Jedro

Zagotavljanje varnih delovnih razmer je zakonska dolžnost delodajalca, ki se je s pogodbenim prenosom na drugega ne more razbremeniti.

Zahteva, da bi moral biti vselej nekdo zadolžen za to, da delavci na tla ne bi odlagali orodja, ki ga sicer uporabljajo pri delu, je pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (to je v 1. točki izreka) spremeni tako, da se pravilno glasi: ''Zavrne se tožbeni zahtevek, po katerem je tožena stranka tožeči dolžna plačati 1.382,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2007 dalje do plačila, ter ji povrniti njene pravdne stroške.

Tožeča stranka je toženi stranki dolžna povrniti njene pravdne stroške v znesku 86,41 EUR, v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.'' Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti tudi pritožbene stroške v znesku 114,94 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Po odločitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožeči dolžna plačati 1.382,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.5.2007 dalje do plačila, ter ji povrniti njene pravdne stroške v višini 554,23 EUR, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se pritožuje tožena stranka zaradi procesne kršitve po 14. točki 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku ter napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne oz. da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po stališču pritožbe tožnik ni uspel dokazati protipravnega ravnanja delodajalca. Sodišče je ugotovilo, da so bili ravno njegovi delavci tisti, ki niso pospravili železnega profila, ni pa pojasnilo, na podlagi česa je prišlo do takšnega zaključka, saj tega ni izpovedal niti sam tožnik. Graja stališče sodišča, da bi delodajalec odgovarjal tudi v primeru, če bi profil na tleh pustili delavci M. S. d.o.o., ker se je tožnik poškodoval pri opravljanju registrirane dejavnosti. Navedeno izpolnjuje le prvo postavko odškodninske odgovornosti delodajalca (da gre za poškodbo pri delu), ne pa tudi, da je odgovoren delodajalec. Delodajalcu ni mogoče očitati, da tožniku ni zagotovil varnosti pri delu oz. preprečil nevarnosti, ki jo predstavlja na tleh ležeči profil, saj je to dolžnost s pogodbo o dolgoročnem poslovnem sodelovanju prenesel na podjetje M. S. d.o.o.. Slednje je bilo dolžno vršiti nadzor na delovišču in je opustitev dolžne skrbnosti mogoče pripisati le njemu.

Na pravilno vročeno pritožbo tožnik ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Delodajalec odgovarja za škodo, ki jo delavec utrpi pri delu, po splošnih pravilih odškodninskega prava (184. čl. Zakona o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami, ZDR). To pomeni, da morajo biti za obstoj delodajalčeve odgovornosti kumulativno izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta: protipravno oz. nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza ter odgovornost. Iz trditvene podlage tožbe izhaja, da se je tožnik poškodoval dne 26.2.2007, ko je opravljal varilska dela v podjetju M. S. d.o.o., s katerim je imel njegov delodajalec podjetje A. d.o.o. sklenjeno pogodbo o opravljanju ključavničarskih in varilnih del. Po končanem varjenju na meter visokem podestu je pri sestopu stopil na 3 metrski železni profil, ki je ležal na tleh in ga je tožnik spregledal, ter utrpel zvin gležnja.

Pritožba se sicer neutemeljeno sklicuje na pogodbo med delodajalcem in naročnikom - podjetjem M. S. d.o.o. ( priloga B4), po kateri je bil za nadzor na delovišču zadolžen naročnik (IV. točka pogodbe). Zagotavljanje varnih delovnih razmer je namreč zakonska dolžnost delodajalca (43. čl. ZDR), ki se je zgolj s pogodbenim prenosom na drugega ne more razbremeniti. Vendar pa ravnanja delodajalca oz. njegove opustitve po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče opredeliti kot protipravno oz. nedopustno ravnanje, ki bi utemeljevalo njegovo odgovornost. Na tleh ležeči profil, ki je služil kot pripomoček pri varjenju, namreč omogoča povsem varno opravljanje dela (seveda ob povprečni skrbnosti, ki se pričakuje od delavca), verjetnost za nastanek poškodbe pa ni nič večja kot sicer v življenju. Zahteva, da bi moral biti vselej nekdo zadolžen za to, da delavci na tla ne bi odlagali orodja, ki ga sicer uporabljajo pri delu, je gotovo pretirana in ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu. Delodajalcu, ki ni poskrbel za to, da bi delavci pospravili profil, ki ga niso več potrebovali, zato ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja. Sam obstoj delovnega razmerja ter okoliščina, da je do poškodbe tožnika prišlo pri delu, ki sodi v dejavnost delodajalca, pa za obstoj njegove odgovornosti še ne zadoščata. Posledično tudi ne obstoji obveznost tožene stranke, pri kateri je imel delodajalec zavarovano civilno odgovornost. Ker je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v skladu s določbo 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 - UPB 3, ZPP) sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zahtevek tudi v tem delu zavrnilo.

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 2. odst. 165. in 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov postopka v celoti. Ti po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki pritožbeno niso sporni, znašajo 86,41 EUR, pritožbeni stroški pa predstavljajo sodno takso v znesku 114,94 EUR.