Up-374/00

5. 12. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopata B. B. in C. C., odvetnik in odvetnica v Z. na seji senata dne 5. decembra 2000

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. IV Ips 95/2000 z dne 21. 9. 2000 v zvezi z odločbo Senata za prekrške Republike Slovenije št. Pp-7467/99 z dne 23. 3. 2000 in z odločbo Sodnika za prekrške Ljubljana št. P-13190/99 z dne 29. 6. 1999 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija v izreku navedene odločbe. S pravnomočno odločbo je bil spoznan za odgovornega storitve dveh prekrškov in sicer prekrška po trinajstem odstavku v zvezi s 6. točko tretjega odstavka 122. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - v nadaljevanju: ZVCP) in prekrška po sedmem v zvezi s tretjim odstavkom 120. člena ZVCP. Izrečena mu je bila enotna denarna kazen v znesku 120 000 SIT, ter kot stranski kazni, dve kazenski točki in prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zatrjuje kršitev 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva).

Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavni pritožbi ugodi in izpodbijane odločbe razveljavi ter zadevo vrne pristojnemu sodniku za prekrške v ponovno odločanje. Ker naj bi mu z izvršitvijo pravnomočne odločbe o prekršku nastale nepopravljive škodljive posledice, Ustavnemu sodišču predlaga, naj na podlagi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) zadrži izvršitev pravnomočne odločbe o prekršku. Predlog za zadržanje izvršitve utemeljuje s tem, da je upokojenec v dopolnjeni starosti 59 let, zato praktično ne bo več mogel pridobiti vozniškega dovoljenja in plačati vseh stroškov, povezanih z njegovo ponovno pridobitvijo. Navaja tudi, da je žena bolnica (okvara hrbtenice) in zato popolnoma odvisna od njegovega prevoza z avtomobilom.

2.V razlogih pritožnik navaja, da naj bi že v samem postopku policistov, ki so opravili ogled na kraju prometne nesreče, prišlo do kršitev človekovih pravic. Policisti naj mu ne bi dopustili vpogledati v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, neresnično naj bi navedli tudi dejstvo, da je preizkus alkoholiziranosti odklonil in s kraja nesreče pobegnil. Poleg tega naj mu ne bi bilo omogočeno, da bi zahteval odreditev strokovnega pregleda pri zdravniku; takšnega pojasnila naj bi mu namreč policist ne dal. Pritožnik navaja, da v času storitve prekrška ni bil vinjen in da ni kazal znakov vinjenosti.

Temeljna ugotovitev, na podlagi katere je bila po mnenju pritožnika odločba o prekršku izdana, naj bi bila nepravilna, pri čemer pa je bistveno to, da naj mu ne bi bila dana možnost preizkusa alkoholiziranosti na zakonit način. Kršitev pravice iz 25. člena Ustave pa pritožnik utemeljuje s tem, da je Republiški senat za prekrške utemeljene pritožbene navedbe zavrnil, ne da bi jih sploh preizkusil. Pomankljivosti in nepravilnosti očita tudi odločitvi Vrhovnega sodišča, zlasti v delu, v katerem je bila zahteva za sodno varstvo zavržena s sklepom.

B.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo spis Sodnika za prekrške Ljubljana št. P-13190/99.

4.Z navedbami, da mu policisti niso dali ustreznih pojasnil pri preizkusu alkoholiziranosti in da naj bi bil sam postopek preizkusa alkoholiziranosti opravljen nezakonito ter, da so policisti neresnično navajali dejstva v zvezi s storjenim prekrškom, v posledici česar naj bi bila nepravilna tudi prvostopna odločba o prekršku, pritožnik izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja prekrška in uporabo prava. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da ni inštanca sodiščem, ki odločajo v kazenskem postopku (oziroma v tem konkretnem primeru organom, ki odločajo v postopku o prekršku), in ni pristojno presojati pravilnosti ugotovitev dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava samih po sebi. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem, z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču ali če je tako očitna napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (tako že v sklepu št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118). Za takšen primer pa pri pritožniku ne gre.

Pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave je neutemeljen.

Pravica do pritožbe v postopku o prekršku ima svoj ustavni temelj v 25. členu Ustave. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.

5.Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992, (OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe pa odgovarja tudi obveznost organa, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeni organ upošteval navedene zahteve, pa mora biti njegova odločba obrazložena. Tako je po določbi drugega odstavka 198. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. - v nadaljevanju: ZP) organ druge stopnje dolžan, da v obrazložitvi odločbe oceni pritožbene navedbe in navede kršitve materialnopravnih določb ZP ali predpisa, ki določa prekršek, ki jih je upošteval po uradni dolžnosti.

6.Pritožnik je pritožbo vložil, o njej pa je pritožbeni organ tudi odločil. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopne odločbe, je drugostopni organ ocenil vse navedbe v pritožbi, se do njih opredelil in svojo odločitev tudi obrazložil (stran 2, 3 in 4 obrazložitve izpodbijane drugostopne odločbe).Tudi Vrhovnemu sodišču, ki je odločalo o zahtevi za sodno varstvo, takšnih pomanjkljivosti ni mogoče očitati, saj je preizkusilo vse navedbe v zahtevi za sodno varstvo, se do njih opredelilo in svojo odločitev tudi obrazložilo. Še posebej pa je Vrhovno sodišče pritožniku pojasnilo, zakaj je v delu, v katerem je bila vložena zahteva za sodno varstvo zoper storjeni prekršek po trinajstem odstavku v zvezi s 6. točko tretjega odstavka 122. člena ZVCP, le-to s sklepom kot nedovoljeno zavrglo (stran 2 in 3 obrazložitve izpodbijane odločbe Vrhovnega sodišča).

7.Ker glede na navedeno zatrjevana kršitev 25. člena Ustave očitno ni podana, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

8.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Lojze Ude.

Predsednica senata:

dr. Mirjam Škrk