Jedro

SPZ v 119. členu določa, da v rezervni sklad denarni prispevek vplačujejo etažni lastniki, zato vprašanje, ali ima etažni lastnik stanovanje v posesti, na njegovo dolžnost vplačevati prispevek v rezervni sklad, ne vpliva (razen če lastnik s kom tretjim, npr. posestnikom stanovanja, sklene drugačen dogovor).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v I. in III. točki potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je (I.) tožencu naložilo plačilo 205,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska 9,77 EUR, za obdobje od 26. 11. 2019 do 24. 7. 2021, (II.) v presežku (za 14,88 EUR) je tožbeni zahtevek zavrnilo ter (III.) tožencu naložilo, da tožnikom plača v 8 dneh stroške 128,66 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper I. in III. točko sodbe se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), in predlaga spremembo sodbe, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi v preostalem delu, podredno vsaj razveljavitev sodbe. Toženec meni, da je zmotno odločeno, da je dolžan plačati vtoževani znesek v rezervni sklad. Iz njegovih navedb je namreč razvidno, da se je s tožniki dogovoril, da vtoževane terjatve ne bo plačal, ker jo bo krila solastnica A. A. Sodišče se v sodbi ni opredelilo do navedb o sklenitvi takega dogovora s tožniki, ki jih tožniki niso prerekali, zato toženec meni, da je utemeljen ugovor pasivne legitimacije. Poleg tega sodišče ni zaslišalo toženca, s čimer je kršena njegova pravica do aktivnega sodelovanja v postopku. Ker ni dolžan kriti glavnice in zakonskih zamudnih obresti, tudi pravdnih stroških ni dolžan plačati.

3.Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, tožbeni zahtevek se namreč nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR (prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). V takšnem sporu je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je ugotovljeno dejansko stanje, ki je zato podlaga tudi te odločitve in na katero se v izogib nepotrebnemu ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Povzetek bistveni dejanskih ugotovitev: toženec je dolžan ob upoštevanju kvadrature stanovanja, njegovega deleža in višine mesečnega prispevka (0,50 EUR/m2) kot (so)lastnik v rezervni sklad plačati od novembra 2019 do julija 2021 mesečno 9,77 EUR, skupno za 21. mesecev, kar znaša 205,17 EUR. Mimo teh ugotovitev pritožbeno sodišče glede na naravo postopka v pritožbenem postopku ne more.

6.Sodišče prve stopnje je odgovorila na toženčev ugovor pasivne legitimacije in pojasnilo, da je v skladu z veljavno zakonodajo obvezne prispevke v rezervni sklad dolžan plačevati lastnik, ne glede na to če nepremičnino uporablja, saj gre za obveznost, ki izvira iz sfere lastništva nepremičnine, zaradi česar ugovori, da nepremičnine ni uporabljal, niso upoštevni.

7.Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 119. členu določa, da v rezervni sklad denarni prispevek vplačujejo etažni lastniki, zato vprašanje, ali ima etažni lastnik stanovanje v posesti, na njegovo dolžnost vplačevati prispevek v rezervni sklad, ne vpliva (razen če lastnik s kom tretjim, npr. posestnikom stanovanja, sklene drugačen dogovor). V predmetni zadevi toženec v pritožbi navaja, da se je s tožniki dogovoril, da mu vtoževane obveznosti ni treba plačati, ker jo bo krila solastnica stanovanja A. A. V ugovoru zoper sklep o izvršbi je sicer navajal, da njegov delež stanovanja zaseda A. A. in da se je z upniki (tožniki) dogovoril, da bo obveznosti plačala A. A., vendar pa ni podal trditve, da bi tak dogovor sklenil z A. A., ki naj bi prevzela njegovo obveznost in ki ni navedena kot tožnica. Tak dogovor bi bil torej v škodo tretjega, kar pa seveda ni dopustno, niti ne gre za dogovor, saj vanj ni vključena oseba, ki bi jo dogovor zavezoval. V vlogi, prejeti 3. 12. 2021, toženec ne omenja več nobenega dogovora, ampak le, da njegov delež uporablja A. A., čeprav ji tega ne dovoli in da je po SZ dolžnik vseh terjatev iz naslova obratovanja najemnik ali nezakoniti uporabnik. Kot je bilo pojasnjeno, SPZ določa, da je dolžnik za plačilo denarnega prispevka v rezervni sklad etažni lastnik, torej tudi toženec. Seveda pa ima toženec v nadaljevanju vse pravne možnosti, da do solastnice, če mu ta preprečuje uporabo stanovanja, uveljavi ustrezne zahtevke.

8.Res je, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi dolžnik predlagal svoje zaslišanje, a dejstvo, da zaslišanja sodišče prve stopnje ni izvedlo, ne pomeni procesne kršitve. Dokaz je predlagan v zvezi s trditvijo, da mu A. A. onemogoča uporabo stanovanja, kar za odločitev o predmetnem zahtevku ni pravno pomembno. Kot pojasnjeno, pa nadaljnja trditev, da se je z upniki (tožniki) dogovoril, da bo vtoževani obveznost poravnala A. A., nje ne more zavezovati, saj ne gre za dogovor med njo in tožencem. Glede na to sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo dokaza z zaslišanjem. Ker je utemeljen zahtevek na plačilo 205,17 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, je pravilna tudi stroškovna odločitev.

9.Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

-------------------------------

1Tako npr. VSL Sodba I Cp 216/2023 in druge.

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 119

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.