Jedro

Določba 521. člena ZTFI krog strank postopka striktno omejuje le na subjekt nadzora in na člane uprave borznoposredniške družbe oziroma smiselno, izvršne direktorje v enotirnem sistemu upravljanja. Vendar pa izostanek tovrstnih specialnih določb, tudi glede uporabe 44. člena ZUP, še ne pomeni, da je pravica do stranske udeležbe v postopku predmetnega nadzora po določbi 521. v zvezi s 488. členom ZTFI zakonsko povsem izključena. Tovrstna razlaga zakonodajalčevega namena bi bila preozka. Glede na izrecno subsidiarno uporabo določb ZUP v postopkih odločanja Agencije v posamičnih zadevah (drugi odstavek 496. člena ZTFI), v tem kontekstu ni mogoče izključiti (tudi) pristojnosti Agencije za odločanje o eventualnem priznanju stranske udeležbe zainteresirani osebi, ki bi v okoliščinah konkretnega primera uspela izkazati svoj pravni interes, to je, da utemeljeno vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi.

Izrek

Tožba zoper odredbo 0601-2/2011-24 z dne 9. 5. 2012 se z a v r ž e. Tožba zoper odločbo 0601-2/2011-33 z dne 15. 6. 2012 se z a v r ž e. Tožba prve tožnice zoper sklep 0601-2/2011-34 z dne 18. 6. 2012 se z a v r ž e. Tožba druge tožnice zoper sklep 0601-2/2011-34 z dne 18. 6. 2012 se z a v r n e. Tožnici sami trpita svoje stroške postopka sodnega varstva.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju Agencija) je z uvodoma navedeno odredbo v postopku nadzora nad delovanjem borznoposredniške družbe G. d. d. (prve tožnice) odredila njenima izvršnima direktorjema sklic skupščine in sicer zaradi obravnave predloga razrešitve A. A. (druge tožnice), ki je v tej družbi opravljala funkcijo predsednice upravnega odbora. V izpodbijani odredbi so bili kot razlogi predlagane razrešitve druge tožnice navedeni „zaznani“ primeri njenih poskusov (kot ne-izvršne direktorice) vplivanja na vodenje poslov prve tožnice. Na ugovor prve tožnice (po pooblastilu druge tožnice) in druge tožnice zoper to odredbo, je Agencija izdala izpodbijano odločbo, s katero je zavrgla vloženi ugovor zaradi neizpolnjevanja formalnih pogojev (pomanjkljive legitimacije) za pritožbeni postopek. Z izpodbijanim sklepom pa je Agencija zavrnila tudi zahtevo druge tožnice za udeležbo v spornem postopku nadzora nad prvo tožnico.

2. Prva tožnica po pooblastilu druge tožnice in druga tožnica sta zoper uvodoma navedene akte začeli postopek sodnega varstva po Zakonu o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI). Izpodbijali sta jih iz razlogov iz prvih treh točk prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zahtevali sta odpravo izpodbijane odločbe in sklepa ter razveljavitev izpodbijane odredbe s posledično ustavitvijo postopka nadzora nad prvo tožnico in povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka je na tožbo odgovorila. Predlagala je njeno zavrženje zaradi ne-izkazovanja pravnega interesa za nadaljevanje postopka glede na (že) končani postopek nadzora kot izhaja iz ugotovitvene odločbe Agencije 0601-2/2011-36 z dne 4. 7. 2012, šele podrejeno pa je predlagala njeno zavrnitev.

4. Tožnici sta svoja pravna naziranja dopolnili s pripravljalno vlogo z dne 6. 8. 2012. 5. Iz sodnega spisa je razvidno, da je bil o postopku sodnega varstva pred Vrhovnim sodiščem obveščen tudi prokurist prve tožnice, P. P. (list. št. 10), ki pa zahteve za udeležbo v postopku skupaj z izvršnim direktorjem v imenu prve tožnice ni podal. Nedovoljenost tožbe zoper odredbo in odločbo tožene stranke

6. Po prvem odstavku 507. člena ZTFI je postopek sodnega varstva dovoljen le proti odločbam, ne pa tudi proti odredbam Agencije. Poleg tega drugi odstavek 507. člena ZTFI predvideno sodno varstvo še dodatno zožuje, saj je postopek sodnega varstva izključen tudi proti tistim odločbam, s katerimi Agencija odloča o ugovorih proti odredbam. Ker sodno varstvo zoper sporno odredbo in odločbo, s katero je Agencija odločila o ugovoru proti odredbi (ter ga je zavrgla), po določbah ZTFI ni predvideno, je Vrhovno sodišče tožbo obeh tožnic v tem delu zavrglo (I. in II. točka izreka).

Razlogi za zavrženje tožbe prve tožnice zoper sklep tožene stranke

7. Obstoj pravnega interesa je procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu, ki mora biti podana ves čas postopka. Sodišče namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti (dokončnega) upravnega akta, s katerim je kršena tožnikova pravica ali njegova na zakon oprta neposredna korist. Če je očitno, da z izpodbijanim aktom ni poseženo v pravni položaj tožnika, se tožba zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Ker udeležba druge tožnice v postopku nadzora nad prvo tožnico, za prvo tožnico ne more predstavljati na zakon oprto neposredno korist, je Vrhovno sodišče tožbo tudi v tem delu zavrglo (III. točka izreka).

Razlogi za zavrnitev tožbe druge tožnice zoper sklep tožene stranke

8. Pravico vložiti tožbo v postopku sodnega varstva proti sklepu predpisuje ZTFI v določbi šestega odstavka 507. člena, kjer določa, da je poseben postopek dovoljen proti sklepu, proti kateremu je po splošnem upravnem postopku dovoljena posebna pritožba. Po določbi prvega in petega odstavka 142. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je proti sklepu, s katerim se nekomu lastnost stranskega udeleženca ne prizna, dovoljena posebna pritožba.(1)

9. Iz tožbenih navedb gre povzeti bistven očitek in sicer, da bi morala tožena stranka s pravilno uporabo določbe 43. člena ZUP drugi tožnici dovoliti udeležbo v postopku nadzora, saj je bilo z izdajo sporne odredbe poseženo v njen pravni položaj. Pri presoji tega vprašanja velja sprva opozoriti na načelno restriktivno razlago pravice do udeležbe v postopku nadzora, ki izhaja iz samega besedila 521. člena ZTFI. Ta določba krog strank postopka namreč striktno omejuje le na subjekt nadzora in na člane uprave borznoposredniške družbe oziroma smiselno, izvršne direktorje v enotirnem sistemu upravljanja. Pri tem velja opozoriti še, da ZTFI glede na subsidiarno uporabo ZUP v postopkih pred Agencijo, ne vsebuje specialnih določb o zagotavljanju udeležbe tretjih v postopku nadzora, ki bi bile primerljive s 16. do 18. členom Zakona o omejevanju preprečevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1). Prav slednje namreč v primeru priznanja položaja stranskega udeleženca izrecno določajo tudi dolžnost varovanja tajnosti vira oziroma varstvo občutljivih podatkov, kar je v vseh postopkih pred t. i. tržnimi regulatorji bistvenega pomena.(2) Vendar pa izostanek tovrstnih specialnih določb, tudi glede uporabe 44. člena ZUP, še ne pomeni, da je pravica do stranske udeležbe v postopku predmetnega nadzora po določbi 521. v zvezi s 488. členom ZTFI zakonsko povsem izključena. Tovrstna razlaga zakonodajalčevega namena bi bila preozka.(3) Glede na izrecno subsidiarno uporabo določb ZUP v postopkih odločanja Agencije v posamičnih zadevah (drugi odstavek 496. člena ZTFI), v tem kontekstu ni mogoče izključiti (tudi) pristojnosti Agencije za odločanje o eventualnem priznanju stranske udeležbe zainteresirani osebi, ki bi v okoliščinah konkretnega primera uspela izkazati svoj pravni interes, to je, da utemeljeno vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Iz navedenega logično sledi še, da je tovrstna odločitev Agencije o pravici do udeležbe v postopku glede na šesti odstavek 507. člena ZTFI z vidika zainteresirane osebe zakonsko podvržena (tudi) ustreznemu sodnemu preizkusu v postopku sodnega varstva. Zato je napačno načelno izhodišče Agencije, da že iz same določbe 521. člena ZTFI izhaja tudi utemeljenost zavrnitve zahteve druge tožnice za udeležbo v spornem postopku nadzora.

10. Vendar pa je na drugi strani za razrešitev tega spora bistveno dejstvo, da je bil postopek nadzora Agencije nad G. d. d. že končan. Kot izhaja iz ugotovitvene odločbe Agencije 0601-2/2011-36 z dne 4. 7. 2012 (priloga upravnega spisa) je bila skupščina družbe že opravljena, s tem pa tudi že dokončno izvršen sporni ukrep nadzora. Posledično druga tožnica ne more imeti več pravnega interesa za sodelovanje v spornem postopku nadzora, saj je le-ta zaključen. Iz tožbenih navedb pa tudi ne izhaja, da bi sporni sklep (še vedno) pravno relevantno posegal v tožničin pravni položaj, to je v njeno konkretizirano pravico ali pravno korist. Druga tožnica v tožbi namreč ni konkretizirano izkazala, zakaj bi ugoditev tožbi glede spornega sklepa zanjo pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči, oziroma zakaj bi si v primeru odprave spornega sklepa izboljšala svoj pravni položaj glede na že končani postopek nadzora. Ker izpodbijani sklep očitno ne posega v tožničino pravico ali pravno korist, slednja sodnega varstva v tem delu tožbenega zahtevka ne potrebuje (več).(4)

11. Vrhovno sodišče se je opredelilo do tistih navedb druge tožnice, ki so po njegovi presoji odločilnega pomena za odločitev v obravnavni zadevi, ostale navedbe pa ocenjuje kot nebistvene in se zato do njih posebej ne opredeljuje. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče ugotovilo, da tožba druge tožnice v tem delu ni utemeljena in jo je na podlagi drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo (IV. točka izreka).

Odločitev o stroških postopka

12. Ker je Vrhovno sodišče tožbo delno zavrglo ter delno zavrnilo, tožnici skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 sami trpita svoje stroške postopka (V. točka izreka).

Op. št. (1): Prim. sodbi Vrhovnega sodišča G 10/2002 z dne 25. 3. 2003 in G 12/2006 z dne 6. 2. 2007. Op. št. (2): Več o tem glej npr. Grilc, P., Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 229 in nasl. Op. št. (3): Prim. obrazložitev k besedilu 521. člena v predlogu ZTFI, Poročevalec, let. XXII, št. 134, z dne 6. 12. 2006. Op. št. (4): Prim. Androjna, V., Kerševan, E., Upravno procesno pravo: Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 744.