Jedro

Obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist ni bila kršena, saj so razlogi obeh sodb za zavrnitev dokaznih predlogov razumni in sprejemljivi, zahteva za varstvo zakonitosti pa razlogov tudi ne izpodbija.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojeni I.R. je dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu I.R. izrečena denarna kazen 70.000,00 SIT, dolžan pa je plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovornik obsojenca je zoper sodbi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kršitev kazenskega zakona naj bi bila podana zato, ker obsojenčevo dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, saj se sekundno lepilo pri segretju ključavnic tako zmehča, da se jih lahko odklene in torej ključavnica ni trajno neuporabna. Drugačna ugotovitev sodišča je "protispisna" in presega znanje sodišča o lastnostih tega lepila. Bistvene kršitve postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bile v tem, da sodba povzema drugačno vsebino izpovedb prič, kot ta izhaja iz zapisnikov o zaslišanju. Za trditev, da je obsojenec imel možnost prevoza iz K.G. na J., sodišče ni imelo nobene podlage v izpovedbah prič B.A., N.P., A.S., S.V. in R.D. Tem pričam, ki so potrdile obsojenčev zagovor o alibiju, sodišče neutemeljeno ne verjame. Pri presoji verodostojnosti prič obtožbe in obrambe ni imelo enakih meril, sodišče je bilo torej pristransko. Kršena naj bi bila pravica obsojenca do izvajanja dokazov v njegovo korist, ker je sodišče zavrnilo predlog obrambe za zaslišanje G.T. in V.R. Kršitev postopka je tudi v tem, da je sodišče v nasprotju z določbo 248. člena ZKP samo ugotavljalo lastnosti sekundnih lepil, namesto da bi za razjasnitev tega vprašanja odredilo izvedenstvo. Predlaga, da se obsojenca oprosti ali pa se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec na navedbe v zahtevi odgovarja, da zahteva ni konkretizirala nobene od uveljavljanih kršitev iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Po njegovem mnenju zahteva le nasprotuje presoji verodostojnosti prič, kar pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovorniku, o njem pa se je izjavil zagovornik. Trdi, da so razlogi, zaradi katerih je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena, konkretizirani, stališče tožilca, da zahteva izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno, je pavšalno, očitna pa so neenaka merila za oceno verodostojnosti dokazov obtožbe in obrambe.

Zahteva zagovornika obsojenega I.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah prvega in drugega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe. Po določbah prvega odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče preskuša le obstoj tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, kar pomeni, da morajo biti kršitve dovolj natančno opredeljene, da jih je moč preizkusiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti trdi, da obsojenčevo dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ. S tem uveljavlja kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP. Za tako kršitev gre, če dejanje, kot je opisano v izreku obsodilne sodbe, nima vseh znakov kaznivega dejanja. Obsojenec je bil spoznan za krivega omenjenega kaznivega dejanja, ker je v štiri ključavnice na vratih stanovanjske hiše in garaže M.Z. iztisnil cianoakrilatno lepilo in jih tako napravil neuporabe. Ta opis vsebuje vse znake kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ. Zahteva niti ne navaja, kateri znak kaznivega dejanja ni opisan (poškodba ali uničenje, tuja stvar), ampak kršitev utemeljuje s tem, da zatrjevana posledica (nerabnost ključavnic) ni nastala. S tako utemeljitvijo pa zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev sicer opisane posledice, torej zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ne pa kršitev kazenskega zakona.

Zahteva uveljavlja tudi kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da sodba povzema drugačno vsebino izpovedb prič od tiste, ki izhaja iz zapisnikov o njihovem zaslišanju. Takšna napaka sodbe bi bila bistvena kršitev postopka, če bi bila o odločilnih okoliščinah, ki so znak kaznivega dejanja ali bi bila od njih odvisna uporaba kazenskega zakona (1. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Zahteva pa ne pove, kateri deli izpovedb naj bi bili v sodbi nepravilno povzeti, o katerih dejstvih in okoliščinah in zakaj naj bi bila ta dejstva odločilnega pomena. Zatrjevane kršitve postopka v tej smeri torej ni mogoče preizkusiti.

Tudi trditev, da sodišče ni imelo v dokazih podlage za sklep, da je imel obsojenec možnost, da se pripelje iz K.G. na J., uveljavlja zmotno ugotovitev te okoliščine, ne pa kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je to ugotovitev razumno obrazložilo v tretjem in četrtem odstavku na šesti strani svoje sodbe, zato o tej okoliščini ne more biti podana kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Neutemeljena je trditev, da je sodišče pristransko v škodo obrambe ocenjevalo verodostojnost prič, zlasti tistih, ki so potrdile zagovor, da je bil obsojenec v času, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje, v K.G. Z zatrjevanjem pristranskega ocenjevanja dokazov zahteva ne uveljavlja nobene kršitve kazenskega postopka, ampak zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Sicer pa je sodišče prve stopnje podalo prepričljivo celovito dokazno oceno vsakega posameznega dokaza in v medsebojni povezavi, zato posplošena trditev zahteve o pristranskosti ne more zbuditi dvoma v objektivnost sodišča. Sodišče naj bi z zavrnitvijo predloga zagovornika, da se zaslišita V.R. in G.T., kršilo obsojenčevo pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist po 3. alineji 29. člena Ustave. Za tako kršitev gre, če sodišče zavrne dokazni predlog obrambe, ki je materialnopravno relevanten ter sta obstoj dokaza in njegova pravna relevantnost dovolj verjetno izkazana, razen če je sprejem takega dokaza očitno nepotreben. Sodišče prve stopnje je v drugem odstavku na tretji strani svoje sodbe obrazložilo, da se s tema dokazoma ne bi ugotavljala pravno relevantna dejstva, dejansko stanje je bilo že tako razjasnjeno, da sta bila tudi očitno nepotrebna. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 31.5.2006 o zavrnitvi dokaznih predlogov na listni številki 114 izhaja, da bi V.R. pričal o tem, koliko ključavnic je bilo poškodovanih, G.T. pa o tem, koliko avtomobilov je obsojenec uporabljal v obdobju, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno. Pritožbeno sodišče je obrazložilo zavrnitev pritožbenih navedb o tem, da bi sodišče moralo zaslišati V.R. v tretjem odstavku na tretji strani svoje sodbe. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva za varstvo zakonitosti ne izpodbija razlogov obeh sodb za zavrnitev teh dokaznih predlogov, razlogi obeh sodb za zavrnitev predlogov so razumni in sprejemljivi, zato Vrhovno sodišče šteje, da obsojenčeva pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist z zavrnitvijo sprejema teh dokazov ni bila kršena.

Stališče zahteve, da bi moralo sodišče z izvedencem ugotoviti, ali so bile ključavnice zaradi sekundnega lepila nerabne, ni utemeljeno: tovrstna lepila so v široki uporabi in splošno znana, zato za ugotovitev lastnosti in učinkov teh lepil ni potrebno posebno strokovno mnenje izvedencev.

Ker zahteva zagovornika obsojenega I.R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98.a člena, prvega odstavka 95. člena in 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je Vrhovno sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca (je samostojni podjetnik z visokošolsko izobrazbo, nima preživninskih obveznosti, ima znatno premoženje v nepremičninah) in zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti, ki je uveljavljala vse razloge za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti po prvem odstavku 420. člena ZKP.