Jedro

S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilnih naslovov, v obravnavanem primeru odločb o odmeri prispevkov za socialno varnost, zoper katere so stranki zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Iz istega razloga tožnik ugovorov, s katerimi uveljavlja nezakonitost odmernih odločb tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in nezakonitosti sklepa o davčni izvršbi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije je z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi začela zoper tožnika davčno izvršbo dolgovanega zneska obveznosti na podlagi izvršilnih naslovov, navedenih v izreku, ki po stanju na dan izdaje sklepa (6. 4. 2017) z zamudnimi obrestmi in stroški davčne izvršbe, znaša skupaj 6.328,35 EUR. Izvršba se opravi z rubežem tožnikovih denarnih sredstev pri banki A. 2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-29-414/2017-3 z dne 9. 8. 2017 skladno s podatki upravnih spisov tabelo v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa uradoma spremenilo v navedbi izvršilnih naslovov in obdobja odmere, pritožbo tožnika pa kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi ugotavlja skladnost izpodbijanega sklepa z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) o davčni izvršbi. Sklep po ugotovitvi pritožbenega organa vsebuje vse zakonsko predpisane sestavine, vendar so v njegovem izreku izvršilni naslovi navedeni napačno. Ker se v upravnih spisih nahajajo odločbe o odmeri prispevkov za posamezna obdobja, s katerimi so bili tožniku odmerjeni in v plačilo naloženi prispevki za socialno varnost za lastnike zasebnih podjetij, ki so bile tožniku tudi vročene, pritožbeni organ sklep v tem delu spremeni skladno s podatki spisov. V zvezi s pritožbenimi ugovori pa ugotavlja, da se z izpodbijanim sklepom terjajo le obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, da so bile odmerne odločbe tožniku vročene in da bi tožnik svoje ugovore zoper odmero lahko uveljavljal v odmernih postopkih. S pritožbo zoper sklep o izvršbi je zato skladno s 157. členom ZDavP-2 mogoče uveljavljati le ugovore, ki se nanašajo na izvršbo. Zanjo je bistveno le, da so izvršilni naslovi postali izvršljivi. Pravnomočnost odmerne odločbe ni pogoj za izvršbo, saj je po 145. členu ZDavP-2 izvršilni naslov izvršljiva odločba o odmeri davka. Datum izvršljivosti najstarejše terjane obveznosti je 21. 8. 2012, kar pomeni, da 10. 4. 2017, ko je bil tožniku vročen izpodbijani sklep, relativno (petletno) zastaranje pravice do izterjave dolga ni nastopilo.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in predlaga, da sodišče izpodbijani sklep in odločbo o pritožbi (poleg vseh drugih odločb in sklepov tožene stranke) odpravi, toženi stranki pa naloži, da mu povrne nezakonito zarubljeno gotovino s pripadki, osebno lastnino in povzročeno materialno in nematerialno škodo. Sklepi so nezakoniti in nični, ker so jih podpisovale osebe brez strokovnih in uradnih pooblastil in z zlorabo službenega položaja. Izpodbijana odločba je izdelana šablonsko, taksativno našteva zakone in odločbe oziroma sklepe iz preteklosti, jih pa z ničemer ne utemeljuje in ne poveže z vsebino tožnikovih pritožbenih navedb. Kljub temu, da izpodbijana odločba zaradi vložene tožbe ni pravnomočna, je bil rubež tožnikovih sredstev brez pojasnila opravljen v aprilu 2017 in to v bistveno višjem znesku kot 6.328,35 EUR (z obrestmi vred), ki izhaja iz izpodbijanega sklepa. Administrativni dolg je po navedbah tožbe nastal izključno zato, ker je bil tožnik registriran kot lastnik in direktor družbe, pri čemer je bil pri doseganju dohodkov in pri poslovanju onemogočen zaradi postopanja tožene stranke in zaradi neplačevanja računov s strani družb v državni lasti. Pri tem opozarja na razkorak med fakturirano (obdavčljivo) in plačano realizacijo, ki v primerih, kot je tožnikov, privede do stečaja podjetij in nepopravljivih škodljivih posledic za podjetnike. Zato dodatno predlaga ustavni preizkus zakonodaje, ki vse obravnavano omogoča. 4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in pri razlogih. Tožbeni očitek o zlorabi službenega položaja je neupravičen, saj je izpodbijani sklep skladno z 28. členom ZUP podpisala direktorica urada. Iz knjigovodske evidence organa prve stopnje so razvidna vsa plačila, tudi tista, ki jih je banka izvršila po zadevnem sklepu o davčni izvršbi dne 7. 4. 2017, tožnik pa ima skladno z 82. členom ZUP možnost pregleda dokumentov, ki se nahajajo pri organu prve stopnje. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Po prejemu odgovora na tožbo tožnik v celoti vztraja pri tožbenih navedbah in predlogih.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev po delni spremembi v pritožbenem postopku pravilna in skladna z zakonom, na katerega se sklicuje. Pravilni in glede na predmet odločanja zadostni so tudi razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in razlogi, s katerimi organ druge stopnje zavrne pritožbene ugovore. Sodišče se zato na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

8. S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi se namreč skladno s sedmim odstavkom 157. člena ZDavP-2 lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilnih naslovov, v obravnavanem primeru odločb o odmeri prispevkov za socialno varnost, zoper katere so stranki zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu. Iz istega razloga tožnik ugovorov, s katerimi uveljavlja nezakonitost odmernih odločb tudi ne more z uspehom uveljavljati v upravnem sporu, katerega predmet je presoja pravilnosti in nezakonitosti sklepa o davčni izvršbi. Zato sodišče, enako kot tožena stranka, kot pravno nerelevantnih za presojo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi, ni vsebinsko presojalo ugovorov, ki se nanašajo na izvršilne naslove, kot tudi ne tožbenih navedb, ki se nanašajo na (druge) upravne akte, ki niso predmet presoje v tem upravnem sporu.

9. Kot tožniku pravilno pojasni že tožena stranka, se davčna izvršba opravi na podlagi izvršilnega naslova, med katere sodi tudi izvršljiva odločba o odmeri davka. V zvezi s tožbenimi navedbami sodišče dodaja le, da je ustavnost zakonske ureditve, po kateri pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, Ustavno sodišče že presojalo (npr. odločba U-I-297/95 z dne 28. 10. 1998) in ugotovilo, da ta ni v neskladju z Ustavo.

10. Tožnik v tem upravnem sporu ne more biti uspešen tudi z dodatnimi (sicer nekonkretiziranimi) navedbami, ki se nanašajo na opravo izvršbe na podlagi izpodbijanega sklepa, torej na dejstva, ki so nastala po dnevu izdaje v tem upravnem sporu izpodbijanega sklepa. Pravilnost in zakonitost akta se namreč presoja na podlagi pravnega in dejanskega stanja, ki je obstajalo v času njegove izdaje, zato sodišče navedb v tem delu ni (in tudi ni moglo) vsebinsko presojati.

11. Ker torej po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, ni našlo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 12. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave, ker o dejstvih, ki so za odločitev pravno pomembna, med strankama ni spora (59. člen ZUS-1).