Jedro

Tožnici za čas strokovnega izpopolnjevanja v spornem obdobju pripada nadomestilo plače v višini 100 % osnove, ker je bil sporazum z dne 29. 1. 2014 sklenjen in podpisan s strani obeh strank, v njem pa tudi navedeno, da tožnici pripada nadomestilo plače v višini 100 % osnove (2. člen sporazuma), medtem ko tožnica sporazuma z dne 5. 2. 2014 (v katerem je bilo zapisano, da ji v času strokovnega izpopolnjevanja v tujini pripada nadomestilo v višini 10 % osnove) ni podpisala in med strankama ni bil sklenjen. Med strankama je bil sklenjen in veljaven zgolj sporazum z dne 29. 1. 2014, v katerem je dogovorjeno, da tožnica s strani tožene stranke v času strokovnega izpopolnjevanja prejema nadomestilo plače v višini 100 % osnove na mesec.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici za čas od januarja 2014 do junija 2014 obračunati nadomestilo plače v znesku 11.128,05 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter izplačati ustrezen neto znesek nadomestila plače (I. točka izreka) ter plačati kapitalizirani znesek zakonskih zamudnih obresti od prisojenih ustreznih neto mesečnih zneskov nadomestila plače, izračunanih po odvodu predpisanih davkov in prispevkov od skupnega bruto zneska 11.128,05 EUR za obdobje od januarja 2014 do junija 2014 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2016 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici v 15 dneh plačati stroške prevoza v znesku 927,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2013 dalje do plačila (III. točka izreka), zavrnilo pa tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2014 dalje do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožnici pa je dolžna povrniti stroške v znesku 866,79 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper I., II., III. in V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da zavrne zahtevek tožnice v celoti, podredno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse pa s stroškovno posledico. Meni, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje glede višine pripadajočega nadomestila v času strokovnega izpopolnjevanja v obdobju od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014, ker je izhajalo iz napačne predpostavke. Sporazuma, ki ga sta pravdni stranki sklenili dne 29. 1. 2014, namreč ni mogoče šteti kot osnove za določanje njunih pravic in obveznosti v spornem obdobju in se šteje, da le-ta sploh ni bil sklenjen, saj se pravdni stranki glede ene izmed bistvenih sestavin, to je višine nadomestila plače, nista sporazumeli oziroma je med njima glede tega obstajal nesporazum. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo tožnici za čas od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 odobreno nadomestilo plače v višini 100 % osnove. Poudarja, da je osnova za obračun in izplačilo denarnega nadomestila v času strokovnega izpopolnjevanja lahko zgolj in le sklep direktorja tožene stranke, izdan na predlog vodje odseka, v konkretnem primeru je bil sklep direktorja z dne 15. 1. 2014, izdan na predlog profesorja dr. A.A. z dne 7. 1. 2014, ki je predlagal, da se tožnici čas specializacije podaljša za dodatnih 6 mesecev, za kar se ji izplačuje 10 % nadomestilo plače, direktor tožene stranke pa je ta predlog nato odobril. Meni, da zgolj ta sklep lahko predstavlja osnovo za sklenitev sporazuma. Zapis v sporazumu z dne 29. 1. 2014, da tožnici v spornem obdobju pripada 100 % nadomestilo, je očitna pisna pomota. O napaki je bila tožnica nemudoma obveščena in pozvana, da podpiše sporazum s pravilno navedbo višine pripadajočega nadomestila. Nasprotuje ugotovitvi sodišča, da tožena stranka te napake ni uveljavljala, saj je tožnico o tem nemudoma obvestila in ji tudi poslala novo pravilno besedilo sporazuma. Nasprotuje tudi stališču sodišča prve stopnje, da je tožnica za sporno obdobje upravičena do nadomestila za plače v višini 100 % osnove tudi na podlagi ZDR-1 in kolektivne pogodbe, saj tožničinega strokovnega izpopolnjevanja ni mogoče uvrstiti med institute, ki so določeni s tema dvema pravnima aktoma, pač pa gre za neformalno usposabljanje za pridobitev neke širine, novih kontaktov in novih znanj pri tujih ustanovah. Dejstvo, da je tožnica v času strokovnega izpopolnjevanja v ZDA od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2013 ves čas prejemala 100 % nadomestilo plače, na pravico do plačila v spornem obdobju ne vpliva, saj je za to obdobje ves čas obstajala podlaga in sicer za obdobje od 3. 1. 2012 do 2. 1. 2013 podlago predstavlja sklep ... sveta, za nadaljnjo obdobje pa sklep direktorja tožene stranke. Tako je bilo za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 s sklepom direktorja z dne 3. 1. 2013 na predlog prof. dr. A.A. z dne 20. 12. 2012 tožnici odobreno nadomestilo plače v višini 100 %, za sporno obdobje pa na enak način le za 10 %. Meni, da je potrebno celoti zahtevek tožnice zavrniti, posledično pa enako velja tudi za zahtevek iz naslova kapitaliziranega zneska zakonskih zamudnih obresti. Glede letalske karte meni, da bi tožnica morala podpisan potni nalog predložiti v podpis vodji odseka, le-ta pa bi ga nato v odobritev predal direktorju tožene stranke, do česar pa v konkretnem primeru ni prišlo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih pavšalno uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja:

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bila tožnica v delovnem razmerju pri toženi stranki od 1. 11. 2005 do 30. 6. 2014, in bila v obdobju od 1. 8. 2010 do 30. 6. 2014 zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu asistent z doktoratom v organizacijski enoti B.- Odsek C.; - da je tožena stranka napotila tožnico na podoktorsko strokovno izpopolnjevanje na Univerzo D. v ZDA za čas od 1. 1. 2012 do 30. 6. 2014; - da je bil ob vsakoletnem podaljšanju tega izobraževanja sklenjen medsebojni sporazum, s katerimi so bile urejene medsebojne pravice in obveznosti strank ter je tožnica v času strokovnega izpopolnjevala v ZDA od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2013 ves čas prejemala 100 % nadomestilo plače; - da sta stranki sklenili sporazum z dne 29. 1. 2014, iz katerega izhaja, da se tožnici odobri odsotnost z dela od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 zaradi podaljšanja strokovnega izpopolnjevanja v ZDA in da tožnica v času strokovnega izpopolnjevanja prejema nadomestilo plače v višini 100 %; - da je E.E., zaposlena pri toženi stranki kot tajnica odseka B., tožnici dne 4. 2. 2014 poslala elektronsko sporočilo, da je podpisan sporazum z dne 29. 1. 2014 neveljaven, ker je v njem napačno naveden odstotek nadomestila plače, ter da ji bo nov sporazum posredovan takoj, ko ga pripravijo v sekretariatu tožene stranke; - da je bil tožnici posredovan popravljen sporazum z dne 5. 2. 2014, v katerem je zapisano, da v času strokovnega izpopolnjevanja v tujini od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 prejema nadomestilo plače v višini 10 % od osnove; - da tožnica sporazuma z dne 5. 2. 2014 ni podpisala, tožena stranka pa ji je v času od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 izplačevala nadomestilo plače v višini 10 % osnove.

7. Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnici za čas strokovnega izpopolnjevanja v obdobju od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 pripada nadomestilo plače v višini 100 % osnove, ker je bil sporazum z dne 29. 1. 2014 sklenjen in podpisan s strani obeh strank, v njem pa tudi navedeno, da tožnici pripada nadomestilo plače v višini 100 % osnove (2. člen sporazuma - A10), medtem ko tožnica sporazuma z dne 5. 2. 2014 (v katerem je bilo zapisano, da ji v času strokovnega izpopolnjevanja v tujini od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 pripada nadomestilo v višini 10 % osnove) ni podpisala in med strankama ni bil sklenjen. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil med strankama sklenjen in veljaven zgolj sporazum z dne 29. 1. 2014, v katerem je dogovorjeno, da tožnica s strani tožene stranke v času strokovnega izpopolnjevanja prejema nadomestilo plače v višini 100 % osnove na mesec.

8. Neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je pri sporazumu z dne 29. 1. 2014 prišlo do očitne pisne pomote. Iz elektronskega sporočila toženke z dne 4. 2. 2014, predloga za izplačilo nadomestila za podaljšan čas podoktorskega usposabljanja za leto 2014 z dne 7. 1. 2014 izpovedbi tožnice, zakonitega zastopnika ter prič res izhaja, da je A.A. kot vodja odseka predlagal, da se tožnici odobri za čas podaljšanja podoktorskega usposabljanja od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014 izplačevanje nadomestila plače v višini 10 % osnove in je zakoniti zastopnik to potrdil. Vendar je bil nato v sekretariatu tožene stranke pripravljen sporazum, v katerem je zapisano, da tožnica prejema v času strokovnega izpopolnjevanja nadomestilo plače v višini 100 % od osnove, kar je F.F. kot zakoniti zastopnik tudi podpisal. Da je pri navedenemu sporazumu prišlo do napake, ker je napačno naveden procent nadomestila plače, je tožena stranka tožnici elektronsko sporočila dne 4. 2. 2014, vendar navedeno za odločitev v tej zadevi ni pomembno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka namreč ni uveljavljala izpodbojnosti sporazuma z dne 29. 1. 2014 oziroma njegove razveljavitve zaradi bistvene zmote - napake volje. Tako je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da sporazum z dne 29. 1. 2014 ni bil sklenjen zaradi obstoja nesporazuma med strankama glede višine nadomestila plače. 9. Neutemeljen je tudi pritožben ugovor, da tožničino strokovno izpopolnjevanje ni izobraževanje v smislu kot ga določa ZDR-1 in kolektivna pogodba. Tožena stranka je namreč tožnico napotila na strokovno izpopolnjevanje kot svojo zaposleno na podlagi sporazuma z dne 29. 1. 2014, enako kot to izhaja iz vsebine predlogov za izplačilo nadomestila za čas tožničinega podoktorskega usposabljanja z dne 30. 11. 2011 in 20. 12. 2012, izpovedi A.A., (ki je pojasnil, da je bilo tožničino izobraževanje v interesu tožene stranke), ter izpovedi tožnice. Tožena stranka pa je tudi sama navajala, da je šlo v tožničinem strokovnem izpopolnjevanju na Univerzi D. v ZDA za pridobitev širine, novih kontaktov in novih znanj pri tujih ustanovah, kar kaže na to, da je šlo za strokovno izpopolnjevanje v smislu Kolektivne pogodbe za raziskovalno dejavnost1 in Zakon o delovnih razmerjih2 (ZDR). Iz sporazuma z dne 29. 1. 2014 izhaja, da je bil sklenjen na podlagi 172. člena ZDR (oziroma sedaj veljavnega 170. člena Zakona o delovnih razmerjih3 - ZDR-1). Tudi iz 11. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2013 izhaja, da se je bila tožnica dolžna izobraževati, če jo je tožena stranka napotila na izobraževanje, ter da se obveznosti in pravice izobraževanja uredijo s posebno pogodbo (A 4). Tudi četrti odstavek 170. člena ZDR-1 določa, da če delodajalec napoti delavca na izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje iz razlogov iz drugega odstavka tega člena, nosi stroške tega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja delodajalec. Na podlagi 137. člena ZDR-1 pa je delodajalec dolžan izplačati nadomestilo plače v primerih odsotnosti z dela zaradi izobraževanja, in sicer če je s tem ali drugim zakonom oziroma na njegovi podlagi izdanim predpisom ni določeno drugače, delavcu pripada nadomestilo plače v višini njegove povprečne mesečne plače za polni delovni čas iz zadnjih treh mesecev oziroma iz obdobja dela v zadnjih treh mesecih pred začetkom odsotnosti. V skladu s prvim odstavkom 55. člena Kolektivne pogodbe za raziskovalno dejavnost pa pripada delavcu nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela v primeru odsotnosti z dela zaradi napotitve na izobraževanje oziroma izobraževanja v interesu zavoda oziroma delodajalca 100 % nadomestilo osnove. Pri tem je pomembno, da je tožnica v času strokovnega izpopolnjevanja v ZDA od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2013 ves čas prejemala 100 % nadomestilo plače in da je bilo tudi nekaterim drugim zaposlenim pri toženi stranki v času njihovega izpopolnjevanja v tujini izplačano 100 % nadomestilo plače. Iz sklepa ... sveta tožene stranke z dne 15. 12. 2011 izhaja (A 11), da je ... svet obravnaval predlog za odobritev 100 % nadomestila plače tožnice v času podoktorskega usposabljanja v tujini ter bil soglasno sprejet sklep, da se ji v času podoktorskega usposabljanja v tujini odobri 100 % nadomestilo plače, pri čemer ni bilo navedeno, da bi bilo to omejeno zgolj na obdobje od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2013. 10. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je pogoj za plačilo stroškov letalske karte izpolnjen potni nalog. V skladu s 37. členom Kolektivne pogodbe za raziskovalno dejavnost delavcu, ki se izobražuje in izpopolnjuje za potrebe zavoda, pripadajo povračila stroškov povezanih z izobraževanjem, med drugim stroški za prevoz. Enako tudi četrti odstavek 170. člena ZDR-1 določa, da če delodajalec napoti delavca na izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje iz razlogov iz drugega odstavka 170. člena ZDR-1, nosi stroške tega izobraževanja, izpopolnjevanja in usposabljanja delodajalec. Tožnica se je v decembru 2013 vrnila v Slovenijo, ker je morala podaljšati vizo za bivanje in delo v ZDA, ter se dogovoriti glede podaljšanja usposabljanja v ZDA. Sama si je kupila povratno letalsko karto za prevoz v ZDA, tožena stranka pa ji stroškov letalske karte ni povrnila, zato jih je uveljavljala v predmetnem sporu. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do povračila stroškov letalske karte in da jih je tožena stranka dolžna povrniti ne glede na potni nalog. Tožnica je bila namreč s strani tožene stranke napotena na podoktorsko strokovno izpopolnjevanje na Univerzo D. v ZDA, tudi za čas od 1. 1. 2014 do 30. 6. 2014, šlo je za strokovno izpopolnjevanje in izobraževanje v interesu tožene stranke in v smislu določb Kolektivne pogodbe za raziskovalno dejavnost in 170. člena ZDR-1, kakor je že zgoraj obrazloženo. Sicer pa je tožena stranka tožnici v letih 2012 in 2013 povrnila tako stroške letalske karte v ZDA, kot tudi stroške vize. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožnica upravičena do plačila stroškov prevoza v višini povratne letalske vozovnice za čas usposabljanja v ZDA tudi v letu 2014. 11. Pritožba glede odločitve sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na plačilo kapitaliziranega zneska zakonskih zamudnih obresti ne podaja nobenih konkretnih trditev, zato je pritožbeno sodišče opravilo uradni preizkus odločitve in ugotavlja, da procesne kršitve niso podane, materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno.

12. Ker niso podani v pritožbi uveljavljeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta k odločitvi ni bistveno pripomogel (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 45/1992 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj. 3 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.