25. 11. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 3. novembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 31/2004 z dne 30. 9. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Velenju št. D 304/2001 z dne 29. 5. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V zapuščinskem postopku je sodišče prve stopnje s sklepom ugotovilo obseg zapuščine in njeno vrednost, navedlo zakonite dediče, med katerimi ni pritožnika, ugotovilo, da je pritožnik priglasil terjatev do zapuščine, in razglasilo zapustnikovo vdovo za oporočno dedinjo celotne zapuščine. V obrazložitvi svojega sklepa je med drugim napisalo, da je pritožnik prijavil terjatev do zapuščine, ker pa je oporočna dedinja ni priznala in ker pritožnik ni oporočni dedič, bo moral svojo terjatev uveljavljati v posebni pravdi. Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo. Potrdilo je odločitev sodišča prve stopnje, da pritožnik ni dedič, in del izročilne pogodbe, na katero se je skliceval pritožnik, ocenilo kot primer prepovedane fidejkomisarične substitucije. Tako kot sodišče prve stopnje je tudi Višje sodišče pritožnika napotilo, naj morebitna upravičenja do zapuščine uveljavlja v pravdnem postopku.

2.Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija sklepa obeh sodišč. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki naj bi bila v tem, da mu sodišči nista priznali statusa dediča, čeprav naj bi iz izročilne pogodbe izhajalo, da mu ta status pripada. Sodišče prve stopnje naj relevantnih določb izročilne pogodbe sploh ne bi obravnavalo, Višje sodišče pa jih je po pritožnikovem mnenju napačno opredelilo kot primer fidejkomisarične substitucije. Sodišči naj bi pritožniku kršili tudi pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave, saj je moral v postopku pred sodiščem prve stopnje zapustiti dvorano, zaradi česar je bil prizadet v svojem dostojanstvu, Višje sodišče pa je kršitev te pravice po mnenju pritožnika storilo z napačno pravno presojo listine.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato s splošnim izražanjem nestrinjanja z odločitvama sodišč ter z navedbami, s katerimi zatrjuje zgolj napačno odločitev sodišča prve stopnje o tem, kdo je dedič, ter z napačno presojo Višjega sodišča v zvezi z razlago določb izročilne pogodbe, pritožnik ne more utemeljiti ustavne pritožbe.

4.Ustavnopravno relevantna bi lahko bila le pritožnikova trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do določb izročilne pogodbe, ki jo je sodišču predložil in ki naj bi dokazovala, da je dedič, ter da je s tem kršilo njegovo pravico iz 22. člena Ustave. Ta trditev ne drži. Zakaj pritožnik ni dedič v tem postopku in kakšna je njegova presoja določb izročilne pogodbe, na katere se je pritožnik skliceval, je v obrazložitvi svojega sklepa dovolj natančno in razumno pojasnilo Višje sodišče. S tem je, ne glede na pritožnikov očitek sodišču prve stopnje, zahtevam iz 22. člena Ustave zadoščeno.

5.Prav tako ni utemeljen pritožnikov očitek, da mu je bila z izpodbijanima sodnima odločbama kršena pravica do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave. Zgolj z navedbo, da je moral v postopku pred sodiščem prve stopnje brez razloga zapustiti dvorano, pritožnik ne more utemeljiti očitka o kršitvi te pravice. Tudi Višje sodišče pritožniku te pravice ni moglo kršiti z zatrjevano napačno pravno presojo listine.

6.Ker z izpodbijanima sklepoma očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić