Jedro

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek na razveljavitev odločbe disciplinske komisije, s katero ji je bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano odločbo sodišča prve stopnje.

Revizijsko sodišče je tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Tožnica je z dela neopravičeno izostala nekaj mesecev, dopust pa tudi ne bi smela nastopiti brez odobritve organizacije, saj je tako določal takrat veljavni ZDR; drugačnih določb pa tudi ni v ustavi ali v ratificiranih mednarodnih pogodbah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe disciplinske komisije z dne 3.6.1984, s katero je bil tožnici izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja ter posledični zahtevek, da je toženec dolžan tožnico vrniti nazaj na delo in ji izplačati zapadli osebni dohodek od 26.12.1983 dalje. Tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je vložila tožnica na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) pravočasno revizijo, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj revizijsko sodišče izpodbijano odločbo tako spremeni, da njenemu zahtevku stroškovno ugodi ali odločbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pri čemer so revizijski stroški nadaljnji stroški postopka. Navajala je, da je v skladu s samoupravnimi akti toženca poslala tožencu predlog, da bi nastopila dopust v januarju 1984, ker dopusta za leto 1983 zaradi bolezni ni mogla prej nastopiti. Dne 10.1.1994 je prejela sporočilo pristojne komisije, da ji izrabe dopusta ne odobri. Odklonitev izrabe dopusta ni bila v skladu z zakonom, ustavo in konvencijo kot tudi ne s pravilnikom. V konvenciji je zagotovljena pravica delavca, da izrabi dopust. Konvencijo mora sodišča uporabiti neposredno. Neodobritev dopusta je šikanozno dejanje, toženec pa se je hotel tožnice znebiti. Ker je sodišča prve stopnje tožničin zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je pritožbo zoper odločbo sodišča prve stopnje zavrnilo, je bilo kršeno materialno pravo, saj tožnica z dela ni neopravičeno izostala.

Revizija je bila v skladu z določili 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožencu, ki je nanjo odgovoril. Predlagal je, naj revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Po tretjem odstavku 73. člena ZDSS preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

V svojih vlogah tožnica navaja, da ne izpodbija dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče, navaja pa, da je bilo kršeno materialno pravo, ki je določeno z ustavo, konvencijo in zakonom.

Revizijsko sodišče se ne strinja z navedbami v odgovoru na revizijo, da revizija izpodbija odločbo sodišča druge stopnje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj iz revizije izhaja, da tožnica vlaga revizijo, ker naj bi bila kršena njena pravica da izkoristi letni dopust. To pa je področje materialnega prava.

Materialno pravo sta nižji sodišči pravilno uporabili.

Tožnici je prenehalo delovno razmerje zaradi izreka disciplinskega ukrepa in ne zaradi izrabe dopusta. Po ugotovitvah nižjih sodišč tožnica ni izostala z dela le v času, ko naj bi imela pravico do izrabe letnega dopusta, ampak je ni bilo na delo niti do 25.4.1984, ko ji je disciplinska komisija izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tožnica je torej izostala neopravičeno z dela skoraj štiri mesece. Zakon o združenem delu, ki je takrat veljal, je v drugem odstavku 197. člena določal, da se prenehanje delovnega razmerja izreče zaradi hujše kršitve delovne obveznosti, ki jo kdo stori s tem, da neopravičeno izostane z dela zaporedoma najmanj pet delovnih dni. Izrek tega ukrepa je bil torej obvezen.

Glede navedb revizije, da je imela tožnica pravico izrabiti dopust takoj, ko ji je bil zaključen bolniški stalež, je treba ugotoviti, da navedbe niso utemeljene. Ustava Socialistične Republike Slovenije, ki je veljala v času, ko je tožnica uveljavljala pravico do dopusta, je v četrtem odstavku 204. člena določala le, da ima delavec pravico do plačanega letnega dopusta, ki traja najmanj osemnajst delovnih dni. Konvencija št. 132 o plačanem letnem dopustu, ki je že veljala v letu 1983, ki jo je ratificirala tudi SFRJ in katere določila je bilo treba zato upoštevati, v prvem odstavku 9. člena določa, da se nepretrgan del plačanega letnega dopusta, to je najmanj dva tedna, daje in mora biti izrabljen najpozneje v enem letu, ostanek pa najpozneje v 18 mesecih, računano od konca leta, v katerem je bila pridobljena pravica do dopusta. Zakon o delovnih razmerjih, ki je bil sprejet v letu 1983 in je veljal v času, ko je tožnica uveljavljala pravico do letnega dopusta, v 64. členu določa postopek planiranja izrabe letnega dopusta, v prvem odstavku 97. člena pa med drugim določa, da izrabi delavec letni dopust za tekoče koledarsko leto praviloma do konca koledarskega leta. Iz teh določil izhaja, da ima delavec pravico, da izkoristi letni dopust, da mu mora biti dopust odobren, da ga ima pravico izkoristiti najkasneje v 18 mesecih od konca leta v katerem je bila pridobljena pravica do dopusta, v obravnavanem primeru do konca junija 1985, in da delavec praviloma, ne pa obvezno izrabi dopust do konca koledarskega leta, v tem sporu do konca leta 1983, z nadaljevanjem v letu 1984. Tožnica torej ni imela pravice izrabiti dopust takoj, ko ji je bil zaključen bolniški stalež ali s 1.1.1984 po lastni presoji, ampak šele trakrat, ko bi ji bil dopust odobren. Če ji toženec v nasprotju z veljavnimi predpisi ne bi hotel odobriti letnega dopusta, bi lahko tožnica uveljavljala varstvo pravic pred pristojnimi organi toženca, ne bi pa smela po zaključnem bolniškem staležu ostati doma. Z dela bi lahko izostala brez posledic le, če bi imela za to veljavno opravičilo. Tega pa očitno ni imela, saj skaljeni medsebojni odnosi, ki naj bi bilo razlog, da na delo po zaključku bolniškega staleža ni prišla, niso pravno opravičljiv razlog za izostanek z dela.

Revizijsko sodišče je na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno, ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena.

Ker stroški odgovora na revizijo in odgovora na popravek revizije niso bili potrebni, jih revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP ni priznalo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).