Jedro

Če prosilec za azil zavaja organ oziroma zlorablja postopek s tem, da lažno prikazuje okoliščine, na katere se sklicuje oziroma je v Slovenijo prišel izključno iz ekonomskih razlogov, je njegova prošnja očitno neutemeljena in se zavrne v pospešenem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 2. in 6. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 54/06, 37/06 - sklep US in 134/06 - odl. US) v zvezi s 3. in 4. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) ugodilo tožbi tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 19.9.2007, to odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek toženi stranki; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila kot očitno neutemeljene na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil. Hkrati je na podlagi 3. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morajo tožniki nemudoma po pravnomočnosti te odločbe zapustiti Slovenijo (2. točka izreka izpodbijane odločbe).

Prvostopno sodišče je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da so med razlogi, ki jih je za zapustitev izvorne države navedel prvo-tožnik, tudi razlogi, zaradi katerih bi se mu (posledično pa tudi članom njegove družine) lahko v skladu z 2. odstavkom 1. člena ZAzil podelil azil, če bi se ugotovilo, da ti razlogi res obstojajo, in sicer narodnost (Aškali) in politično prepričanje (tožnik naj bi bil predsednik Aškalov v Občini G., član glavnega odbora aškalske stranke Kosova in naj bi podal politično sporni intervju na televiziji Kosovo); preganjanje pa naj bi bilo izkazano s požigom tožnikove oziroma družinske hiše neposredno po navedenem intervjuju, ko je bila družina v hiši, in grožnjami sosedov. Ker je glede navedenih okoliščin predložil tudi dokaze, po presoji prvostopnega sodišča tožena stranka ni imela podlage, da je o prošnji za azil odločala v pospešenem postopku. V obrazložitvi svoje odločbe pa se je oprla tudi na časopisni članek o požigu, in sicer da je bila hiša požgana namerno in da mu je policija ponudila pomoč, kar pomeni, da je že začela redni azilni postopek. Napačna je tudi ocena tožene stranke, da so izjave tožnikov neverodostojne. Tožniki so šele v upravnem sporu dobili priložnost, da pojasnijo neskladja med izjavami prvo-tožnika in drugo-tožnice, kar pa bi jim moralo biti omogočeno že v upravnem postopku. Ocenjuje tudi, da izjave niso do take mere neskladne, da bi jih bilo mogoče šteti za neverodostojne, oziroma da so neskladja glede okoliščin, ki za odločanje o azilu niti niso pomembna. Zato bo morala v ponovljenem postopku tožena stranka z zadostno stopnjo verjetnosti razčistiti, ali so tožniki preganjani v smislu ZAzil z intenziteto, kakršno opredeljuje 9. člen Direktive št. 2004/83/EC, ter pri tem upoštevati stališča glede postopka in pravno mnenje prvostopnega sodišča .

Zoper prvostopno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvena kršitev pravil postopka s strani sodišča je podana že s tem, ko ji je brez prave obrazložitve naložilo, da ne sme šteti, da je tožnikom v izvorni državi zagotovljena zaščita v smislu 8. člena Direktive št. 2004/83/EC, ker tožnik policiji ni povedal, koga sumi, da mu je požgal hišo. Pri tem se sklicuje na 6. in 7. člen Direktive in na stališča vrhovnega sodišča do tega vprašanja. Navaja, da je prošnjo za azil zavrnila na dveh pravnih podlagah, pri čemer že obstoj ene zadošča. Meni, da je kot dokaz, da tožniki zavajajo in zlorabljajo azilni postopek dovolj že to, da je prvi-tožnik navedel, da mu je hišo zažgal njegov sosed R., ker jo je hotel kupiti, da je dogodek prijavil na policijo ter ostalim ustreznim državnim organom, ki pa mu niso hoteli pomagati, med tem, ko je iz časopisnega članka, ki ga je sam predložil, razvidno, da je ta njegova trditev lažna, saj glede na vsebino članka ni vedel, kdo mu je hišo zažgal, ter da naj bi molčal zato, ker bi moral sicer zapustiti G.; iz izjav Okrožne poveljnice Kosovske policije v istem članku pa je razvidno tudi, da se Romi prej niso pritoževali zaradi težav z varnostjo, da pa morajo glede tega aktivno sodelovati s policijo. Torej ne drži niti njegova izjava, da je za pomoč zaprosil različne državne organe in pri tem naletel na gluha ušesa. Prvi-tožnik in drugo-tožnica pa sta bistveno različno opisala družinino ekonomsko stanje, kar je pomembno tako zaradi njune verodostojnosti, kot tudi zaradi presoje, ali so prišli v Slovenijo iz ekonomskih razlogov (prvi-tožnik je izjavil, da je bilo stanje dobro, da je imel svoj gostinski lokal, s katerim je dobro služil, tožnica pa je navedla, da je bila slaba, da ni bilo veliko denarja, ker moževa trgovina, ki jo je dobil od strica, in v kateri je delal kot mesar, pred letom 1999 dobro delovala, kasneje pa jo je zaprl, saj ni mogel nič več prodati. Ekonomsko stanje in razlog pa izhaja tudi iz prvo-tožnikove navedbe, da so bili v F. 3 mesece, ker pa ni dobil zaposlitve, so zapustili Kosovo. Tudi njune izpovedi o požigu hiše se bistveno razlikujejo, tožnik trdi, da je bil v času požiga na televiziji v oddaji, tožnica pa, da so bili doma vsi. Tožnik ni izjavljal, da sta njegova narodnost in politično prepričanje oziroma delovanje v Društvu Aškalov razlog za požig hiše. Glede na navedeno je prvostopno sodišče samo sprejelo zaključke o dejanskem stanju in v bistvu tožniku samo utemeljuje vlogo za azil. Tožnik namreč svojih trditev, da je bil preganjan zaradi narodnosti ni z ničemer pojasnil. Da naj bi bil sosed, ki naj bi mu požgal hišo, albanske narodnosti, je izjavil šele na izrecno vprašanje pooblaščenke, na naslednje vprašanje pa je odgovoril, da so bile vse hiše v njegovi ulici romske. Tudi, da je v TV oddaji kritiziral delo sklada za pomoč manjšinam, je tožnik odgovoril šele na posebno sugestivno vprašanje pooblaščenke. Sklicuje se tudi na upravno-sodno prakso, da je pospešeni azilni postopek posebna vrsta skrajšanega ugotovitvenega postopka po ZUP in da se zato odločitev lahko opira tudi na dejstva in dokaze, ki jih dopušča 144. člen ZUP, saj se po 23. členu ZAzil v azilnih postopkih ZUP uporablja subsidiarno. Pri tem se sklicuje tudi na obveznosti prosilca iz 24. člena in 4. odstavka 29. člena ZAzil. Da ocena listinskih dokazov, ki jih je preložil tožnik, ne pomeni preseganja okvira pospešenega postopka, pa izhaja tu iz 36. člena ZAzil, ki določa, kdaj se šteje, da prosilec zavaja oziroma zlorablja azilni postopek, s tem pa razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Brez presoje izjav in predloženih dokazov namreč ni mogoče napraviti sklepe glede dejanskega stanja in na tako sprejet sklep uporabiti ustrezne določbe zakona. Izpodbijana odločba je oprta tudi na 2. alieno 2. odstavka 35. člena ZAzil, in sicer na del, ki govori o ekonomskih vzrokih za zapustitev izvorne države, kar je tudi v tem primeru podano. Po tožnikovih navedbah so po požigu so prodali hišo, se odselili v F., kjer so bili 3 mesece, ker ni dobil službe, so odšli s Kosova. Na izrecno vprašanje pa je odgovoril, da ga v F. niso maltretirali. Tudi prej v G. niso ne njega ne njegove družine fizično napadli. Kosova torej niso zapustili zaradi preganjanja, saj so zadnje 3 mesece živeli izven G. in razen ekonomskih niso imeli drugih težav. Torej so Kosovo zapustili iz ekonomskih razlogov. Tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi glede na okoliščine, ki jih je navedla, sklenila, da za njihov odhod iz izvorne države ni razlog preganjanje ali strah pred preganjanjem, torej jim preganjanje očitno ne grozi.

Tožniki so na pritožbo podali odgovor, v katerem prerekajo vse pritožbene navedbe in predlagajo, da vrhovno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Pojasnjujejo razlike med obravnavanim primerom in primeri, obravnavanimi v sodbah, na katere se v pritožbi sklicuje tožena stranka. Navajajo, da je pravno nedopustna neposredna uporaba Direktive, temveč jo je mogoče uporabiti le kot razlagalni pripomoček. Ocena, da je izjava tožnika glede prijave požiga hiše policiji in drugim organom lažna, kar naj bi izhajalo iz izjave poveljnice policije v časopisnem članku, je tendenciozna in nestrokovna. Tožena stranka tudi ne razume ali pa zavestno ne upošteva kriterijev za oceno "utemeljen strah pred preganjanjem" in "preganjanje". Ta pojma neutemeljeno reducira na fizično nasilje, čemur pa delno podleže tudi prvostopno sodišče, ki to razširi še na psihično nasilje, kar pa je v hudem nasprotju tudi z 9. členom Direktive. Tudi pojasnjevanje, da nezmožnost zaposlitve ne pomeni nikakršnih za priznanje azila relevantnih težav je v nasprotju z Ženevsko konvencijo in 9. členom Direktive.

Pritožba je utemeljena.

Po ZAzil je azil oblika mednarodne zaščite osebam, ki zaprosijo za zaščito v tuji državi iz razlogov, določenih v Ženevski konvenciji, to je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi zaradi vere, narodnosti, rase, politične pripadnosti ali pripadnosti posebni skupini (2. odstavek 1. člena ZAzil). Ker gre za pravno dobroto, ki jo tujcu da država, je prosilec za azil dolžan izčrpno in po resnici povedati okoliščine, zaradi katerih naj bi se štelo, da so izpolnjeni pogoji za azil (glej 24. člen in 3., 4. ter 5. odstavek 29. člena ZAzil). Če prosilec za azil teh zakonskih obveznost, na katere mora biti pred sprejemom prošnje na predpisan obrazec za azil posebej opozorjen (9. člen ZAzil), ne izpolni, in daje glede teh okoliščin nasprotujoče si, neverjetne, nelogične in drugače neverodostojne izjave, sam zakrivi, da se mu status begunca in s tem azil ne prizna. O azilu odloča pristojni organ v pospešenem (2. odstavek 35. člena) ali v rednem azilnem postopku (34. in 1. odstavek 35. člena ZAzil). Pri odločanju o azilu pa se poleg ZAzil in mednarodnih konvencij uporabljajo tudi predpisi Evropske unije, ki so z včlanitvijo Slovenije v EU postali del slovenskega pravnega reda. Direktiva, še ni implementirana v ZAzil, zato jo tako tožena stranka kot tudi sodišča uporabljajo kot razlagalni pripomoček. Kot razlagalni pripomoček jo je tudi v tem primeru uporabila tožena stranka, torej ni zmotno uporabila materialnega prava, kot zmotno trdijo tožniki v tožbi in v odgovoru na pritožbo.

V obravnavanem primeru je tožena stranka po presoji pritožbenega sodišča o prošnjah tožnikov pravilno in zakonito odločala v pospešenem azilnem postopku in jih tudi utemeljeno zavrnila na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil in na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, čeprav za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene zadošča že ena od navedenih podlag, zato je po presoji vrhovnega sodišča izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita.

Vrhovno sodišče je v številnih svojih sodbah zavzelo pravno stališče, da je pospešeni azilni postopek po vsebini skrajšani upravni postopek, ki ga ureja 144. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ta pa se po 23. členu ZAzil v azilnih postopkih uporablja subsidiarno. V 2. odstavku 35. člena ZAzil je določeno, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (1. alinea), in tudi, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje za azil očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. V 144. členu ZUP pa je določeno, da organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, med drugim tudi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. točka).

Skrajšani ugotovitveni postopek pomeni, da organ v tem primeru ne odloča na podlagi izvedenega posebnega ugotovitvenega postopka, to je, da ne pridobiva ter ne izvaja drugih dokazov, kot tistih, ki jih je navedla ali predložila stranka, oziroma gre za splošno znana dejstva oziroma dejstva, znana organu. Ker gre za takšna dejstva oziroma dokaze, tudi ni potrebno posebno zaslišanje stranke in ji tudi ni kršena pravica do kontradiktornosti, saj odločitev temelji na njenih navedbah in dokazih oziroma na splošno znanih dejstvih, ki jih torej pozna, oziroma na dejstvih, ki so znana organu, ki pa jih stranka tudi pozna bodisi že prej ali pa jo z njimi seznani organ. Glede na tako vsebino skrajšanega ugotovitvenega postopka je torej stališče prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, da je v tem primeru tožena stranka s tem, ko je vpogledala in v obrazložitvi navedla tudi del vsebine časopisnega članka in kosovskega časopisa, ki ji ga je predložil prvi tožnik, že začela posebni ugotovitveni postopek, napačno. Prav tako so glede tega neutemeljene tožbene navedbe. Po presoji vrhovnega sodišča je v tem primeru tožena stranka odločala le na podlagi navedb tožnikov v njihovih vlogah in dokazov, ki so jih ji predložili, torej je pravilno in zakonito odločala v skrajšanem oziroma pospešenem postopku.

Za to pa je imela tudi vsebinske razloge. Po presoji vrhovnega sodišča je namreč pravilno in zakonito stališče tožene stranke, da so tožniki namerno zavajali in zlorabljali azilni postopek s tem, da so lažno predstavljali razloge, na katere so se sklicevali, in da je iz njihovih izjav razvidno, da so v Slovenijo prišli iz ekonomskih razlogov, ne pa zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, za to stališče pa je v izpodbijani odločbi navedla utemeljene razloge.

Vrhovno sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, da so izjave prvo-tožnika glede bistvenih okoliščin za priznanje azila nasprotujoče si, enako velja za izjave drugo-tožnice, pa tudi za medsebojno primerjavo njunih izjav, in to do take mer, da jih ni mogoče šteti za verodostojne. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da oba navajata tudi razloge za odhod iz kraja G. v izvorni državi, ki bi (ob določeni intenziteti) lahko povzročili utemeljen strah pred preganjanem oziroma pomenili dejanja preganjanja, predvsem zaradi narodnosti (zmerjanje, da so Cigani) in morda tudi zatrjevane politične angažiranosti prvega-tožnika. Vendar pa tožena stranka pravilo poudarja tudi, da je iz drugih njunih izjav razvidno, da razen zmerjanja, niso so bili drugače šikanirani, saj sta glede požiga hiše oba povedala, da jima jo je zažgal sosed Albanec, ker jo je hotel kupiti, ne pa iz narodnostnih in ali političnih razlogov; da sta po požigu po svojih izjavah hišo prodala in se z družino preselila v kraj F. na Kosovu - Srbija, torej v izvorni državi, kjer sta z družino živela 3 mesece, ne da bi jih zmerjali; da sta ta kraj pa po lastnih izjavah zapustila, ker ni bilo služb in ker sta bila brez denarja, torej iz ekonomskih razlogov.

Glede na navedeno je tožena stranka po presoji vrhovnega sodišča pravilno in zakonito odločila, da je treba prošnje tožnikov za priznanje azila v Sloveniji zavrniti kot očitno neutemeljene: * zaradi namernega zavajanja (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), ki je podano s tem, ko so lažno predstavljali razloge, na katere se sklicujejo (2. alinea 36. člena ZAzil), pri čemer ta sklep temelji na notranji kontradiktornosti izjav prvega-tožnika in druge-tožnice, ter medsebojni neskladnosti izjav, ki jih je tožena stranka v izpodbijani odločbi natančno navedla in presodila kot neverodostojne; * zaradi tega, ker so v Slovenijo prišli izključno iz ekonomskih razlogov in jim v izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), kar je dokazano s tem, da so se iz G. po zatrjevanem požigu hiše (to bi bilo lahko edino dejanje preganjanja, če bi bilo iz razlogov Ženevske konvencije, kar pa v tem primeru ni) s strani Albanca, ki jo je hotel kupiti, ne pa iz političnih ali nacionalnih razlogov, in po njeni prodaji preselili v kraj F. v izvorni državi, kjer so živeli 3 mesece in ni bilo nikakršnih dejanj v smeri njihovega preganjanja, ni pa bilo služb in bili so brez denarja in so zato odšli iz Kosova in ilegalno prišli v Slovenijo preko Hrvaške (kamor so prišli legalno in tam za azil niso zaprosili, ker jim ni bilo všeč oziroma niso vedeli, da lahko tam zaprosijo za azil) ter v Sloveniji zaprosili za azil. Glede na navedeno je po presoji vrhovnega sodišča v tem primeru prvostopno sodišče zmotno presodilo listine in dokaze, ki so v upravnih spisih (zlasti, da izjave prvega-tožnika in druge-tožnice niso neverodostojne), in je svojo odločitev oprlo samo na te dokaze, poleg tega pa je iz dejstev, ki jih je ugotovila tožena stranka (izjave tožnikov glede preganjanja v G. in ekonomskih razmer v F.), nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, to je, da so bili tožniki na Kosovu preganjani, in da je treba zato v rednem azilnem postopku ugotavljati, ali so izpolnjeni pogoji za njihov azil v Slovenji. To pa pomeni, da so izpolnjeni pogoji ,da vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in spremeni prvostopno sodbo na podlagi 1. in 2. točke 3. odstavka 80. člena ZUS-1 in tožbo zavrne kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Z razlogi, ki jih vrhovno sodišče v tej sodbi navaja kot razloge za spremembo sodbe prvostopnega sodišča, pa vrhovno sodišče utemeljuje tudi zavrnitev tožbenih razlogov kot neutemeljenih.