navajal na prvem mestu, tj. strah pred islamskimi skrajneži, ki so zaradi drugačnega prepričanja glede glede islamskega načina življenja že ubili njegova bližnja sorodnika. Toženka se namreč do teh tožnikovih navedb ni opredelila v smislu desete alineje 23. člena ZMZ, saj bi omenjene tožnikove trditve o razlogih za njegov strah pred islamskimi skrajneži lahko zavrnila le, če bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali uresničila.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da izpodbijana odločitev temelji na napačnem izhodišču, da bi moral tožnik pogoje za priznanje mednarodne zaščite sam dokazati. Tako stališče namreč izhaja iz stališča upravnega organa, da tožnik dejanj preganjanja ni dokazal in iz stališča, na katerega v tožbi utemeljeno opozarja tudi tožnik. Dokazno breme v postopku odločanja o prošnji za mednarodno zaščito pa je v postopkih za priznanje mednarodne zaščite deljeno med prosilca (prvi in drugi odstavek 21. člena ZMZ) in toženko (prvi odstavek 22. člena in peta alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ) in ga torej ne nosi samo tožnik kot prosilec. Neupoštevanja dokaznega bremena, ki ga ZMZ v 22. členu izrecno določa, bi namreč pomenilo, da bi moral azilni organ v dvomu, ali obstaja nevarnost preganjanja (26. člen ZMZ) oziroma resne škode (28. člen ZMZ), prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrniti. Taka razlaga pa nima opore v določbah ZMZ.

Obseg ugotavljanja dejstev in informacij je sicer odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti, vendar pa mora upravni organ tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe in predložene dokaze prosilca.

V obravnavani zadevi je tožnik povedal, da je Alžirijo zapustil zaradi strahu pred smrtjo, ker je v bratovem lokalu točil alkohol, zaradi česar so islamski skrajneži že ubili njegova brata in očeta. To navedbo je tudi dokazoval s fotografijami, ki jih je v postopku predložil upravnemu organu in jih ta tudi opisuje v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Toženka pa je glede na pridobljene informacije dogodke, kot jih je tožnik opisal, ocenila kot verjetne. Tožnik je povedal tudi, da je zaradi teh dogodkov zbolel, upravni organ pa v obrazložitvi navaja, da je bil v postopku predložen zdravniški izvid, iz katerega izhaja, da je bilo slovenskemu zdravniku predloženo potrdilo švicarskega zdravnika o posttravmatskem stresu in jemanju zdravil. Različno mnenje, ki ga ima tožnik glede spoštovanja islama oziroma islamskega načina življenja, je po presoji sodišča lahko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s subjekti iz 24. člena ZMZ in z njihovo politiko ali metodami, kar je po sedmem odstavku 27. člena ZMZ opredelitev razloga preganjanja iz pete alineje prvega odstavka istega člena (politično prepričanje).

Pravilna je sicer ugotovitev toženke, da tožnik ne zatrjuje, da bi bil on ali njegova družina preganjana s strani države oziroma oblastvenih funkcij iz prve in druge alineje 24. člena ZMZ. Po tretji alineji 24. člena ZMZ pa se kot subjekt preganjanja ali resne škode v postopku po tem zakonu lahko šteje tudi nedržavni subjekt, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (tj. država in politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. V obravnavani zadevi je torej za odločitev bistveno, ali je država sposobna nuditi zaščito in tudi nudi zaščito tožniku pred preganjanjem ali resno škodo, ki mu po njegovih trditvah grozi s strani islamskih skrajnežev.

Nepravilno pa je stališče tožene stranke, da se napadalci, ki so ubili tožnikova brata in očeta, ne morejo šteti za subjekt preganjanja iz tretje alineje 24. člena ZMZ, ker tožnik oziroma njegovi sorodniki groženj teh napadalcev niso prijavili policiji.

Glede na to, da je tožnik povedal, da policija ni pomagala, kadar so drugi podjetniki imeli težave s „teroristi“, čeprav so se obrnili nanjo, in da se policija skrajnežev boji, toženka pa je ugotovila, da iz pridobljenih poročil res izhaja, da islamski skrajneži nasilno in psihično obračunavajo z nasprotniki islama, bi moral upravni organ v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZMZ tožnikove izjave tako glede subjekta preganjanja kot glede utemeljenosti groženj s smrtjo oz. tožnikovega strahu preveriti ne le z vidika splošnih informacij o izvorni državi (osma alineja 23. člena ZMZ), temveč tudi z vidika specifičnih informacij o izvorni državi, ki pa so podrobne, poglobljene in povezane izključno s konkretnim primerom (deveta alineja 23. člena ZMZ).

Tega pa upravni organ ni storil, kar pomeni, da je napačno uporabil določbe 22. in 23. člena ZMZ o ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito. V obrazložitvi odločbe se namreč sklicuje le na informacije iz štirih elektronskih virov s povezavami na spletne strani, ki obravnavajo položaj Berberov in berberskega jezika v Alžiriji (5. in 9. stran obrazložitve), sklepanje mednarodnih sporazumov Alžirske vlade v zvezi z zatiranjem terorizma in dejstvo, da so vojaške sile oktobra 2012 ubile namestnika vodje Al-Qaede v Alžiriji (9. stran obrazložitve). Upoštevanje teh informacij (čeprav jih je predložil tožnikov pooblaščenec) bi lahko pomenilo, da azilni organ je upošteval splošne informacije o izvorni državi, ki tožnikovim izjavam ne nasprotujejo, ni pa upošteval specifičnih informacij o izvorni državi, kar mu nalagata drugi odstavek 22. člena in deveta alineja 23. člena ZMZ.

Glede na to, da je bila z odločbo Ustavnega sodišča U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011 črtana določba tretjega odstavka 22. člena ZMZ, mora azilni organ informacije o izvorni državi (tako splošne kot specifične) preučiti in glede na okoliščine primera ustrezno upoštevati celo v primeru, ko pri prosilcu v postopku glede na njegove izjave ne ugotovi njegove splošne verodostojnosti (tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi I Up 384/2013).

Ustavno sodišče je namreč v navedeni odločbi pojasnilo, da se glede na zahteve, ki izhajajo iz 18. člena Ustave (prepoved mučenja) in mednarodnopravnih instrumentov (načelo nevračanja iz Ženevske konvencije, prepoved mučenja, nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin), v postopku obravnave prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče izogniti presoji okoliščin, ki so pomembne z vidika načela nevračanja in pri tem v presojo vključiti podatke o stanju v državi, v katero bi se prosilec v primeru zavrnilne odločbe moral vrniti.

Glede splošne verodostojnosti Razlogi, s katerimi upravni organ utemeljuje svoje ugotovitve o tožnikovi splošni neverodostojnosti (peta alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ), so po presoji sodišča tako pomanjkljivi in sami s seboj v nasprotju, da ne omogočajo preizkusa pravilnosti in zakonitosti te ugotovitve. Navedeno pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne pojasni, katera neskladja v tožnikovih izjavah je upošteval pri ugotovitvi tožnikove splošne neverodostojnosti. Navaja sicer, da tožnikova identiteta ni izkazana, vendar ta ugotovitev temelji na napačnem stališču, da se mora istovetnost izkazati le z ustreznim dokumentom.

Ni dvoma, da je istovetnost prosilca v primeru, ko ta predloži eno od listin, določenih v Zakonu o tujcih (ZTuj-2), nesporno ugotovljena. Vendar to ne pomeni, da obstaja dvom v zatrjevano identiteto vedno, kadar prosilec nima osebnih dokumentov. Če pa dvom obstaja, ga mora azilni organ obrazložiti (tako Vrhovno sodišče tudi v I Up 176/2013).

Tudi iz sodb Vrhovnega sodišča I Up 654/2011 in I Up 636/2011, na katere se sklicuje toženka, izhaja, da je v primerih, ko prosilec ne razpolaga z dokumenti, s katerimi bi lahko izkazal svojo istovetnost (kot je to obravnavani), to treba ugotoviti z drugimi dokaznimi sredstvi, ki jih omogočajo predpisi. Zaradi napačnega stališča pa toženka v obravnavanem primeru niti ni pojasnila, zakaj naj bi dvom v verodostojnost zatrjevane identitete sploh obstajal. Navedla je le, da je tožnik po narodnosti Berber in alžirski državljan, da govori narečje chawya, ki se govori ob morju približno 60 km vzhodno od Alžira in da ga je alžirski konzul v Bernu, ko se je zanimal o možnosti pridobitve dokumentov, napotil v Alžirijo.

V obrazložitvi sicer omenja, da se je tožnik v Švici izkazoval s tremi različnimi imeni in dvema različnima državama porekla, vendar te ugotovitve z ničimer ne pojasni. Ne navaja namreč niti s katerimi imeni naj bi se tožnik predstavljal in katero državo poleg Alžirije je še navajal kot izvorno državo. Šele v odgovoru na tožbo navaja, da naj bi se tožnik v postopkih v drugih državah Evropske unije predstavljal s tremi različnimi imeni: A.A., B.B., C.C., ter kot izvorno državo poleg Alžirije navajal tudi Maroko. Te navedbe pa so nedovoljena (tožbena) novota, zato jih v tem upravnem sporu ni mogoče upoštevati. Po tretjem odstavku 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so to možnost imele v postopku pred izdajo akta. Zato tudi tožena stranka z navedbami v odgovoru na tožbo ne more dopolnjevati obrazložitve izpodbijane odločbe in s tem poskušati utemeljiti pravilnost svoje odločitve.

Poleg tega toženka tudi v odgovoru na tožbo teh navedb ne pojasni, saj ne navaja niti, v kateri državi Evropske unije se je tožnik različno predstavljal in iz česa to izhaja, saj je v izpodbijani odločbi navajala, da se je tožnik drugače predstavil v Švici. Nenazadnje po mnenju sodišča v odgovoru na tožbo navedene razlike v imenu (razen imena Badr) same po sebi niti niso take, da bi lahko vzbudile tehtne pomisleke v tožnikovo, v Sloveniji predstavljeno identiteto. Ob njihovem glasnem branju so namreč razhajanja majhna, toženka pa ne pojasni zakaj že taka razhajanja v zapisu tožnikovega imena utemeljujejo dvom o tožnikovi identiteti, s katero upravičuje ugotovitev njegove splošne neverodostojnosti, ne navaja niti, da je bil tožnik pozvan, naj pojasni omenjena razhajanja.

V obrazložitvi izpodbijane odločbe upravni organ zgolj posplošeno zatrjuje tudi, da so tožnikove izjave neverodostojne tudi glede razlogov, ki jih je tožnik navedel kot razlog zapustitve izvorne države. Pri tem pa ne navaja, v čem naj bi se kazalo neskladje tožnikovih izjav.

V odgovoru na tožbo toženka sicer opozarja na tožnikovo navedbo, da naj bi bile v kraju Sidi Ali Bounad le dve ali tri prodajalne alkoholnih pijač, po informacijah o izvorni državi pa naj bi bilo v kraju Tizi Ouzu vsaj 10 nezakonitih barov. Ker ne gre za enako poimenovanje kraja, po mnenju sodišča razhajanje v številu nezakonitih lokalov, ne more biti razlog, ki bi utemeljeval tožnikovo splošno neverodostojnost. Tožnikove splošne neverodostojnosti tudi ne utemeljuje navedba toženke v odgovoru na tožbo, da ni nikjer zasledila, da bi s kakšnim lastnikom zaradi točenja alkoholnih pijač obračunali tako brutalno kot so to naredili z bratom in očetom tožnika. Toženka namreč ne v obrazložitvi izpodbijane odločbe ne v odgovoru na tožbo ne navaja, da ne verjame tožniku, da so se dogodki, kot jih je opisal, tudi zgodili. Nasprotno, na 10. strani izpodbijane odločbe izrecno dopušča to možnost, glede na prej povedano, pa je sklepanje o obstoju resnične nevarnosti preganjanja nepravilno zavrnila zgolj s pavšalno in z ničimer obrazloženo trditvijo, da tožnikove izjave niso bile ves čas skladne.

Glede zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite Po presoji sodišča je napačno tudi stališče toženke, da gre za zlorabo postopka mednarodne zaščite v smislu 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ker je tožnik prošnjo vložil že tretjič, pred tem pa je dvakrat samovoljno zapustil Azilni dom. Tako stališče tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča I Up 476/2012, na katerega se toženka sklicuje tako v obrazložitvi izpodbijane odločbe kot v odgovoru na tožbo, ne izhaja. Stališče Vrhovnega sodišča iz omenjenega sklepa, ki ga toženka povzema, se namreč nanaša na pravni interes prosilca za mednarodno zaščito po zapustitvi Azilnega doma. V obravnavanem primeru pa gre za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, ko prosilec Azilnega doma ni zapustil. Dejstvo, da ga je zapustil v prejšnjih postopkih pa samo po sebi še ne pomeni, da s ponovno prošnjo zlorablja ta postopek.

Stališče, na katerem temelji tako sklepanje toženke, bi namreč odrekalo mednarodno zaščito vsem prosilcem, ki so samovoljno zapustili Azilni dom in po vrnitvi v Slovenijo zanjo ponovno zaprosili. Takega pomena določbi 6. točke 55. člena ZMZ ni mogoče pripisati. Na drugačno stališče ne more vplivati niti dejstvo, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil tudi v Švici in da je bil obravnavan na Švedskem, kjer pa zanjo ni želel zaprositi in da Slovenija prvotno ni bila njegov cilj. Te okoliščine namreč zlorabe postopka ne utemeljujejo. Stališče, da gre za zlorabo tega postopka, ker je prosilec zanj zaprosil še v kakšni drugi državi, bi nasprotovalo izvajanju Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junij 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev držav članic, odgovornih za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Dublin III).

Upravni organ sicer v obrazložitvi navaja tudi, da je tožnik navajal le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, vendar te navedbe prav tako ne utemeljujejo razloga za zavrnitev prošnje iz 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Če prosilec pri vložitvi prošnje navaja le dejstva, ki so nepomembna ali zanemarljiva za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je podan razlog za zavrnitev prošnje iz 2. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Zgolj zatrjevanje, da je tožnik navajal le taka dejstva, pa ne zadošča za utemeljitev tega razloga. Toženka namreč ni pojasnila niti, katera naj bi bila nepomembna dejstva, ki jih je tožnik navajal. Zlorabe postopka sama po sebi ne utemeljuje niti neobrazložena ugotovitev toženke, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo ilegalno bival v Turčiji, Grčiji, Albaniji, Makedoniji in Srbiji, pa tam ni zaprosil za mednarodno zaščito. Če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, je sicer razlog iz 5. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite, vendar upravni organ ni pojasnil, zakaj meni, da je tožnik v teh državah imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

Po navedenem je torej upravni organ določbo 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ uporabil napačno, uporabo 2. in 5. točke pa ni obrazložil, tako, da v tem delu preizkus zakonitosti odločitve o zavrnitvi tožnikove prošnje iz teh razlogov ni mogoč.

Glede na vse navedeno je sodišče tožbi glede na tožbene predloge ugodilo tako, da je izpodbijano odločbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka in napačne uporabe materialnega prava (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena). Sodišče v tej zadevi ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, ker za to niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1. Kot je razvidno iz obrazložitve sodbe, podatki postopka tega ne omogočajo, tožeča stranka težko popravljive škode niti ne zatrjuje, narava stvari v danih okoliščinah konkretnega primera pa tudi ne zahteva odločanja sodišča o priznanju mednarodne zaščite.

O zadevi je sodišče odločilo brez glavne obravnave na podlagi določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, čeprav je v tožbi predlagano zaslišanje tožnika in s tem smiselno odločanje sodišča na podlagi glavne obravnave. Tožnik namreč v tožbi ni z ničemer utemeljil, kako bi lahko njegovo zaslišanje na glavni obravnavi pomembno vplivalo na odločitev. Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (primerjaj: sodba VS RS I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik pa s svojimi navedbami tega v konkretnem primeru tudi ni izkazal.