Jedro

Ugotavljanje prave pogodbene volje strank terja izvedbo dokaznega postopka, ki ni v pristojnosti zapuščinskega sodišča. Za presojo katera pravica je manj verjetna, zadošča vsebinska presoja sklenjene pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek (1. točka) in na pravdo napotilo M. R. P. zoper A. P., da vloži tožbo na ugotovitev, da darilna pogodba z dne 19.3.1990, sklenjena med zapustnikom V. P. kot darovalcem in M. P. R., kot obdarjenko, dejansko ni darilna pogodba, temveč dogovor o odplačnem prenosu lastninske pravice na deležu do ½ nepremičnin, sedaj s parcelno številko 477/6 k.o. X. (prej s parcelnimi številkami 94/3 in 477/6) na M. R.P. in da je zapustnik A. P. podaril denarna sredstva v višini 3.000 USD (devizna sredstva, ki so bila vezana pri N., d.d., za dobo desetih let, kot namensko varčevanje za nakup stanovanja za takrat mladoletnega sina A. P.), kar naj se dediču A. P. vračuna v njegov dedni delež (2. točka izreka). Odredilo je rok 30 dni za vložitev tožbe, sicer bo postopek nadaljevalo, ne glede na zahtevke, glede katerih je napotilo na pravdo (3. točka izreka) in zapuščinski postopek prekinilo za 30 dni oziroma do pravnomočnega zaključka pravdnega postopka, v kolikor bo v postavljenem roku vložena ustrezna tožba (4. točka izreka).

2. Zoper sklep se je iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožila zakonita dedinja M. R. P. po svoji pooblaščenki in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijani sklep spremeni tako, da na pravdo napoti dediča A. P. Ocenjuje, da glede na navedbe, podane v zapuščinskem postopku in predložene dokaze, ni podlage za njeno napotitev na pravdo. Dokazala je, da darilna pogodba dejansko predstavlja dogovor o odplačnem prenosu lastninske pravice, enako pa velja tudi za denarna sredstva v višini 3.000,00 USD, ki predstavljajo darilo zapustnika dediču A. P.. Poudarja, da sta z zapustnikom sklenila zakonsko zvezo 21.6.1989 in je bila v času sklenjene darilne pogodbe stanovanjska hiša nedograjena in črna gradnja. Projektna dokumentacija je bila izdelana šele oktobra 1989, gradbeno dovoljenje pa izdano 28.2.1990. Z zapustnikom sta se že pred poroko dogovorila, da bo prevzela financiranje nadaljnje gradnje stanovanjske hiše. Prevzela je tudi dolgove, ki so nastali pri gradnji hiše pred sklenitvijo zakonske zveze in nadaljevala z investiranjem gradnje in obnavljanjem hiše. Na podlagi sklenjene darilne pogodbe je bila 8.8.1990 izdana tudi dopolnilna odločba o gradbenem dovoljenju, ki se je glasila na njeno ime. Navaja, da je zapustnik do junija 1989, torej do poroke, v hišo vložil približno 20.000,00 DEM, vso nadaljnjo gradnjo pa je financirala delno s svojim posebnim premoženjem, delno s pridobitvijo kreditov, kar v nadaljevanju izčrpno pojasnjuje. Imela je višje dohodke kot zapustnik, s katerim sta imela denar ločen, zapustnik pa je bil tudi prezadolžen. Da je bila darilna pogodba sklenjena zaradi njenih vlaganj, potrjuje tudi dedič A. P. v vlogi 14.7.2011 z navedbo, da je zahtevala sklenitev darilne pogodbe z obrazložitvijo, da sicer ne bo sodelovala pri nadaljnji skupni izgradnji nepremičnine. Ni pomemben naslov pogodbe in vsebina, temveč pogodbena volja in razlog zakaj je bila sklenjena. Nesporno je do sklenitve pogodbe prišlo, ker je že vlagala v nepremičnine pred sklenitvijo pogodbe in zaradi dogovora, da bo vlagala tudi v bodoče. Pogodba torej predstavlja dogovor o odplačnem prenosu lastninske pravice. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu glede darila v višini 3.000,00 USD. Devizna sredstva, ki jih je zapustnik v skladu s Sporazumom o delitvi skupnega premoženja 6.6.1984 (v nadaljevanju Sporazum) vezal kot namensko varčevanje za nakup stanovanja za mladoletnega sina A. P., so glede na določbo II. člena predstavljala njegovo premoženje. To pomeni, da bi lahko z deviznimi sredstvi prosto razpolagal, ne glede na dogovor z bivšo ženo I.P. v sporazumu. Dogovor v sporazumu predstavlja pogodbo v korist tretjega v smislu 126. člena Obligacijskega zakonika (Ur. list RS št. 83/2001 in nadaljnji (OZ)). Za darilno pogodbo je pomembno le, da obdarjenec darilo sprejme. Zapustnik je svojo obveznost izpolnil in denarna sredstva v višini 3.000,00 USD vezal za dobo 10 let pri L. b. z namenom stanovanjskega varčevanja, kar je razvidno tako iz dogovora kot tudi iz sodbe IV P 701/84, ki jo je vložila v spis. Dedič A. P. med postopkom ni zatrjeval, da denarnih sredstev ne bi prejel, zanikal je le, da bi denar predstavljal darilo.

3. Dedič A. P.je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Med dedičema je sporno ali je bila med zapustnikom in dedinjo M. R. P. sklenjena darilna pogodba ali pogodba o odplačnem prenosu lastninske pravice in s kakšnim namenom je zapustnikov sin A. P. prejel znesek 3.000,00 USD.

6. Kadar med dediči nastane spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost njihovega dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež, mora zapuščinsko sodišče prekiniti zapuščinsko obravnavo in napotiti stranke na pravdo (3. točka drugega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju; ZD). Pritožnica obrazloženo prekinitvi zapuščinskega postopka ne nasprotuje, nasprotuje pa oceni sodišča prve stopnje, da je njena pravica manj verjetna in posledični napotitvi na pravdo.

7. V skladu s 1. odst. 213. člena ZD, sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno. V ZD ni pravil za presojo, katera pravica je manj verjetna, zato mora zapuščinsko sodišče pri presoji tega vprašanja izhajati iz okoliščin konkretnega primera.

8. Sodišče druge stopnje soglaša s sodiščem prve stopnje, da je manj verjetna pravica dedinje, ki trdi, da darilna pogodba z dne 19.3.1990 dejansko ni darilna pogodba, temveč dogovor o odplačnem prenosu lastninske pravice na deležu do ½ nepremičnin. Na podlagi predložene pogodbe z dne 19.3.1990 sklenjene med zapustnikom in M. R. je sodišče prve stopnje (pravilno) ugotovilo, da gre za darilo in ne za dogovor o odplačnem prenosu lastninske pravice, kot trdi pritožnica. Predmet darilne pogodbe sta bili nepremičnini s parcelno številko 94/3 in 477/6, obe k.o. X., ki sta bili njegovo posebno premoženje (zapustnik jih je pridobil na podlagi sklepa o dedovanju z dne 24.5.1974 in na podlagi razdelilne pogodbe z dne 11.6.1981 – točka I. darilne pogodbe; priloga A4). Pravilnost odločitve potrjujejo tudi navedbe pritožnice, da sta z zapustnikom zakonsko zvezo sklenila 21.6.1989 in da je v času darilne pogodbe že stala stanovanjska hiša, ki je bila po pritožničini trditvi nedograjena in črna gradnja. Na podlagi sklenjene darilne pogodbe se je pritožnica tudi vpisala v zemljiško knjigo. Ugotavljanje (prave) pogodbene volje strank, za kar se zavzema pritožnica (dogovor z zapustnikom, da bo prevzela financiranje, prevzem že nastalih dolgov, financiranje nadaljnje gradnje in obnove s krediti, dohodki najemnin in denarjem od prodaje stanovanja) terja izvedbo dokaznega postopka, ki ni v pristojnosti zapuščinskega sodišča. Obravnavanje in ocenjevanje dokazov v zvezi s spornimi dejstvi je v pristojnosti pravdnega sodišča. Za pravilnost napotitvenega sklepa zadošča, da je zapuščinsko sodišče presojalo pogodbo po vsebini. S pritožbenim prikazovanjem višine denarnih sredstev, s katerimi je razpolagala po sklenjeni pogodbi, pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne more uspešno izpodbiti.

9. Enako velja tudi glede namena izplačila denarnih sredstev 3.000,00 USD izplačanih zapustnikovemu sinu A. P., za katere pritožnica trdi, da so darilo, ki ga je dediču treba všteti v njegov dedni delež. Gre za denarna sredstva, ki so bila namensko vezana pri N., d.d., za dobo desetih let kot namensko varčevanje za nakup stanovanja za takrat mladoletnega sina A.P. Na podlagi predloženega pisnega Sporazuma o razdelitvi skupnega premoženja med zapustnikom in njegovo prvo ženo I. P., je sodišče prve stopnje imelo zadostno podlago za oceno, da je pravico dedinje M. R. P. štelo za manj verjetno. Sodišče druge stopnje soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da gre za način delitve skupnega premoženja med zakoncema in ne za darilo A. P. V drugi točki Sporazuma (priloga A17) sta si zakonca (zapustnik in njegova bivša žena I. P.) razdelila premoženje in je zapustnik res zadržal devizna sredstva, kot trdi pritožnica, pri čemer pa se je zavezal (III. točka Sporazuma) vezati sredstva v višini 3.000,00 USD v korist takrat mladoletnega sina A. P. za nakup stanovanja. Kot je razvidno iz nadaljnje IV. točke sta se zakonca dogovorila, da postane imetnica stanovanjske pravice I. P.. Ne drži pritožbeno stališče, da bi zapustnik glede na II. točko Sporazuma z deviznimi sredstvi lahko prosto razpolagal, saj se je temu (glede zneska 3.000,00 USD) izrecno odpovedal (drugi odstavek III. točke Sporazuma). Glede na dejstvo, da sta se zakonca dogovorila za namensko vezavo sredstev za nakup stanovanja v korist sina v sporazumu, s katerim sta urejala svoja premoženjska razmerja in glede na izrecno odpoved zapustnika, da bo s temi sredstvi po zaključku vezave razpolagal, so pritožbene trditve, da gre za darilo, tudi po oceni sodišča druge stopnje, manj verjetne. Za drugačne zaključke tudi ni podlage v sodbi Temeljnega sodišča v Ljubljani IV P 701/84, na katero se pritožnica sklicuje. Za darilno pogodbo (938.ODZ, 533. člen OZ) ni pomembno le, kot trdi pritožnica, da obdarjenec darilo sprejme, temveč je bistveno, da je darovalčeva izpolnitev neodplačna (animus donandi). Izpolnitev obveznosti zapustnika, dogovorjene s sporazumom (vezava deviznih sredstev), ne glede na zapis, da po vezavi sredstva pripadajo zapustnikovemu sinu A. P., ne pomeni darila, kot prikazuje pritožnica. Če bi se štelo, da je bila s sporazumom ustanovljena pravica v korist takrat mladoletnega sina (126. člena OZ), ne bi šlo za darilo, ker zaradi iztožljivosti ni elementa neodplačnosti. Morebiten drugačen (darilni) namen izplačila bo pritožnica, če bo vložila tožbo, lahko dokazala v pravdnem postopku. Za potrebe napotitvenega sklepa pa zadošča vsebinska presoja sklenjenega sporazuma.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. točka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 163. členom ZD), je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih stranki nista priglasili.