Jedro

Tožena stranka ni spoštovala določil 4. odstavka 83. člena ZDR in delavca predhodno ni obvestila o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pač pa istočasno, vendar navedeno ne predstavlja kršitve, zaradi katere bi bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 12. 1. 2010 nezakonita (I./1. točka). Zavrnilo je zahtevek, da se ugotovi, da je tožnik pred odpovedjo pri toženi stranki od oktobra 2007 dalje do prenehanja delovnega razmerja opravljal delo na delovnem mestu „referent za oddajanje nepremičnin“ oziroma „referent za najemnike“ (I./2. točka) ter je zahtevek, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo (I./3. točka). V nadaljevanju je zavrnilo tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna za čas od 26. 2. 2012 tožniku priznati vse pravice iz dela, kot če bi bil na delovnem mestu ter je tožena stranka za ta čas dolžna tožniku priznati in izplačati plačo v znesku 2.559,79 EUR mesečno, od tega zneska plačati davke in prispevke pristojnim inštitucijam, tožniku izplačati neto zneske v višini 1.543,76 EUR mesečno, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec (I./4. točka). Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka).

Tožnik vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma izpodbijano sodbo razveljavi in tožeči stranki naloži plačilo stroškov tožene stranke (verjetno: toženi stranki naloži v plačilo tožnikove stroške postopka), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve dalje do plačila. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku zakonita. Predmetna odpoved z dne 12. 1. 2012 razloge zgolj skopo in pavšalno navaja, šlo naj bi domnevno za posledice gospodarske krize, ker je bila potrebna, pa tudi po drugačni organiziranosti in ukinitvi delovnih mest. Prav tako je tožnik izpostavil, da je tožena stranka pri odpovedi tožnika kršila tudi 6. člen ZDR, ki določa prepoved diskriminacije. Sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana iz razloga, ker je tožnik prišel v konflikt s A.A., ki je prokuristka tožene stranke, prav tako pa tudi soproga B.B., ki je edini družbenik družbe A, upravljanje družb in naložb d.o.o.. A.A. ima dejansko odločilen vpliv na vodenje in poslovanje tožene stranke. Tožnik je z direktorjem tožene stranke C.C. dobro sodeloval, tožena stranka pa je tožniku podala odpoved zgolj z namenom znebiti se ga. Niso bili podani utemeljeni razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi kateremukoli delavcu, sploh pa ne tožniku. Odločitev sodišča je v nasprotju z listinami, ki jih je predložila celo sama tožena stranka. Tudi plani izkaza poslovnih izidov za leti 2011 in 2012 predvidevajo znatno izboljšanje poslovanja. Tožnik je prepričljivo pojasnil, da se obseg dela ni v ničemer zmanjšal. Tožnik je dne 1. 4. 2007 sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu „referent za investicije – pridobivanje upravnih dovoljenj“. Naknadno je pri toženi stranki prišlo do reorganizacije delovnih mest. Tožnik je opravljal delo na delovnem mestu „referent za oddajanje nepremičnin“ in je temu primerno opravljal tudi naloge na tem delovnem mestu, ter bil za navedeno delovno mesto tudi usposobljen. Tudi zaradi navedenega je odpoved nezakonita. Delovno mesto pri delodajalcu še obstaja. Ni dvoma, da obstaja še vedno potreba po tožnikovem delu. Delovno mesto „referent za oddajanje nepremičnin“ je po novi sistemizaciji opredeljeno kot „strokovni sodelavec specialist“. Tožena stranka tožniku ni ponudila sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, medtem ko je očitno tožena stranka nove pogodbe ponudila drugim delavcem, do tožnika pa je ravnala v nasprotju z določili ZDR. Tožena stranka je izkazovala bistveno povišanje dobička, zato ni mogoče, da bi bil odveč zgolj en delavec. Domnevna racionalizacija ne pomeni zgolj odpuščanja delavcev, temveč pomeni v prvi vrsti in predvsem poskus na drugačen način prilagoditi se novim razmeram. Odpuščanje delavcev bi moral biti skrajni in ne prvi korak delodajalcev. Tožnik je dokazal, da je tožena stranka na podlagi direktive lastnikov (oziroma povezanih oseb) tožene stranke izvedla nezakoniti postopek odpovedi zgolj in samo za tožnika, s čimer je kršila določila ZDR. Sodišče je storilo tudi bistvene kršitve določb ZPP, sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, prav tako v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, s čimer je podana bistvena kršitev določb ZPP iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Podana je tudi bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je kršilo tudi določila 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kršilo je namreč pravico tožnika do enakopravnega obravnavanja. Ker ni zaslišalo priče D.D. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnika ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Pritožba vsebuje določene pasuse, ki so povsem identični navedbam v njenih vlogah „copy-paste“. Tožnik je razloge spreminjal oziroma dopolnjeval in prilagajal potrebam postopka. Tožnik le pavšalno navaja bistvene kršitve določb postopka po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka tudi poudarja, da je šlo za vzroke ekonomske narave (v sklopu le teh so bile navedene spremembe oziroma krize na nepremičninskem trgu, izpad prihodkov, plačilna nesposobnost oziroma nedisciplina najemnikov, potreba po znižanju stroškov ipd.) in organizacijske narave (prilagajanje organizacije dela potrebam delovnega procesa, racionalnejša, optimalnejša organizacija dela in posledična nova sistemizacija z na novo organiziranimi delovnimi mesti in zmanjševanjem števila izvajalcev za enega). Razmišljanje tožnika v smislu, da bi moral delodajalec potrebe po racionalizaciji poslovanja ugotavljati zgolj na podlagi ugotovitev ustreznega izvedenca, da bi smel znižati število zaposlenih le v primeru doseženega poslabšanja poslovnega izida ali izgube ipd., so zmotna. Ker je nova sistemizacija ukinila tudi delovno mesto „referenta za oddajanje nepremičnin“, je bilo z vidika ugotavljanja prenehanja potrebe po delu tožnika iz doslej sklenjene pogodbe nepotrebno razčiščevanje, ali bi moral imeti tožnik po letu 2007 pogodbo o zaposlitvi za „referenta za oddajanje nepremičnin“, še zlasti, ker se je pokazalo, da bi imel pri tem za cca. 40 % nižjo plačo. Ob tem pa je tudi opozoriti, da tožnik ob zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče Terčeta na obravnavi ni uveljavljal procesne kršitve v smislu 286. b člena ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ter je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Ugotoviti je tudi, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so po oceni pritožbenega sodišča jasni. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze, podanega ni nasprotja o odločilnih dejstvih. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Sicer pa ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče je na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh ugotovilo dejansko stanje in tudi jasno navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter po zaslišanju tožnika, zakonitega zastopnika tožene stranke C.C. ter prič E.E. in F.F., zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenim ugovorom, glede zaslišanja priče D.D., v smislu narave organizacije delovnih mest pri toženi stranki v oktobru 2007 ter glede obsega delovnih nalog in delovnega mesta tožnika, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izrecno navedlo, da ni zaslišalo priče D.D., ker je ugotovilo, da že iz izvedbe dosedanjih dokazov izhaja, da je tožnik opravljal tako dela za „referenta za investicije – pridobivanje upravnih dovoljenj“, kot tudi dela „referenta za oddajanje nepremičnin“. Sicer pa pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da tožnik ob zavrnitvi dokaznega predloga za zaslišanje priče D.D. na obravnavi ni uveljavljal procesne kršitve, kot to določa 286. b člen ZPP, ki določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno o pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Tožnik pravočasno kršitev ni uveljavljal pred sodiščem prve stopnje, torej ne more biti uspešen tudi v pritožbenem postopku.

Pritožba obširno navaja, da je tožnik izpostavljal, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku kršila 6. člen Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42 – 103/2007 – ZDR), ki določa prepoved diskriminacije. Po navedeni določbi mora delodajalec zagotavljati delavcem enako obravnavo, ne glede na narodnost, raso ali etično poreklo, nacionalno in socialno poreklo, spol, barvo kože, zdravstveno stanje, invalidnost, vero ali prepričanje, starost, spolno usmerjenost, družinsko stanje, članstvo v sindikatu, premoženjsko stanje ali drugo osebno okoliščino v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih ženskih in moških. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da glede na tožnikovo trditveno podlago podano do prvega naroka za glavno obravnavo v zvezi z diskriminacijo, tožnik ni navajal ne dejstev in ni dokazal domnevnega temelja, na podlagi katerega je sicer lahko izpolnjena zakonska domneva, da je bila kršena prepoved diskriminacije, na podlagi katere mora sicer delodajalec dokazati, da ni kršil pravila enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije. Tudi sicer iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi bila podana kakršnakoli oblika diskriminacije, prepir s A.A. pa ne predstavlja obliko diskriminacije.

ZDR v 88. členu ureja razloge za redno odpoved iz poslovnega razloga in sicer je to prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, kot to določa 2. odstavek 88. člena ZDR, pri čemer pa mora delodajalec podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. ZDR v 4. odstavku 83. člena določa, da o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga mora delodajalec pisno obvestiti delavca. Delodajalec pa mora podati odpoved najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga (6. odstavek 88. člena ZDR).

Kot je bilo ugotovljeno v postopku in med strankami tudi ni sporno, je tožnik dne 12. 1. 2012 istočasno z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prejel tudi obvestilo o odpovedi. Res je, da tožena stranka ni spoštovala določil 4. odstavka 83. člena ZDR in predhodno delavca ni obvestila o nameravani odpovedi, pač pa istočasno, vendar ne gre za takšno kršitev, zaradi katere bi bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Sodišče je izvedlo relevantne dokaze glede ugotavljanja, ali je poslovni razlog obstajal in zaslišalo večje število predlaganih prič, katerih izpovedi je tudi korektno povzelo. Tožena stranka je dokazala, da je obstajal poslovni razlog in sprememba tržnih razmer, ki je narekovala potrebo po racionalizaciji in optimizacijo dela, ki jo zahteva nujna potreba po učinkovitosti zaradi gospodarske krize, pojavil se je izpad prihodkov zaradi plačilne nediscipline najemnikov prostorov, vse to pa je narekovalo, da se je tožena stranka odločila za drugačno organiziranost in ukinitev delovnega mesta tožnika. Kot je izpovedal direktor tožene stranke, se je v tem času tudi sicer zmanjšalo število zaposlenih delavcev iz 37 v letu 2010, na 27 v letu 2011, zaradi navedenega pa se je sicer povečal čisti poslovni izid na račun zmanjšanih stroškov poslovanja, navedenemu cilju pa je sicer legitimno sledila tožena stranka, kar je legitimno. Sodišče ne more presojati smotrnosti in potrebnosti reorganizacije, niti o tem s koliko zaposlenimi ali zunanjimi izvajalci bo delodajalec opravljal delo, in ali bo ob reorganizaciji dela in naloge ukinjenega delovnega mesta razporedil na druge delavce in jih s tem še dodatno obremenil. Tako je bila postavitev izvedenca finančne stroke, ki bi po prepričanju tožnika dokazoval uspešno poslovanje tožene stranke, nepotrebna. Glede na navedeno tudi ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, pri čemer v sporu ni odločilno vse, kar je tožnik želel dokazovati z zaslišanjem posameznih prič in izvedenca.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspel. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.