Jedro

Delovnopravno predstavlja pavšalna odškodnina ali pogodbena kazen, kot jo pozna kolektivno dogovarjanje, "sui generis" institut delovnega prava, ki ga lahko samostojno dogovorijo stranke kolektivne pogodbe. Stranke kolektivne pogodbe se lahko prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo tudi pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine oziroma pogodbene kazni, katere namen je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalcev pri ugotavljanju presežkov delavcev oziroma prenehanjih delovnih razmerij.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 45.000,00 SIT, v osmih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino (pogodbeno kazen) za nezakonito uvrstitev med začasno presežne delavce v znesku 601.125,26 SIT z zakonitimi obrestmi od 27.6.1997 do plačila v 8 dneh pod izvršbo in da ji je dolžna povrniti odmerjene stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbi tožene stranke ugodilo, spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in zavrnilo tožbeni zahtevek ter toženi stranki priznalo stroške pritožbenega postopka.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku morala biti priznana denarna odmena kot pogodbena kazen. Nesporno je, da je bil nazakonito uvrščen med presežne delavce in mu zato pripada pogodbena kazen, ne glede na posledice. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožeči stranki pa prizna nadaljnje stroške postopka.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP-77 - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90), ki se glede na določbo prvega odstavka 398. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) v tem sporu še uporablja, vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77 ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, ki se glede na določbo 386. člena ZPP-77 upošteva po uradni dolžnosti, drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa revizija ni uveljavljala.

Revizijsko sodišče je ugotovilo zmotno uporabo materialnega prava, na katero je opozorila revizija tožeče stranke (nanjo pazi že tudi po uradni dolžnosti - 386. člen ZPP-77).

Iz določbe prvega odstavka 38. člena kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (kolektivna pogodba - Uradni list RS, št. 37/96) izhaja, da delavcu pripada pogodbena kazen, ki znaša šest povprečnih plač delavca, kadar je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je bil nezakonito uvrščen med presežke delavcev oziroma so bile pri določanju presežkov storjene bistvene kršitve postopka in bistveno kršene pravice delavcev ali da mu je delovno razmerje prenehalo na nezakonit način (ne bistveno drugačno določbo je vsebovala že predhodna kolektivna pogodba iz leta 1991).

Pri ugotavljanju, ali revidentu pripada pogodbena kazen, ker je bil nazakonito uvrščen med začasno presežne delavce, je zato treba predvsem ugotoviti, kaj kolektivna pogodba določa in ali ni pogodbena kazen predvidena samo v primerih, ko je delavec nezakonito uvrščen med trajno presežne delavce oziroma mu je delovno razmerje prenehalo.

Že splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo iz leta 1993 (Uradni list RS, št. 39/93), enako pa tudi splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti iz leta 1997 (Uradni list RS, št. 40/97), sta vsebovali določbi o odškodnini oziroma pogodbeni kazni, ki jo mora plačati delodajalec delavcu v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (kar je običajna posledica uvrstitve delavca med trajno presežne delavce, saj trajno presežnim delavcem samo v zakonu določenih primerih delovno razmerje ne preneha). To pomeni, da ima branžna kolektivna pogodba še dodatno obveznost delodajalca, da je dolžan plačati pogodbeno kazen tudi v primeru, če je bil delavec nezakonito uvrščen med presežne delavce. Ali gre za trajno ali začasno presežne delavce kolektivna pogodba sicer ne določa, je pa možno z gramatialno razlago določb zaključiti, da zajema obe kategoriji. Med alineama prvega odstavka 38. člena branžne kolektivne pogodbe stoji vejica, kar pomeni, da gre vsebinsko za različna, nepovezana primera, presežki delavcev pa tudi ob upoštevanju zakonskega besedila brez posebnega pojasnila pomenijo tako začasno kot trajno presežne delavce.

Čeprav kolektivne pogodbe tako za "pavšalno odškodnino" kot kasneje "pogodbeno kazen" uporabljajo neprimerne pravne izraze, ki lahko zaradi enakih izrazov in pojmov drugačne vsebine v obligacijskih razmerjih, pomenijo vnašanje nejasnosti v pravno terminologijo, je njihov namen jasen. Delovnopravno predstavlja pavšalna odškodnina ali pogodbena kazen, kot jo pozna kolektivno dogovarjanje, "sui generis" institut delovnega prava, ki ga lahko samostojno dogovorijo stranke kolektivne pogodbe. Stranke kolektivne pogodbe se lahko glede na določbe konvencije št. 98 Mednarodne organizacije dela (4. člen - Uradni list FLRJ, št. 11/58 v zvezi z Uradnim listom RS - Mednarodne pogodbe, št. 15/92) in zakona o delovnih razmerjih (112. člen - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) prosto dogovarjajo in samostojno oblikujejo tudi pravno obliko, vrsto, višino in pogoje odškodnine oziroma pogodbene kazni, katere namen je preprečevati nezakonita ravnanja delodajalcev pri ugotavljanju presežkov delavcev oziroma prenehanjih delovnih razmerij. Podpis kolektivne pogodbe predstavlja poenotenje volj in hotenj glede pavšalne odškodnine ali pogodbene kazni, ki jo izplača delodajalec delavcu za svoje morebitne nezakonite odločitve. Take pogodbene kazni noben od veljavnih predpisov ne prepoveduje. Zato revizijsko sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje odločilo materialnopravno pravilno in da sodišče druge stopnje ni imelo podlage za spremembo sodbe sodišča prve stopnje in zavrnitev tožbenega zahtevka.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZPP-77 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je pritožbo tožene tranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

O stroških je revizijsko sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 166. člena ZPP-77 v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP-77. Stroškov na prvi stopnji ni spreminjalo, je pa v skladu z odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 7/95 in kasnejši) revidentu priznalo revizijske stroške.

Sodišče je določbe ZPP-77 uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).