Jedro

Tožnica je (z izjemo meseca junija 2015) v obdobju od 1. 3. 2011 do 31. 1. 2016 na različnih pravnih podlagah opravljala delo za toženo stranko. Dne 14. 1. 2016 je nastopila bolniški stalež, ki je trajal do 30. 9. 2016. V organiziran delovni proces tožene stranke se je vključila prostovoljno, delo za toženo stranko pa je ves čas opravljala osebno, kar je tožena stranka od nje tudi pričakovala oziroma zahtevala. Tožena stranka je tožničino delo potrebovala neprekinjeno oziroma je bila potreba po njenem delu stalna. Delavka tožene stranke je tožnici dajala navodila za delo in jo pri delu nadzorovala. Tožnica se je morala z njo dogovarjati glede izrabe letnega dopusta in ji redno sporočati svoje bolniške odsotnosti. Tožničino delo se ni razlikovalo od dela pri toženi stranki zaposlenih delavcev, saj ga je opravljala po programu in v prostorih tožene stranke vsak dan od 7.00 do 15.00 ure, pri delu je uporabljala pohištvo in računalnik tožene stranke ter se udeleževala njenih delovnih sestankov. Tožena stranka je tožnici vsak mesec nakazovala plačilo za opravljeno delo. V relevantnem obdobju ni opravljala dela za drugega delodajalca. Zato so bili v razmerju med tožnico in toženo stranko podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožnica od 1. 3. 2011 dalje v delovnem razmerju pri toženi stranki z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja za nedoločen čas (I. točka izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v roku 8 dni za čas od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje izstaviti v podpis pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto področni referent ter v njej tožnici priznati vse s tem delovnim mestom povezane pravice in obveznosti (II. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti njene stroške postopka v znesku 1.104,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbene zahtevke zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču očita, da je neutemeljeno zavrnilo njena dokazna predloga za zaslišanje zakonitih zastopnikov družbe A. d. o. o. B.B. in C.C.. Na več mestih sodišču očita obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tožene stranke bi moralo sodišče v tem sporu ugotavljati elemente delovnega razmerja v razmerju med tožnico in družbo A. d. o. o. Uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča, da je zakoniti zastopnik tožene stranke izpovedal, da je tožena stranka kot pravni naslednik Sklada Republike Slovenije ... vstopila v obstoječo pogodbo, ki je bila sklenjena med družbo A. d. o. o. in tožnico. Opozarja, da s tožnico nikoli ni sklenila nobene pogodbe. Meni, da je za odločitev v obravnavni zadevi bistveno, da je tožnica kot podizvajalka družbe A. d. o. o. za toženo stranko opravljala dela in naloge na podlagi sklenjene gospodarske pogodbe med toženo stranko kot naročnico in družbo A. d. o. o. kot izvajalko. Kot bistveno izpostavlja tudi, da je šlo za opravljanje del in nalog na podlagi določb Zakona o javnem naročanju. Meni, da se sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Izpostavlja, da je v skladu z določbami Zakona o javnem naročanju plačilo za opravljene storitve podizvajalca pogodbenega izvajalca dolžna nakazati neposredno podizvajalcu. Dejstvo, da je tožnici kot podizvajalki vsak mesec nakazovala plačilo za opravljeno delo, zato ne utemeljuje obstoja enega od elementov delovnega razmerja, kot je to ugotovilo sodišče. Nasprotuje tudi ugotovitvam sodišča, da družba A. d. o. o. tožnice pri delu ni nadzorovala in da je bila potreba po tožničinem delu stalna. Po njenem mnenju bi moralo sodišče v zvezi z vprašanjem, ali je družba A. d. o. o. tožnico pri njenem delu nadzorovala, zaslišati B.B. in C.C.. Navaja, da je v postopku na prvi stopnji tožbenemu zahtevku ugovarjala tako po temelju kot po višini, sodišče pa se do teh navedb ni opredelilo. Meni, da je izrek izpodbijane sodbe sam s seboj v nasprotju, saj je sodišče v I. točki izreka sodbe ugotovilo obstoj tožničinega delovnega razmerja od 1. 3. 2011 dalje, v II. točki izreka sodbe pa ji je naložilo, da tožnici izstavi pogodbo o zaposlitvi za čas od izdaje izpodbijane sodbe dalje, torej za naprej. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo na več mestih uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti med seboj niso v neskladju, niti niso v nasprotju z izrekom sodbe, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo lahko preizkusilo. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izrek izpodbijane sodbe nasprotuje samemu sebi, saj po presoji pritožbenega sodišča odločitvi v I. in II. točki izreka izpodbijane sodbe nista v nasprotju.

6. S pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje moralo ugoditi njenima dokaznima predlogoma za zaslišanje prokuristov družbe A. d. o. o. B.B. in C.C., tožena stranka po vsebini uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravno odločilnih dejstev, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je pojasnilo, da je dokazna predloga za zaslišanje zgoraj omenjenih prič zavrnilo zato, ker okoliščine pogodbenega sodelovanja med tožnico in družbo A. d. o. o. za odločitev v obravnavani zadevi niso pomembne. Pritožbeno sodišče temu pritrjuje, poleg tega pa po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožena stranka navedenih dokaznih predlogov niti ni ustrezno substancirala. Zaslišanje prič B.B. in C.C. je namreč predlagala v potrditev svojih 20 strani dolgih navedb v odgovoru na tožbo, ob tem pa ni določno navedla, v zvezi s katerimi odločilnimi dejstvi naj bi priči izpovedali. Glede na navedeno je neutemeljeno tudi pritožbeno uveljavljanje, da bi sodišče prve stopnje B.B. in C.C. moralo zaslišati v zvezi s tem, ali je družba A. d. o. o. tožnico pri njenem delu nadzorovala. Tožena stranka namreč njunega zaslišanja v tej smeri ni predlagala.

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je zakoniti zastopnik tožene stranke pojasnil, da je tožena stranka kot pravni naslednik Sklada Republike Slovenije ... samo vstopila v obstoječo pogodbo, ki je bila sklenjena med družbo A. d. o. o. in tožnico (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Sicer drži, da je zakoniti zastopnik tožene stranke D.D. izpovedal, da je tožena stranka vstopila v obstoječo pogodbo, ki je bila sklenjena med družbo A. d. o. o. in E., vendar pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kljub temu ni utemeljen. Protispisnost je namreč kršitev, ki je podana le v primeru, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi, tožena stranka pa to kršitev uveljavlja glede dejstva, ki ni odločilno. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka v obravnavani zadevi je namreč bistveno le, ali so bili v razmerju med tožnico in toženo stranko od 1. 3. 2011 dalje podani elementi delovnega razmerja, (pogodbena) podlaga za poslovno sodelovanje med tožnico, toženo stranko in družbo A. d. o. o., pa ni pravno pomembna.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala obstoj delovnega razmerja pri toženi stranki za nedoločen čas in za polni delovni čas od 1. 3. 2011 dalje. V primeru spora o obstoju delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja (18. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Ti so opredeljeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1, ki določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca.

10. V postopku na prvi stopnji med strankama ni bilo sporno, da je pravni prednik tožene stranke E. kot naročnik s tožnico kot samostojno podjetnico in kot izvajalko 1. 3. 2011 sklenil pogodbo o vodenju saldakontov E. v programu ... (A7). Nadalje ni bilo sporno, da sta družba A. d. o. o. kot naročnik in tožnica kot samostojna podjetnica in kot izvajalka 11. 4. 2011 sklenili pogodbo o izvajanju usklajevanja evidenc za knjigovodske storitve (k tej pogodbi sta sklenili še dva aneksa - 18. 3. 2013 in 17. 10. 2013), E. kot naročnik in družba A. d. o. o. kot izvajalka pa sta pogodbo o izvajanju storitev vodenja saldakontov in računovodstva sklenila 26. 5. 2011. Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je v vtoževanem obdobju (od 1. 3. 2011 dalje) opravljala delo za toženo stranko, njuno razmerje pa je imelo vse elemente delovnega razmerja.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo naslednja odločilna dejstva: - Tožnica je (z izjemo meseca junija 2015) v obdobju od 1. 3. 2011 do 31. 1. 2016 na različnih pravnih podlagah opravljala delo za toženo stranko. Dne 14. 1. 2016 je nastopila bolniški stalež, ki je trajal do 30. 9. 2016. - V organiziran delovni proces tožene stranke se je vključila prostovoljno, delo za toženo stranko pa je ves čas opravljala osebno, kar je tožena stranka od nje tudi pričakovala oziroma zahtevala. Tožena stranka je tožničino delo potrebovala neprekinjeno oziroma je bila potreba po njenem delu stalna.

- Delavka tožene stranke Tanja Puš je tožnici dajala navodila za delo in jo pri delu nadzorovala. Tožnica se je morala z njo dogovarjati glede izrabe letnega dopusta in ji redno sporočati svoje bolniške odsotnosti.

- Tožničino delo se ni razlikovalo od dela pri toženi stranki zaposlenih delavcev, saj ga je opravljala po programu in v prostorih tožene stranke vsak dan od 7.00 do 15.00 ure, pri delu je uporabljala pohištvo in računalnik tožene stranke ter se udeleževala njenih delovnih sestankov. Tožena stranka je tožnici vsak mesec nakazovala plačilo za opravljeno delo.

- Tožnica v relevantnem obdobju ni opravljala dela za nobenega drugega delodajalca.

12. Glede na povzete dejanske ugotovitve pritožba neutemeljeno nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so bili v razmerju med tožnico in toženo stranko podani vsi elementi delovnega razmerja, ki so določeni v prvem odstavku 4. člena ZDR-1. Pri tem izpostavlja nebistvene okoliščine kot npr. da je tožnica kot samostojna podjetnica delo za toženo stranko opravljala na podlagi določb Zakona o javnem naročanju (ZJN-2; Ur. l. RS, št. 12/13 in nadalj.) ter da je tožnici kot podizvajalki plačilo za opravljeno delo vsak mesec nakazovala na njen transakcijski račun, ker je bila to v skladu z določbami ZJN-2 dolžna storiti. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da niti to, da je tožnica delo za toženo stranko opravljala kot samostojna podjetnica, niti to, da so tožena stranka, tožnica in družba A. d. o. o. (posredno ali neposredno) poslovno sodelovale na podlagi določb ZJN-2, ni ovira za ugotovitev obstoja tožničinega delovnega razmerja pri toženi stranki. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje elemente delovnega razmerja moralo ugotavljati v razmerju med tožnico in družbo A. d. o. o. Tožnica je namreč v tem individualnem delovnem sporu obstoj delovnega razmerja uveljavljala (le) zoper toženo stranko. Neutemeljeno je tudi (pavšalno) pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila potreba po tožničinem delu stalna. Sodišče prve stopnje je v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe za to ugotovitev navedlo jasne in prepričljive razloge, zato pritožbeno sodišče nima pomislekov v njeno pravilnost. 13. Pritožba vztraja pri navedbah, da v razmerju med strankama niso bili podani elementi delovnega razmerja, ker njuno razmerje nikoli ni bilo urejeno s pogodbo civilnega prava oziroma kakršnokoli drugo pogodbo. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, to za ugotovitev obstoja delovnega razmerja ni pravno pomembno, zato so vse pritožbene navedbe v zvezi s tem neutemeljene.

14. Ostale pritožbene navedbe bodisi za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena bodisi niso obrazložene, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.