Jedro

Pravica do oprostitve plačila storitev institucionalnega varstva je odvisna od materialnega položaja osebe. V prvem odstavku 10. člena ZUPJS je določeno, da se poleg vlagatelja pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še zakonec ali izven zakonski partner ter otroci, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati. Ker upravičenka ni v nobenem od naštetih družinskih razmerij, ni nobene podlage, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila upoštevala tudi njene starše in je ni obravnavala kot samsko osebo. Niti ni takšna podlaga podana v 2. odstavku 10. člena ZUPJS, v katerem je določeno, da se v primeru, če je vlagatelj otrok, ki so ga starši dolžni preživljati, poleg njega pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo tudi starši oziroma eden izmed staršev, ki mu je vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo ter sorojenci, ki so jih starši dolžni preživljati. Upravičenka ni oseba, ki bi jo bila starša dolžna preživljati, ne glede na to, da jima je bila podaljšana roditeljska pravica. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da kljub temu, da je bila roditeljska pravica za tožnico podaljšana, ne obstaja obveznost njenih staršev v smislu preživljanja in je zato upravičenko šteti kot samsko osebo na podlagi 10. odstavka 10. člena ZUPJS. Zaradi nepravilne in nezakonite odločitve tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 299,63 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi Centra za socialno delo A. št. ... z dne 10. 7. 2012 in Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. ... z dne 25. 4. 2013 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje. Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 454,45 EUR v roku 15 dni.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi povzema razloge, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi sodbe v točkah 11 in 8. Navaja, da iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-11/07 z dne 13. 12. 2007 izhaja, da zakonodajalec istočasno z ukinitvijo preživninske obveznosti staršev do preživljanja polnoletnih invalidnih oseb ni vzpostavil enakovredne obveznosti države do njihovega preživljanja, s tem pa je prekomerno posegel v pravni položaj obravnavane skupine invalidov. Zaradi navedenega je nastala v pravnem sistemu neustavna pravna praznina, ki jo je zakonodajalec dolžan zapolniti. Ustavno sodišče je za čas do odprave ugotovljene neustavnosti določilo tudi način izvršitve. Ocenilo je namreč, da je socialni položaj obravnavane skupine invalidov zaradi njihove eksistencialne ogroženosti treba začasno urediti. Zato je odločilo, da obstaja do odprave ugotovljene neustavnosti preživninska obveznost staršev do svojih invalidnih otrok tudi po doseženi polnoletnosti, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred ZZZDR-C (4. točka izreka odločbe). Ker obveznost države do preživljanja polnoletnih invalidnih oseb v času odločanja centra za socialno delo in ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, še ni bila vzpostavljena, je potrebno izhajati iz 4. točke izreka zgoraj navedene odločbe ustavnega sodišča, da se osnovno preživljanje invalidov zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR. Iz navedenega izhaja, da je pravilna odločitev tožene stranke v izpodbijanih odločbah, da je potrebno pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev poleg tožeče stranke upoštevati tudi ostale družinske člane, ki izhajajo iz 1. odstavka 10. člena ZUPJS. Dodatno poudarja, da se od 1. 9. 2014 uporabljajo spremembe in dopolnitve ZUPJS, ki v 7. točki 11. člena med drugim določajo, da se pri ugotavljanju materialnega položaja ne upoštevajo otroci, ki imajo podaljšano roditeljsko pravico. Od navedene spremembe naprej se polnoletne invalidne osebe torej obravnavajo kot samske osebe, kar pa hkrati pomeni, da jih je zakonodajalec pred to spremembo štel v družino.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da stališče tožene stranke, da podaljšanje roditeljske pravice avtomatično pomeni tudi podaljšanje obveznosti preživljanja, ni pravilno. ZUPJS je v času odločanja prvostopnega organa določal, da se institucionalizirane osebe štejejo kot samske osebe. Sodišče je podrobno in konkretizirano obrazložilo, zakaj je stališče tožene stranke napačno, po drugi strani pa stališče tožeče stranke pravilno. Podaljšanje roditeljske pravice ne pomeni podaljšanja obveznosti preživljanja otroka, ki zaradi telesnih ali duševnih napak ni sposoben skrbeti zase. Republika Slovenije je že v Ustavi Republike Slovenije namenila takšnim otrokom posebno pozornost in prevzela odgovornost za njihovo izobraževanje in usposabljanje ter v širšem pomenu tudi za njihove potrebe. S tem se je težišče skrbi za takšne otroke iz staršev preneslo na družbo. Določbo 2. odstavka 52. člena je zakonodajalec konkretiziral s spremembo zakona in sicer v ZZZDR-C, kjer je ukinil dolžnost preživljanja otrok s strani staršev po polnoletnosti oziroma po 26 letu starosti, če se redno šolajo. Zaradi tega tudi ni mogoče enačiti roditeljske pravice in dolžnosti preživljanja, kot to napačno razlikuje tožena stranka v uvodu pritožbe. Gre za različna pravna inštututa z različnimi pravnimi učinki. Meni, da tožena stranka napačno razume določilo 5. točke 11. člena ZUPJS. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje tudi na novelo ZUPJS ter trdi, da je prišlo do dopolnitve zaradi jasnosti določbe. Pripravljalec zakona je izpostavil razloge za sprejem navedene dikcije zakona in jasno izpostavil količino, da je preživljanje institucionaliziranih oseb zagotovljeno v sami instituciji. Nadalje navaja, da sodišče ni vezano na nezakonite podzakonske akte. Ustavno sodišče je v odločbi z dne 7. 10. 2010 zavzelo stališče, da sodišče iz razloga spoštovanja določila 125. člena Ustave Republike Slovenije ni dolžno upoštevati podzakonskih aktov, če gre ustavno in zakonsko neskladen predpis. Meni, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

6. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 25. 4. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo Centra za socialno delo A. št. ... z dne 10. 7. 2012, s katero je odločil, da je B.B. oproščena plačila storitve institucionalnega varstva v višini 1.449,14 EUR od 1. 2. 2012 dalje, da je njen prispevek k plačilu storitve 165,07 EUR in da storitev upravičenke v višini njene oprostitve doplača Občina A.. V obravnavanem primeru gre za spor, ali bi tožena stranka morala pri ugotavljanju materialnega položaja upravičenke upoštevati njo kot samsko osebo ali tudi njene starše glede na to, da imajo podaljšano roditeljsko pravico.

7. Pravna podlaga za odločitev v obravnavanem primeru je podana v Zakonu o socialnem varstvu (Ur. l. RS, št. 54/1992 s spremembami, v nadaljevanju: ZSV), v Uredbi o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev (Ur. l. RS, št. 110/04 s spremembami, v nadaljevanju: Uredba) ter v določbah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami, v nadaljevanju: ZUPJS) ter v Zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 69/2004, v nadaljevanju: ZZZDR). Na zahtevo upravičenca do socialnovarstvene storitve tožena stranka odloči o delni ali celotni oprostitvi plačila storitev v skladu z merili, ki jih je določila Vlada Republike Slovenije v Uredbi. Po merilih Uredbe se določajo oprostitve plačil, med drugim tudi za storitve institucionalnega varstva. Z Uredbo je določena meja socialne varnosti in sicer kot znesek, ki mora upravičencu in njegovim družinskim članom ostati za preživljanje po plačilu prispevka za opravljeno storitev, plačilno sposobnost in prispevek k plačilu in oprostitev plačila storitve. Oprostitev upravičenca se določi kot razliko med vrednostjo storitve in njegovim prispevkom, oprostitev zavezanca pa kot razlika med višino oprostitve upravičenca in prispevkom zavezanca.

8. Skladno s 1. odstavkom 10. člena ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo še zakonec ali izvenzakonski partner ter otroci, ki jih je vlagatelj dolžan preživljati. Ker upravičenka ni v nobenem od naštetih družinskih razmerij, ni nobene podlage, da je tožena stranka pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za oprostitev plačila upoštevala tudi njene starše in jo ni obravnavala kot samsko osebo. Za odločitev, kakršno je sprejela tožena stranka pa ni podlage niti v 2. odstavku 10. člena ZUPJS. Ta določa, da če je vlagatelj otrok, ki so ga starši dolžni preživljati, se poleg njega pri ugotavljanju materialnega položaja upoštevajo tudi starši oziroma eden izmed staršev, ki mu je vlagatelj dodeljen v varstvo in vzgojo ter sorojenci, ki so jih starši dolžni preživljati. Upravičenka ni oseba, ki bi jo bila starša dolžna preživljati, ne glede na to, da jima je bila podaljšana roditeljska pravica. V zvezi s podaljšanjem roditeljske pravice je pritožbeno sodišče že v več zadevah zavzelo stališče, da je bilo s 123. členom novele ZZZDR tudi staršem nepreskrbljenega otroka z motnjo v telesnem ali duševnem razvoju po njegovi polnoletnosti odvzeto breme preživljanja ter jim je na ta način zagotovljen enakopravni položaj v primerjavi s starši zdravih otrok. To je bil tudi zakonodajalčev cilj pri spreminjanju 123. člena ZZZDR. Zakonodajalec je izhajal iz dejstva, da preživljanje izhaja iz starševstva, to je iz razmerja starši - otrok in ne iz roditeljske pravice. Prišlo je do zamenjave družinske solidarnosti za družbeno, ki je utemeljena tudi v širšem interesu. Načelo socialne države državi nalaga obveznost nuditi ustrezno pomoč tistim, ki so jo zaradi svojega neugodnega socialnega položaja potrebni. Navedeno je ustavno sodišče poudarilo tudi v odločbi z dne 13. 12. 2007, ko je presojalo skladnost spremenjenega 123. člena ZZZDR z Ustavo Republike Slovenije. Iz obrazložitve tudi jasno izhaja, da roditeljska pravica še ne pomeni v vseh primerih tudi obveznosti preživljanja. Zakonodajalec je v 123. členu ZZZDR ukinil preživninsko obveznost staršev invalidnih oseb po njihovih polnoletnosti, ne glede na to, da se običajno v teh primerih podaljša roditeljska pravica čez otrokovo polnoletnost. Navedeno pa pomeni, da kljub temu, da je bila upravičenki roditeljska pravica podaljšana tudi po njeni polnoletnosti, pri odločanju o oprostitvi plačila institucionalnega varstva, ni pomembno oziroma odločilno.

9. V zvezi z odločitvijo Ustavnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2007 pritožbeno sodišče poudarja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije z omenjeno odločbo izreklo, da Zakon o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije ter je zakonodajalcu naložilo, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku enega leta po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Hkrati pa je določilo tudi način izvršitve odločbe do odprave ugotovljenega neskladja z Ustavo Republike Slovenije tako, da se osnovno preživljanje invalidov po Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb, zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR pred novelo tega zakona. Pritožba neutemeljeno vztraja, da bi bilo potrebno v obravnavanem primeru upoštevati 4. točko izreka navedene ustavne odločbe. Pritožbeno sodišče je že v drugi zadevi opozorilo na predlog Zakona o socialnovarstvenih prejemkih z dne 12. 3. 2010, v zvezi z varstvenim dodatkom in nadomestilom za invalidnost in da se z navedenim zakonom odpravlja ugotovljena neustavnost Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb.

10. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru kljub temu, da je bila roditeljska pravica za B.B. podaljšana, pravilno zaključilo, da ne obstaja obveznost njenih staršev v smislu preživljanja in da je zato upravičenko šteti kot samsko osebo na podlagi 10. odstavka 10. člena ZUPJS. Zaradi nepravilne in nezakonite odločitve tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno skladno s 1. alinejo 1. odstavka 82. člena ZDSS-1 izpodbijani odločbi odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je toženi stranki, ker s pritožbo ni uspela, naložilo plačilo stroškov odgovora na pritožbo v višini 299,63 EUR. Od tega zneska predstavljajo stroški odgovora na pritožbo po tarifni št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembo, v nadaljevanju: ZOdvT) 225,60 EUR in 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve po tarifni št. 6002 ter od tega skupnega zneska še 22 % DDV v višini 54,03 EUR.