Jedro

Temeljno načelo odškodninskega prava, je da odškodnina ne sme presegati škode. Leasingodajalec tako zaradi razdrtja pogodbe ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če do razdrtja pogodbe ne bi prišlo. Zato je pravilen zaključek, da tožeča stranka ni upravičena do odškodnine iz razloga nevrnjenega predmeta leasinga, saj bi bila s tem neupravičeno obogatena glede na to, da ji je bila že priznana odškodnina kot pozitiven pogodbeni interes.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrneta primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev obstoja izločitvene pravice na premičninah in njihova vrnitev v posest tožeči stranki ter podrejeni tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine, in sicer kot strošek stečajnega postopka v višini 61.947,31 EUR (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zaradi umika ustavilo pravdni postopek v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev izločitvene pravice na stojalu za vrtanje TYP 202/13 ter vrnitev tega stojala v posest tožeči stranki. (II. točka izreka). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.269,20 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku navedenega 15. dnevnega roka za izpolnitev dalje (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu I. točke izreka, ki se nanaša na odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku in posledično v III. točki izreka se je pravočasno pritožila tožeča stranka, ki v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da ugodi podredno postavljenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži, da tožeči stranki v 15 dneh plača znesek 61.947,31 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ter spremeni odločitev o stroških postopka tako, da mora stroške v 15 dneh povrniti tožena stranka tožeči, podredno pa, da zadevo v izpodbijanem delu vrne sodišču prve stopnje „v nov postopek“.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki v odgovor, tožena stranka pa je nanjo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je v stečajni postopek nad toženo stranko prijavila tudi svojo denarno terjatev iz razdrte leasing pogodbe, in sicer je kot denarno terjatev prijavila odškodnino v višini še neplačanih prvih petih delno neplačanih obrokov leasinga in vsoto vseh ostalih obrokov leasinga, in sicer po anuitetnem načrtu z dne 09.06.2010, ki jih je bila tožena stranka dolžna plačati do izteka pogodbe o leasingu, diskontiranih na dan razdrtja pogodbe, ki so skupaj znašali 158.008,99 EUR, skupaj z obrestmi pa 186.904,08 EUR in da ji je bila v stečajnem postopku nad toženo stranko terjatev v celoti priznana. Sodišče prve stopnje je zato zaključilo, da tožeča stranka ne more dodatno terjati škode zaradi nevračila predmetov leasinga, saj je bila vrednost vseh predmetov leasinga upoštevana v pogodbeno dogovorjeni ceni leasinga in s tem tudi v višini vseh leasing obrokov v anuitetnem načrtu, ki so bili tožeči stranki v celoti priznani kot terjatev, ki bo poplačana v stečajnem postopku in da tožeča stranka tako ne more biti upravičena do dvakratnega plačila vrednosti predmetov leasinga, enkrat v okviru odškodnine, ki obsega vse pogodbeno dogovorjene leasing obroke do konca trajanja pogodbe in drugič kot odškodnine zaradi nevračila predmetov leasinga. Nenazadnje tudi člen 38 Splošnih pogojev, ki so sestavni del pogodbe o finančnem leasingu, določa, da se izkupiček odvzetih predmetov leasinga odšteje od zneska, ki ga mora plačati leasingojemalec, v njegovo korist. 6. Pritožbeno sodišče se strinja z mnenjem pritožnice, da je posledica neplačevanja leasing obrokov s strani leasingojemalca razveza pogodbe o leasingu, na podlagi katere je leasingojemalec dolžan vrniti predmet leasinga leasingodajalcu (2. odstavek 111. člena OZ). Kadar vračilo predmeta leasinga ni več mogoče, je leasingodajalec upravičen do odškodnine za škodo, ki mu je nastala, ker ne more dobiti predmetov leasinga nazaj v svojo posest. Izpolnitvena (pogodbena) obveznost leazingojemalca se tako spremeni v nadomestno, odškodninsko obveznost, ki ni odvisna od izpolnitve nasprotne upnikove obveznosti (1. odstavek 111. člena OZ v zvezi z 2. odstavkom 239. člena OZ). Če bi leasingodajalec lahko dobil predmete leasinga nazaj, bi jih lahko unovčil za poplačilo dolga leasingojemalca. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča osnovno izhodišče ugotavljanja in izračunavanja odškodnine obseg škode in tudi v tem primeru velja temeljno načelo odškodninskega prava, in sicer, da odškodnina ne sme presegati škode. Leazingodajalec tako zaradi razdrtja pogodbe ne sme biti v boljšem položaju od tistega, v katerem bi bil, če do razdrtja pogodbe ne bi prišlo. Škodo v konkretnem primeru predstavlja pričakovana kupnina za prodajo sporne opreme, ki bi jo tožeča stranka dosegla z njeno prodajo. Tako pridobljeno korist bi bilo potem potrebno odšteti od odškodnine (3. odstavek 243. člena OZ). V primeru zahtevka za plačilo odškodnine mora tožeča stranka poleg protipravnosti ravnanja zatrjevati še škodo in vzročno zvezo. V obravnavanem primeru pa tožeča stranka ni podala nobenih trditev v smeri, po kakšni ceni bi lahko prodala sporno opremo in s tem o višini škode. Na trditve tožeče stranke, da zahtevana odškodnina ustreza višini še neporavnanih leasing obrokov iz pogodbe o leasingu (list. št. 31), pa ji je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, da ji je bila ta odškodnina že priznana v stečajnem postopku v višini neporavnanih leasing obrokov v skladu z anuitetnim načrtom vse do poteka leasing pogodbe. Na ta način je tožeča stranka uveljavljala odškodnino kot pozitivni pogodbeni interes oz. kot izpolnitveni interes, in sicer gre za premoženje, ki bi ji pripadlo, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena, hkrati pa je v stečajnem postopku uveljavljala tudi izločitveno pravico. Slednja ji sicer gre po splošnih pravilih o učinkih razdrte pogodbe po 2. odstavku 111. člena OZ, vendar tožeča stranka obeh zahtevkov ne bi mogla doseči (skladno s 3. odstavkom 243. člena OZ in 38. členom Splošnih pogojev pogodbe o leasingu bi bilo potrebno vrednost vrnjenega premoženja odšteti od uveljavljane odškodnine). Navedenih pravil tožeča stranka ob prijavi denarne terjatve in izločitvene pravice v stečajni postopek nad toženo stranko ni upoštevala, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni upravičena do odškodnine iz razloga nevrnjenega predmeta leasinga, saj bi bila s tem neupravičeno obogatena glede na to, da ji je bila že priznana odškodnina kot pozitiven pogodbeni interes.

7. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sodba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

8. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi pritožbe, zato njenih stroškov odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče ni obravnavalo kot potrebne stroške. Posledično je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna nositi sama.