Jedro

Čeprav ni vsaka kršitev premoženjske pravice drugega pravno priznana, temveč le tista, ki povzroči zmanjšanje premoženja oškodovanca ali preprečitev njegovega povečanja, sodna praksa aktivno legitimacijo v podobnih primerih široko presoja. Ob takšnem izhodišču je odločilnega pomena dejstvo, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, da se je tožeča stranka s posebnim dogovorom zavezala podjetju B. d.o.o. kot plačniku storitve povrniti stroške. Pojem premoženja v pravnem pomenu ne obsega samo stvari, temveč tudi druge premoženjske pravice; enako škoda ni le zmanjšanje količine stvari, katerih lastnik je posamezni subjekt, ampak tudi zmanjšanje obsega vseh premoženjskih pravic, katerih vrednost je mogoče izraziti v denarju. Takšno zmanjšanje premoženja tožeče stranke v tej pravdni zadevi pomeni njena obveznost do družbe B. d.o.o., da ji na podlagi dogovora z dne 1.10.1998 poravna denarno terjatev za ureditev poškodovanega vodovoda.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.066,22 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 11.509.380 SIT z obrestmi od 1.1.2002 do 25.3.2004 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 26.3.2004 pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo o pravdnih stroških. Ocenilo je, da tožena stranka, kar zadeva ureditev poti in sanacijo vodovoda, ni izpolnila svoje obveznosti iz poravnave, zato je tožeči stranki iz naslova ureditve poti prisodilo 7.609.380 SIT, za sanacijo vodovoda pa 3.900.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožeče stranke, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v zavrnilnem delu, ki se nanaša na prestavitev krajevne poti S. - G., in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo in v ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov, s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne. Navaja, da sta se pravdni stranki v poravnavi z dne 5.1.1996 dogovorili, da tožena stranka tožeči stranki v popolno plačilo vseh škod, ki so ji nastale, plača 2.900.000 SIT. Tožeča stranka zato ne more zahtevati še neke dodatne škode. Tožena stranka je v skladu s poravnavo prevzela obveznost urediti vodovod, zato sedaj tožeča stranka namesto ureditve vodovoda ne more zahtevati plačila. Poleg tega sama priznava, da je znesek 4.243.600 SIT izvajalcu vodovoda plačala družba B. d.o.o.. Ta družba ni niti tožeča stranka niti stranka v poravnavi z dne 5.1.1996. Tožena stranka se sprašuje, v čem je škoda tožeče stranke, saj je vodovod popravljen, popravilo pa je plačal subjekt, ki ni tožeča stranka. Neutemeljen je tudi zahtevek iz naslova ureditve zemljišč. Tudi v tem primeru velja, da se je tožena stranka zavezala k storitvi, zato je ne more izpolniti s čim drugim niti upnik ne more zahtevati kaj drugega. Tožena stranka je parcele tožeče stranke izravnala. Tožena stranka je iz parcel tožeče stranke izkopavala kamen. Kamnine so opredeljene kot rudnina oziroma naravno bogastvo, za izkoriščanje katerega tožeča stranka ne more uveljavljati povračila. Tožena stranka je predlagala izvedenca za rudarstvo, saj je izkop kamnin dejavnost, ki se uvršča med rudarska dela. Kljub dokaznemu sklepu, da se postavita izvedenca gradbene in geodetske stroke, dokaz z izvedencem geodetske stroke ni bil izveden, zato je sodišče prve stopnje zgrešilo cilj dokazovanja. S stališča prvega odstavka 286. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 - ur. p. b., 45/08, v nadaljevanju ZPP) je problematično, da je kar petkrat izvedlo dokaz z istim izvedencem.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Navaja, da tožena stranka ni obrazložila revizijskega razloga bistvene kršitve določb postopka, razlog nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja pa je na revizijski stopnji nedopusten. Naziranje, da bi tožeča stranka lahko zahtevala le izpolnitev v storitvi, pa je materialnopravno zgrešeno.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

O nedovoljenem revizijskem razlogu zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja: Kritika tožene stranke, ki tudi v reviziji vztraja, da sta se pravdni stranki v poravnavi z dne 5.1.1996 dogovorili, da tožena stranka tožeči stranki v poplačilo celotne škode, ki ji je nastala, plača 2.900.000 SIT, pomeni prikrito polemiko o dejanskem stanju, ugotovljenem na prvih dveh stopnjah sojenja. Ker so revizijsko sodišče in stranki v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP vezani na dejansko podlago, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje, se revizijsko sodišče z navedbami v tej smeri ni bilo dolžno podrobneje ukvarjati.

Dejanske, ne pa pravne narave, je tudi revizijski ugovor, da je tožena stranka izravnala parcele tožeče stranke, s čimer je izpolnila svojo pogodbeno obveznost. O revizijskem razlogu bistvene kršitve določb pravdnega postopka: Uvodoma je treba kategorično zavrniti zavajajoče revizijske navedbe, ki napotujejo na sklep, da je tožeča stranka v tem sporu uveljavljala plačilo odškodnine za izkopano rudnino, ki je naravno bogastvo. Predmet spora in s tem tudi revizijskega preizkusa je plačilo denarne odškodnine, ker tožena stranka ni vzpostavila prejšnjega stanja na zemljišču tožeče stranke in ni popravila vodovodne napeljave, ki jo je poškodovala med posegom. Če je tako, je sodišče prve stopnje imelo upravičen razlog za zavrnitev dokaznega predloga tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 11.3.2002, naj se postavi izvedenec rudarske stroke. V konkretnem primeru bi bila namreč izvedba dokaza z izvedencem s predlaganega strokovnega področja, upoštevajoč pravno relevantna dejstva, za razjasnitev katerih je bilo potrebno strokovno znanje, povsem neprimerna.

Sodišče prve stopnje je res sprejelo dokazni sklep o postavitvi izvedenca gradbene in geodetske stroke, kasneje pa je izvedlo le dokaz z izvedencem gradbene stroke. S takšnim ravnanjem pa ni zagrešilo relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na izvedensko delo. Sodišču je v skladu s svojimi pogledi na učinkovitost in smotrnost dokaznega postopka ter zlasti v skladu s potekom dokazovanja z izvedencem prepuščeno, kako postopati v zapletenih primerih, ki zahtevajo multidisciplinaren pristop. Avtonomno se lahko odloči za postavitev dveh (ali več) izvedencev, lahko pa odredi, celo med samim izvajanjem dokaza, kot se je to zgodilo v obravnavani zadevi, sodelovanje več izvedencev. Potem ko je določilo izvedenca gradbene stroke, mu je 4.6.2003 (list. št. 137) naložilo, da k svojemu delu oziroma nalogam, ki jih je natančno opredelilo, pritegne geometra. V skladu s tem je izvedenec gradbene stroke pridobil geodetski načrt za sporno območje, ki ga je izdelalo geodetsko podjetje, na podlagi česar je lahko natančneje opredelil obseg potrebnih del za izravnavo terena. Na to tožena stranka ni imela nobenih pripomb.

Prvotne pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje odpravilo s pisnimi dopolnitvami izvedenca in njegovim zaslišanjem (drugi odstavek 254. člena ZPP). Dodatno zaslišanje izvedenca in pisna dopolnitev izvedenskega mnenja v sporni zadevi ni predstavljala novega dokaza, saj je dokazna tema ves čas ostala nespremenjena, šlo je le za nadaljnje izvajanje dokaza, ki je bil v pretežnem delu že izveden. Kršitev iz prvega odstavka 339. v zvezi z 286. členom ZPP zato ni podana.

O revizijskem razlogu zmotne uporabe materialnega prava: Primarni učinek veljavne sklenitve pogodbe, v konkretnem primeru poravnave z dne 5.1.1996, je, da z nastankom poslovnega obligacijskega razmerja nastane pravica pogodbene stranke od druge zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, ki se ga je s sklenitvijo pogodbe zavezala opraviti, in tej pravici nasprotna obveznost druge pogodbene stranke opraviti to izpolnitveno ravnanje (prvi odstavek 262. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89, v nadaljevanju ZOR). Vse dokler obveznost opraviti izpolnitveno ravnanje ne preneha s pravilno izpolnitvijo, lahko pogodbi zvesta stranka vztraja pri izpolnitvi (in kumulativno uveljavlja sankcije zaradi nepravilne izpolnitve) ali pa uresniči pravico odstopiti od pogodbe in kumulativno uveljavlja sankcije zaradi neizpolnitve. Takšno sankcijo - odškodninsko terjatev za škodo zaradi neizpolnitve (primerjaj z drugim odstavkom 262. člena ZOR), kar pomeni kršitev pogodbene obveznosti, zahteva tožeča stranka. Ugovori, ki jih uveljavlja tožena stranka v tej smeri, sklicujoč se na prvi odstavek 262. in prvi odstavek 307. člena ZOR, so zato neutemeljeni.

Zmotno je tudi prepričanje tožene stranke, da bi lahko tožeča stranka, kar zadeva vzpostavitev prejšnjega stanja na svojem zemljišču, povrnitev škode zahtevala šele, če bi jo odpravila sama v skladu z 291. členom ZOR. Pravica iz 291. člena ZOR je dodatna pravica upnika, kadar je obveznost v storitvi, da sam na dolžnikove stroške stori tisto, kar bi moral storiti dolžnik, ki pa mu ne jemlje pravice odstopiti od pogodbe in uveljavljati odškodninsko terjatev za škodo zaradi neizpolnitve (drugi odstavek 262. člena ZOR).

Ne glede na to, da je stroške za ureditev vodovodne napeljave, ki jo je poškodovala tožena stranka, plačalo podjetje B. d.o.o., ne pa sama tožeča stranka, je po oceni revizijskega sodišča podana njena stvarna legitimacija za odškodninsko terjatev. Razlogov za to ni iskati v dejstvu, da je tožeča stranka družbenik gospodarske družbe, ki je poravnala dolg izvajalcu popravila, saj gre za dve osebi z različno pravno subjektiviteto, ampak v pravilnem pojmovanju pravno priznane premoženjske škode kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke. Čeprav ne more biti sporno, da ni vsaka kršitev premoženjske pravice drugega pravno priznana, temveč le tista kršitev, ki povzroči nadaljnjo posledico - zmanjšanje premoženja oškodovanca ali preprečitev njegovega povečanja (primerjaj s 155. členom ZOR), sodna praksa aktivno legitimacijo v podobnih primerih široko presoja. Tako na primer priznava odškodnino za tujo pomoč oškodovancem, ki se jim premoženje dejansko ni zmanjšalo(1), in preživninskim upravičencem, ki jim pokojni do smrti ni nudil preživljanja, čeprav je bil k temu zavezan po predpisih rodbinskega prava. Ob takšnem izhodišču je odločilnega pomena dejstvo, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, da se je tožeča stranka zavezala podjetju B. d.o.o. kot plačniku storitve povrniti stroške, o čemer sta pogodbeni stranki 1.5.1998 sklenili poseben dogovor (priloga A9). Pojem premoženja v pravnem pomenu ne obsega samo stvari, temveč tudi druge premoženjske pravice; enako škoda ni le zmanjšanje količine stvari, katerih lastnik je posamezni subjekt, ampak tudi zmanjšanje obsega vseh premoženjskih pravic, katerih vrednost je mogoče izraziti v denarju. Takšno zmanjšanje premoženja tožeče stranke v tej pravdni zadevi pomeni njena obveznost do družbe B. d.o.o., da ji na podlagi dogovora z dne 1.10.1998 poravna denarno terjatev za ureditev poškodovanega vodovoda.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožene stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Stroškovni izrek temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na revizijo, ki obsegajo nagrado za sestavo odgovora, povečano za davek na dodano vrednost, in sodno takso, ter znašajo 1.066,22 EUR.

.Op. št. (1): Gre za primere, ko oškodovancem tujo pomoč neodplačno nudijo njihovi bližnji.