Jedro

Upnik lahko le izjemoma uveljavlja svoj zahtevek izven stečajnega postopka, denimo v pravdnem postopku in postopku zavarovanja, vendar v primeru očitne pomote, zmote pri navedbi parc. št. (in to ne glede na nevarnost oziroma grozečo škodo) pri prijavi terjatve in ločitvene pravice zakon ne določa takšne izjeme.

Po (veljavnem) materialnem pravu tožeča stranka ne more izven stečajnega postopka v pravdnem postopku ponovno doseči “naknadne prijave” in celo z istimi razlogi, kot jih je uveljavljala v stečajnem postopku.

Dodaten razlog za pravilno odločitev sodišča prve stopnje je tudi to, da po začetem stečajnem postopku ni dovoljeno izdati sklepa o zavarovanju proti insolventnemu dolžniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom ugodilo ugovoru tožene stranke in razveljavilo sklep z dne 25. 9. 2012 ter zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka zavarovanja 666,76 EUR v roku 8 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (II. točka izreka). Ugotovilo je, da glede na ugotovitve Višjega sodišča v Ljubljani, ki je potrdilo sklep Okrožnega sodišča v Celju St 1392/2010 z dne 8. 6. 2012, s katerim je zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper osnovni seznam preizkušenih terjatev in je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožeča stranka ni postavila določnega zahtevka glede priznanja ločitvene pravice na parc. št. … k.o. Š., tožeča stranka ni prijavila ločitvene pravice na parceli ... k.o. Š. in terjatev do tožene stranke še ne obstoji. Izkazalo se je, da prijava terjatve v stečajni postopek ni bila popolna oziroma ni zajemala določnega zahtevka za priznanje ločitvene pravice. Tožeča stranka je pravna sredstva, ki jih predvideva ZFPPIPP (ugovor in pritožbo), uporabila in o obeh je bilo že pravnomočno odločeno, s čimer je potrjena ugotovitev sodišča glede pravilnosti prijave. ZFPPIPP v primeru, da prijava ločitvene pravice ni določna oziroma ne vsebuje vseh zakonsko določenih sestavin, ne dopušča posebnega pravnega varstva (v pravdnem postopku), da bi lahko sodišče presojalo, ali je bila ločitvena pravica prijavljena ali ne.

Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku

338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ) . V pritožbi navaja, da je sodišče povzelo mnenje Višjega sodišča (v Ljubljani v zadevi Cst 197/2012) v zvezi s stečajnim postopkom in ob zavzetju stališča, da tožeča stranka v stečajnem postopku preprosto pač naj ne bi prijavila ločitvene pravice na parceli št. ... k.o. Š., dejansko opravilo presojo, ki bi jo moralo in smelo opraviti šele v sodbi po celovitem vsebinskem obravnavanju materije v pravdnem postopku. Sodišče je zanemarilo, da je treba pri odločanju o izdaji začasne odredbe de iure upoštevati drugačen, to je nižji pravni standard obstoja neke okoliščine: verjetnost in ne gotovost. Višje sodišče (tako kot pred tem stečajno sodišče) se ni spuščalo v vsebinsko presojo prijave terjatve tožeče stranke, temveč je navedlo zgolj, da naj upnica oziroma tožeča stranka v prijavi terjatve ne bi omenila parcele ... k.o. Š. in da naj bi ločitveno pravico prijavila le na nepremičninah parc. št. ... in … k.o. Š. Višje sodišče (v Ljubljani) se ni opredelilo do okoliščin, da je prijava ločitvene pravice tožeče stranke kot upnice v stečajnem postopku ob upoštevanju 60. in 298. člena ZFPPIPP določno vsebovala: […], da je pri navajanju ažurnih oznak tega premoženja prišlo do očitne pomote in da je upnica v zmoti navedla, da so se parcele št. ..., …, ... k.o. Š. preštevilčile v parcele št. ... in ... k.o. Š. (čeprav so se dejansko preštevilčile v parcele št. ..., ... in ... k.o. Š.), kar je imelo za posledico zmoten zapis oznak parcel, na katerih upnica uveljavlja ločitveno pravico. Takšna odločitev je nevzdržna z vidika nevarnosti, ki sedaj grozi tožeči stranki. S hipoteko zavarovana terjatev bi se v stečajnem postopku zaradi trenutno še nepriznane ločitvene pravice uvrstila med navadne terjatve, s čimer bi nastala velika škoda.

Tožena stranka je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da tožeča stranka tudi v pritožbi ponavlja navedbe, ki jih je že podala v okviru pravdnega postopka, ko skuša mimo pravil stečajnega postopka konstruirati dodatna pravna sredstva, čeprav je vsa v pravnem sistemu predvidena pravna sredstva že (neuspešno) uporabila. Vsebinska presoja (preizkus) prijave terjatve primarno ni v domeni ne stečajnega sodišča ne pritožbenega sodišča v stečajnem postopku, saj se sodišči o prijavljenih terjatvah vsebinsko ne izjavljata, ampak se o prijavljenih terjatvah (vsebinsko) izjavlja stečajni upravitelj stečajnega dolžnika (61. in naslednji člen ZFPPIPP). V okviru preizkusa prijavljenih terjatev je v pristojnosti sodišč zgolj odločanje, ali so upniki svoje terjatve pravilno in pravočasno prijavili. O tem sta sodišči pravnomočno odločili in sicer, da ločitvene pravice na nepremičnini parc. št. ... k.o. Š. tožeča stranka ni prijavila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če na podlagi prvega odstavka 272. člena ZIZ izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu terjatev zoper dolžnika nastala. Gre za prvi zakonski pogoj in je pritožbeno sporen. Tožeča stranka je pred sodiščem prve stopnje zatrjevala verjetnost njene terjatve (tožbenega zahtevka) na ugotovitev, da je kot upnica v stečajnem postopku zoper toženo stranko pri Okrožnem sodišču v Celju St 1392/2010 s prijavo terjatev z dne 5. 1. 2011 pravočasno prijavila tudi ločitveno pravico na parceli ... k.o. Š.

V stečajnem postopku velja temeljno načelo koncentracije iz 227. člena ZFPPIPP: upnik lahko svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP). Izven stečajnega postopka, denimo v pravdnem postopku in postopku zavarovanja, kot je bilo v tem primeru, torej lahko upnik le izjemoma uveljavlja svoj zahtevek. Vendar za primere očitne pomote, zmote pri navedbi parc. št. (in to ne glede na nevarnost oziroma grozečo škodo) pri prijavi terjatve in ločitvene pravice zakon ne določa drugače. Pravdni postopek tedaj ni komplementar oziroma korektiv stečajnega postopka. Kako poteka postopek prijave terjatve in ločitvene pravice je bilo tožeči stranki že pojasnjeno v stečajnem postopku, najprej v sklepu Okrožnega sodišča v Celju St 1392/2010 z dne 8. 6. 2012 (priloga A 10) in nato v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani Cst 197/2012 z dne 12. 9. 2012 (priloga B 6). Sedaj presojane pritožbene navedbe tožeče stranke, ki so ponavljanje ugovornih trditev v (tem) postopku zavarovanja, pomenijo tudi ponavljanje trditev iz ugovorov ter pritožbe v stečajnem postopku. Na trditve v ugovoru v postopku zavarovanja je popolno in pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

Stečajno sodišče ne opravlja vsebinske presoje terjatve in ločitvene pravice, kar je pravzaprav temelj tega pritožbenega postopka, temveč se po 61. in 303. členu ZFPPIPP določno izreče stečajni upravitelj, ali ju priznava ali prereka. Že pred tem je na upniku trditveno (in dokazno) breme, da njegova prijava ločitvene pravice vključuje tudi določen zahtevek za priznanje ločitvene pravice, določen opis premoženja, ki je predmet ločitvene pravice (2. točka drugega odstavka 298. člena ZFPPIPP). Če upnik v prijavi terjatve in ločitvene pravice ni navedel parcele ... k.o. Š., potem ni dal določenega zahtevka za priznanje ločitvene pravice, ki bi vključeval določen opis premoženja, ki je predmet ločitvene pravice. Zato se stečajna upraviteljica o tem ni bila dolžna izjaviti. Brez določnega zahtevka in določnega opisa premoženja tudi ni mogla priznavati ali prerekati nečesa, kar ni bilo prijavljeno. Tožeča stranka se je v stečajnem postopku trudila doseči “naknadno” prijavo ločitvene pravice z ugovorom proti osnovnemu seznamu preizkušenih terjatev z dne 6. 1. 2012 (priloga A 4), ugovorom proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev z dne 10. 2. 2012 (priloga A 7), ugovorom proti dopolnjenemu seznamu preizkušenih terjatev z dne 26. 3. 2012 (priloga A 9) in s pritožbo zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju, s katerim je zavrnilo te ugovore, kjer je (tako kot kasneje v pravdi in sedaj v postopku zavarovanja) zatrjevala očitne pomote pri zapisu oznak parcel. Vendar s pravnimi sredstvi ni uspela. Pravnomočna zavrnitev ugovora proti osnovnemu seznamu in proti dodatnima osnovnima seznamoma v sklepu Okrožnega sodišča v Celju z dne 8. 6. 2012 je pomenila potrditev “vsebinske presoje” (stečajne upraviteljice), da tožeča stranka ni prijavila ločitvene pravice na parceli ... k.o. Š. Pomenila je isto, kot če bi zamudila rok za prijavo. Tedaj ločitvena pravica preneha (peti odstavek 298. člena ZFPPIPP, drugi odstavek 227. člena ZFPPIPP). Po (veljavnem) materialnem pravu tožeča stranka ne more izven stečajnega postopka v pravdnem postopku ponovno doseči “naknadne prijave” in celo z istimi razlogi, kot jih je uveljavljala v stečajnem postopku.

Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na 68. člen ZFPPIPP, ki ureja (le) verjetnost izkazane terjatve, kar je bila stvar odločanja v stečajnem postopku. Prav tako se neutemeljeno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani Cst 178/2012 z dne 3. 7. 2012, iz katerega naj bi izhajalo, da se v stečajnem postopku sprejemajo številne odločitve, ki so pretežno operativne oziroma izvršilne narave, zaradi česar zahteva po določenosti izreka o sodnih odločbah v stečajnih zadevah ni enaka standardu določenosti izrekov sodnih odločb v pravdnih postopkih, v katerih se meritorno odloča o konkretnih pravicah pravdnih strank. Odločitev o zavrnitvi ugovorov proti osnovnima seznamoma in proti dodatnima osnovnima seznamoma upnika (tožeče stranke) v sklepu Okrožnega sodišča v Celju z dne 8. 6. 2012 je v izreku, je določna, nedvoumna in pravnomočna.

V ZFPPIPP sicer obstajajo določene izjeme, ko ločitvenemu upniku ni treba prijaviti ločitvene pravice in terjatve v stečajnem postopku, vendar tožeča stranka tega ni zatrjevala (1). Sodišče prve stopnje je glede na trditve tožeče stranke pravilno zaključilo, da (ob veljavni materialnopravni podlagi ZFPPIPP) terjatev tožeče stranke z verjetnostjo ne obstoji in ji ne bo nastala.

Dodaten razlog za pravilno odločitev sodišča prve stopnje je tudi zato, ker po začetem stečajnem postopku ni dovoljeno izdati sklepa o zavarovanju proti insolventnemu dolžniku (prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP). Izjemoma se ta ne uporablja za zavarovanje zahtevka upnika za uveljavitev ločitvene ali izločitvene pravice, razen, če je upnik v stečajnem postopku zamudil rok za prijavo te terjatve (tretji odstavek 131. člena ZFPPIPP). Pojasnjeno je že bilo, da v tem primeru upnik ni prijavil ločitvene pravice, kar je isto kot če bi zamudil rok za njeno prijavo. Zato ta izjema ni prišla v poštev. Ob vložitvi predloga za zavarovanje je bila procesna ovira za njegovo vsebinsko obravnavo.

V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje .

Tožeča stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za postopek zavarovanja (peti odstavek 38. člena ZIZ) in ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

Tudi tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka, ker ji jih tožeča stranka ni neutemeljeno povzročila (šesti odstavek 38. člena ZIZ) in ker z odgovorom ni pripomogla k odločitvi sodišča druge stopnje.

Op. št. (1): Tudi nepotrebnost prijave terjatve in ločitvene pravice ne pomeni možnosti naknadne prijave in sodelovanja pri prodaji posebne stečajne mase v stečajnem postopku, temveč pomeni le možnost prodaje izven stečajnega postopka.