Jedro

Po določilu 200. člena ZOR se priznava pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. V danem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bila tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana za 5 odstotkov in to samo začasno, za obdobje 4 mesecev. Tako zmanjšana življenjska aktivnost tožniku ni preprečevala njegovih vsakdanjih življenjskih opravil, ovirala ga je le pri opravljanju lažjih kmečkih del, saj za težja dela kot invalid prve kategorije itak ni sposoben. Zaradi tega tožnik, čeprav je bil oviran pri delu v poletnem obdobju, ni mogel trpeti hudih duševnih bolečin in bi bilo celo v primeru, če bi šlo za trajno zmanjšano sposobnost lahko vprašljivo, če so tožnikove duševne bolečine tako intenzivne, da upravičujejo denarno odškodnino. Toda tožnik se je zavedal, da se bo njegovo zdravje izboljšalo, kar se je v nekaj mesecih tudi zgodilo. Šlo je torej za relativno blage duševne bolečine, ki so trajale omejen, relativno kratek čas, zato tožnik za to trpljenje ni upravičen do denarne satisfakcije, saj njegovo čustveno ravnovesje ni bilo dovolj globoko prizadeto, denarna kazen tožencu pa ni združljiva s pravno naravno denarne odškodnine.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje delno spremenita, tako da se izrek glasi: "Toženec A. K. mora plačati tožniku K. K. znesek 102.000,00 SIT (z besedo: stodvatisoč tolarjev 00/100) in 399 ATS (z besedo: tristodevetindevetdeset avstrijskih šilingov) v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter zakonite zamudne obresti, ki tečejo od zneska 102.000,00 SIT od 27.9.1995 dalje do plačila, vse v 15 dneh od pravnomočnosti sodbe, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

Toženec mora povrniti tožniku 8.739,00 SIT (z besedo: osemtisočsedemstodevetintrideset tolarjev 00/100) pravdnih stroškov pred sodiščema prve in druge stopnje, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

II.

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

III.

Tožnik mora povrniti tožencu 18.337,00 SIT (z besedo: osemnajsttisočtristosedemintrideset tolarjev 00/100) stroškov revizijskega postopka, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožniku znesek 54.000,00 tolarjev in 171 avstrijskih šilingov v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter zakonske zamudne obresti, ki tečejo od zneska 54.000,00 tolarjev od dneva izdaje sodbe do plačila. Presežni del tožbenega zahtevka je zavrnilo in odločilo, da mora tožnik povrniti tožencu 36.957,80 tolarjev pravdnih stroškov. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je toženec 22. junija 1990 okoli 21. ure na lokalni cesti v T. protipravno poškodoval tožnika, ker ga je s koso udaril po obrazu in mu povzročil 7 cm dolgo vreznino na nosu in na desnem licu. Ker je napad izzval tožnik, ki je toženca verbalno napadal in žalil ter med prepirom z roko zamahnil proti njemu, je ocenilo tožnikovo sokrivdo na 70 odstotkov. Zato je po ugotovljenem obsegu škode tožniku priznalo le 30 odstotkov od nastale premoženjske škode v znesku 570 avstrijskih šilingov in od nepremoženjske škode za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za katere je določilo pravično odškodnino 120.000,00 tolarjev ter za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, za katere je določilo kot pravično odškodnino znesek 60.000,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožnikovi pritožbi. Ker je upoštevalo, da je bil tožnik golorok, toženec pa je pri napadu na tožnika uporabil nevarno stvar: koso, je spremenilo odločitev o odgovornosti tako, da je tožnikovo sokrivdo znižalo na 30 odstotkov. Temu je ustrezno zvišalo znesek, ki je bil v tuji valuti prisojen za premoženjsko škodo, na 399 avstrijskih šilingov in znesek, ki je bil prisojen za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem na 84.000,00 tolarjev. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je spremenilo tudi oceno škode, tako da je za to obliko prisodilo znesek 90.000,00 tolarjev, ki ga je zaradi 30 odstotne tožnikove sokrivde znižalo na 63.000,00 tolarjev. Tako je glavnico, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje, zvišalo na 147.000,00 tolarjev in na 399 avstrijskih šilingov. Odločitev o pravdnih stroških je spremenilo tako, da je tožencu naložilo povrnitev 45.374,00 tolarjev pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje in 17.290,00 tolarjev pred sodiščem druge stopnje.

Zaradi spremembe prvostopenjske sodbe je revizijo proti sodbi višjega sodišča vložila tožena stranka. Navaja, da sprememba pred sodiščem druge stopnje ni utemeljena in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Po njenem je sodišče druge stopnje zmotno ocenilo krivdo, ker je premalo upoštevalo, da je bil toženec bolan in je še hudo bolan, da ne bi napadel tožnika, če ne bi tožnik prvi napadel, ter da se je samo branil. V rokah je imel koso, ki jo je dal popraviti, bila je zavita v papir in je do poškodbe prišlo po nesreči in ne zato, ker bi jo namenoma prinesel s seboj, da bi poškodoval tožnika. Glede odškodnine trdi, da ni mogoče prisoditi odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, če trajnih posledic sploh ni. To je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenčevega mnenja in sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je za prehodno, 5 odstotno zmanjšanje življenjske aktivnosti priznalo odškodnino, čeprav po tem obdobju ni več posledic. Prisojena odškodnina je v nasprotju z večinskimi mnenji pravnih teoretikov in spada med odškodnino za neugodnosti v zvezi z zdravljenjem zaradi telesne poškodbe. Zato predlaga spremembo drugostopenjske sodbe, tako da se tožnikova pritožba zavrne, ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve višjemu sodišču v novo odločanje.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Revizijsko sodišče nima nobenih pomislekov proti oceni tožnikove sokrivde. Sodišče druge stopnje je v zvezi s tem pravilno uporabilo določila prvega odstavka 192. člena in 205. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ko je tožnikovo krivdo za nastalo škodo ocenilo s 30 odstotki. Nedvomno je tožnik povzročil prepir in je zato odgovoren, toda toženec bi se - ne glede na svoje duševno stanje - vendarle moral zavedati, da ima v rokah zelo nevarno rezilo in zlasti ne bi smel s koso zamahniti proti tožnikovemu obrazu. Ob takem dejanskem stanju in ob dejstvu, da je bil spoznan za krivega v kazenskem postopku, je njegova krivda nedvomno večja od tožnikove. Sodišče druge stopnje je pravilno znižalo tožnikovo sokrivdo na 30 odstotkov, zato v tem delu revizija ni utemeljena. Ker revizijsko sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe drugostopenjskega sodišča tudi ni našlo nobene absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je po določilu 393. člena ZPP v tem delu zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Je pa ugodilo reviziji v delu, s katerim izpodbija odločitev o priznani odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Po določilu 200. člena ZOR se priznava pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, če sodišče spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev negmotne škode ter pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. V danem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je bila tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana za 5 odstotkov in to samo začasno, za obdobje 4 mesecev. Tako zmanjšana življenjska aktivnost tožniku ni preprečevala njegovih vsakdanjih življenjskih opravil, ovirala ga je le pri opravljanju lažjih kmečkih del, saj za težja dela kot invalid prve kategorije itak ni sposoben. Zaradi tega tožnik, čeprav je bil oviran pri delu v poletnem obdobju, ni mogel trpeti hudih duševnih bolečin in bi bilo celo v primeru, če bi šlo za trajno zmanjšano sposobnost lahko vprašljivo, če so tožnikove duševne bolečine tako intenzivne, da upravičujejo denarno odškodnino. Toda tožnik se je zavedal, da se bo njegovo zdravje izboljšalo, kar se je v nekaj mesecih tudi zgodilo. Šlo je torej za relativno blage duševne bolečine, ki so trajale omejen, relativno kratek čas, zato tožnik za to trpljenje ni upravičen do denarne satisfakcije, saj njegovo čustveno ravnovesje ni bilo dovolj globoko prizadeto, denarna kazen tožencu pa ni združljiva s pravno naravno denarne odškodnine.

Revizijsko sodišče se strinja s tožencem, da tožniku za to obliko nepremoženjske škode (duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti) ne pripada odškodnina, toda ker je toženec vložil revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje (sodbe sodišča prve stopnje ne more izpodbijati, ker se ni pritožil), je revizijsko sodišče zavrnilo odškodnino le za znesek, ki ga je prisodilo sodišče druge stopnje, medtem ko v znesek 18.000,00 tolarjev, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje, ni poseglo. Po določilu 395. člena ZPP je torej ugodilo temu delu revizije in spremenilo izpodbijano sodbo drugostopenjskega sodišča tako, da je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v znesku 45.000,00 tolarjev.

Tako mora toženec plačati tožniku: - za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 70 odstotkov od priznane odškodnine 120.000,00 tolarjev, kar znese 84.000,00 tolarjev (v tem delu je revizija, ki izpodbija delež toženčeve odgovornosti zavrnjena); - za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 18.000,00 tolarjev (ki jih je prisodilo sodišče prve stopnje in niso predmet revizije); - za premoženjsko škodo 70 odstotkov od 570 avstrijskih šilingov, kar znese 399 avstrijskih šilingov (v tem delu je revizija, ki izpodbija delež toženčeve odgovornosti, zavrnjena) , s pripadki.

Sprememba na revizijski stopnji je vplivala tudi na pravdne stroške. Tožnik, ki je vtoževal 242.000,00 tolarjev in 648 avstrijskih šilingov, je na koncu uspel do višine 102.000,00 tolarjev in 399 avstrijskih šilingov, to je s približno 43 odstotki. Zato mu mora toženec povrniti 43 odstotkov njegovih, na 91.916,00 tolarjev odmerjenih stroškov pred sodiščem prve stopnje, to je 39.524,00 tolarjev. Obenem mora tožnik glede na neuspeh povrniti tožencu 57 odstotkov njegovih, na 69.176,50 tolarjev odmerjenih pravdnih stroškov, kar znese 39.430,00 tolarjev. Po pobotanju terjatev mora torej toženec plačati tožniku 94,00 tolarjev pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje. Pred sodiščem druge stopnje je bila tožnikova pritožba utemeljena do približno polovice, zato mu mora tožena stranka povrniti 1/2 njegovih, na 17.290,00 tolarjev odmerjenih pravdnih stroškov, to je 8.645,00 tolarjev. V reviziji pa je toženec izpodbijal pred sodiščem druge stopnje zvišano odškodnino v znesku 93.000,00 tolarjev in 128 avstrijskih šilingov in je uspel približno do 1/2. Zato mu mora tožnik povrniti polovico njegovih, na 36.674,00 tolarjev odmerjenih revizijskih stroškov (450 točk za sestavo revizije, 20 točk za poročilo stranki in 9,4 točke za materialne stroške), to je 18.337,00 tolarjev.