Jedro

Pravila o litispendenci, ki veljajo za pravdni postopek, je treba v postopku izvršbe uporabiti (le) smiselno. V izvršilnem postopku lahko za poplačilo iste denarne terjatve teče izvršba na več sredstvih in predmetih, zato je povsem enak lahko postopek izvršbe le, če gre za uveljavitev iste terjatve z istim sredstvom izvršbe na istem predmetu izvršbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani I. točki ter izpodbijanem delu III. točke izreka potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrnilo (I. točka izreka), ugovoru dolžnika zoper sklep z dne 11. 3. 2013 o dovolitvi novega izvršilnega sredstva - rubeža plače ugodilo, navedeni sklep razveljavilo, ter predlog upnika za dovolitev izvršbe na plačo zavrglo (II. točka izreka), ter sklenilo, da je upnik dolžan dolžniku povrniti izvršilne stroške v znesku 163,44 EUR v roku 8 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi tega sklepa dalje do plačila, v presežku pa stroškovni zahtevek dolžnika zavrnilo (III. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga dolžnik po svojih pooblaščencih pritožbo in predlaga njegovo razveljavitev in zavrženje (oziroma podredno zavrnitev) predloga za izvršbo s stroškovno posledico za upnika. Vztraja, da je upnikova terjatev že zastarala, saj je bil predlog za izvršbo vložen po poteku desetih let (28. 1. 2013) od pravnomočnosti sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 1425/2001 (22. 10. 2012 (pravilno: 2002)). Navaja, da je upnik terjatev iz sodbe že izterjeval pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani v izvršilni zadevi I 1364/2003, vendar pa je bil ta postopek ustavljen že leta 2007, in zato ob sklicevanju na določbo 366. člena OZ nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je bilo zastaranje z vložitvijo predloga za izvršbo v letu 2003 pretrgano. Prav tako se ne strinja, da je izvršba v zadevi I 1364/2003 glede rubeža plače še odprta, in je prepričan, da je ta postopek ustavljen, kar po njegovem mnenju dokazuje tudi upnikova kartica regresnega zavezanca, iz katere izhaja, da naj bi prišlo do zadnjega odtegljaja novembra 2003. Pojasnjuje, da mu je delovno razmerje pri tistem delodajalcu prenehalo konec leta 2003, kar pomeni, da bi v skladu s takrat veljavnim 133/3. členom ZIZ sodišče moralo ustaviti izvršbo, sam pa je bil vseskozi prepričan, da je do ustavitve dejansko prišlo. Meni, da če izvršba z rubežem plače ne bi bila ustavljena, potem tudi upnik v tem postopku ne bi predlagal izvršbe še z rubežem in prenosom plače. Nadalje meni, da bi bilo treba predlog za izvršbo zavreči tudi v preostalem delu celo v primeru, če izvršilni postopek I 1364/2003 še ne bi bil v celoti končan, saj se tako v tem obeh postopkih izterjuje ista terjatev, dokler pa teče postopek o enem zahtevku, se ne more začeti nov postopek med istimi strankami in o tem istem zahtevku. Poudarja še, da upnikov obračun terjatve ni jasen, saj je iz kartice regresnega zavezanca razvidno, da naj bi dolžnik plačal skupaj kar 6.178,91 EUR, zato nikakor ne more upniku ničesar več dolgovati. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor upniku, ki pa nanjo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Pri tem je štelo, da dolžnik sklep izpodbija v I. točki izreka, ter v zavrnilnem delu III. točke izreka, saj v tem delu dolžnik ni uspel. 6. Dolžnikovo pritožbeno vztrajanje pri ugovoru zastaranja ni utemeljeno. Po vpogledu v izvršilno zadevo I 1364/2003 višje sodišče ugotavlja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila v postopku I 1364/2014 ustavljena zgolj izvršba na denarna sredstva pri OPP in izvršba na premičnine, medtem ko je izvršba z rubežem plače še v teku, zato pritožbene navedbe, da je bil izvršilni postopek I 1364/2003 v celoti ustavljen že leta 2007, niso utemeljene. Iz podatkov spisa I 1364/2003 nasprotno izhaja, da je sodišče še po datumu izdaje izpodbijanega sklepa dolžnikovemu delodajalcu A., d.o.o., naložilo, da sklep o izvršbi izvrši iz dolžnikovih stalnih prejemkov, ki mu jih izplačuje (odredba z dne 28. 5. 2013 na red. št. 40 spisa I 1364/2003). Glede na navedeno do ponovnega začetka teka zastaralnega roka, ki je bil z upnikovo vložitvijo predloga za izvršbo v izvršilni zadevi I 1364/2014 pretrgan (365. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), sploh še ni prišlo (peti v zvezi s četrtim odstavkom 369. člena OZ), posledično pa tudi zastaranje terjatve še ni moglo nastopiti.

7. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim trditvam o tem, da bi bilo treba zaradi nedopustnosti dveh sočasnih izvršilni postopkov v obravnavanem primeru upnikov predlog za izvršbo zavreči. Pravila o litispendenci, ki veljajo za pravdni postopek, je namreč treba v postopku izvršbe uporabiti (le) smiselno. Za pravdni postopek velja, da se o istem zahtevku ne more začeti nova pravda med istimi strankami, če pa se taka pravda začne, sodišče zavrže tožbo (drugi odstavek 189. člena ZPP). V izvršilnem postopku pa lahko za poplačilo iste denarne terjatve teče izvršba na več sredstvih in predmetih (prvi in tretji odstavek 34. člena ZIZ), zato je povsem enak lahko postopek izvršbe le, če gre za uveljavitev iste terjatve z istim sredstvom izvršbe na istem predmetu izvršbe. Če torej izvršba zoper istega dolžnika ni vsakokrat predlagana z uveljavitev iste terjatve na isto premoženje ali istim sredstvom, predlogi niso enaki. Dejstvo, da med istima strankama glede iste terjatve že teče izvršilni postopek, vendar z drugim izvršilnim sredstvom, ob pravilnem razumevanju litispendence po tretjem odstavku 189. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in z njim povezane identitete izvršilnih predlogov pripelje do sklepa, da v obravnavanem primeru identiteta izvršilnih predlogov in s tem litispendenca ni podana.

8. Pritožbenih navedb v zvezi s preplačilom izterjevanega dolga višje sodišče ne sme upoštevati, saj dolžnik tega v ugovoru ni uveljavljal in so zato te trditve prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ker torej dolžnik z ugovorom ni uspel, je pravilna tudi odločitev o stroških ugovora (zavrnilni del III. točke izreka sklepa), ki temelji na pravilni uporabi šestega odstavka 38. člena ZIZ.

10. Pritožba dolžnika glede na navedeno ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki in izpodbijanem delu III. točke izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato je višje sodišče sklenilo, da sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ, ter šesti odstavek 38. člena ZIZ).