Jedro

Niti upravnim organom niti sodiščem zaradi drugačne pravne razlage ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. Njihova drugačna razlaga od kasnejše razlage ustavnega sodišča je bila v okviru pooblastil, ki jih imajo za svoje odločanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval plačilo 20.591 EUR (4,941,480 SIT) odškodnine za škodo, ki predstavlja vrednost zemljišč, glede vrnitve katerih v denacionalizacijskem postopku ni uspel. Protipravnost ravnanja upravnih organov in sodišč je videl v taki razlagi Zakona o denacionalizaciji (ZDen), za katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije v (kasneje izdani) odločbi I-U-130/01 s 23. 5. 2002 ugotovilo, da ni v skladu z Ustavo RS (URS). Stališče sodišč v tem odškodninskem sporu je bilo, da grajana razlaga ne pomeni protipravnega ravnanja, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

2. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in kršitev URS. Predlaga spremembo izpodbijanih sodb z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Poudarja, da je tožbeni zahtevek utemeljen na ustavni določbi, ki vsakemu zagotavlja pravico do povračila škode, ki jo povzroči javna oblast s pravno neustreznim izvajanjem oblasti. Država tako jamči, da bodo njeni uradniki spoštovali ustavo in zakon. Po mnenju revizije izpodbijani sodbi izhajata iz mandatne teorije, po kateri država za kršitev dolžnostnega ravnanja svojega uradnika odgovarja le, če gre za očitno protipravno ravnanje. Država naj torej po mnenju sodišč ne bi odgovarjala, če ne odgovarja njen uradnik. Tožnik poudarja, da prenos odgovornosti na državo temelji zlasti na tem, da je treba oškodovancu zagotoviti povračilo od osebe, ki je materialno sposobna. Pri tem se je treba posvetiti vprašanju protipravnega ravnanja oziroma kršitve dolžnega ravnanja. V tožnikovem primeru je do take kršitve prišlo: sodni in upravni organi so kršili ZDen, ki ni imel namena omejevati pravice do vrnitve stavbnih zemljišč oziroma do odškodnine. Ustavno sodišče je izrecno zavrnilo stališče Vrhovnega sodišča RS, ker ZDen izrecno govori o denacionalizaciji podržavljenih stavbnih zemljišč in ne o vračanju zemljišč, vzetih iz uporabe. Z ustavo je skladna le taka razlaga ZDen, po kateri priznanje statusa upravičenca do denacionalizacije ni odvisna od časa odvzema iz posesti. Po mnenju revidenta so zakonske določbe jasne in nedvoumne. Če interpretacija sodišč 3. in 4. člena ZDen ni bila pravilna, je jasno, da je bila protiustavna ali vsaj nezakonita. Zato sodnikovega ravnanja ni mogoče pokriti s principi pravnega odločanja. Upoštevati je treba načeli pravičnosti in sorazmernosti, saj sta si v prejšnjem postopku stala nasproti država in očitno podrejeni posameznik, država pa ima tudi ekonomsko moč. Revident nato kritizira še ločeno mnenje enega od ustavnih sodnikov in zaključi, da je država objektivno odgovorna, če gre za jasno kršitev prava, taka kršitev pa je podana takrat, ko pride do kršitve pravice do zasebne lastnine in pravice do enakosti pred zakonom.

3. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revident pravilno poudarja, da je pravna podlaga njegovega odškodninskega zahtevka v 26. členu URS (v njegovem prvem odstavku), po katerem ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Kljub pravilnemu sklicevanju pa se v nadaljevanju dejansko zavzema za le delno upoštevanje navedene ustavne določbe, saj ta kot enega od elementov izrecno predpisuje prav protipravnost ravnanja nosilca oblasti, revident pa se zavzema za strožjo odgovornost same države s sklicevanjem na šibkejši položaj oškodovanca, ekonomsko moč države, načeli pravičnosti in sorazmernosti, neupoštevanje „principov pravnega odločanja“ itd. Pojem protipravnosti ravnanja iz 26. člena URS je pravni standard, ki ga v vsakem posameznem primeru napolnjuje sodna praksa, ta pa lahko pri tako nedoločenih pravnih pojmih postavi tudi vsem sorodnim primerom enake okvire. Tako je Vrhovno sodišče RS v podobnem primeru na občni seji 14. 12 .1995 sprejelo pravno mnenje, da je pri presoji o protipravnosti sodnikovega ravnanja potrebno izhajati iz same narave njegovega dela in zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena ali razveljavljena v postopku z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Podobno velja tudi za odločanje upravnega organa v na primer denacionalizacijskem postopku. Sodna praksa je omenjeno stališče o odgovornosti za sodnikovo ravnanje še dopolnila z razlogi, da o sodnikovem protipravnem ravnanju govorimo le, če sodnik ni uporabil povsem jasne določbe zakona ali če je predpis namerno razlagal v nasprotju z ustaljeno sodno prakso (na primer: II Ips 35/98, II Ips 556/2002 itd.).

6. Na opisano pravno podlago sta se pravilno sklicevali tudi pritožbeno in prvostopenjsko sodišče. Revident skuša protipravnost ravnanja upravnih organov in sodišč v njegovem denacionalizacijskem postopku utemeljiti s trditvijo, da je bil ZDen povsem jasen in nedvoumen, vendar se pri tem sklicuje na interpretativno odločbo US RS št. I-U-130/01 s 23. 5. 2002, ki je zakon razlagalo drugače kot do takrat že ustaljena sodna praksa. Že s tem sklicevanjem prihaja revident sam s seboj v nasprotje. Če je bilo potrebno izdati interpretativno odločbo, kakšna je ustavno skladna razlaga ZDen o položaju tistih, ki jim je bila posest na nacionaliziranem premoženju odvzeta po sprejemu ustave iz leta 1963, potem ni šlo za jasne zakonske določbe. Možnost različne razlage in s tem nejasnost zakona dodatno potrjuje dejstvo, da niti odločitev ustavnih sodnikov ni bila soglasna. Zato niti upravnim organom niti sodiščem zaradi drugačne pravne razlage ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ki bi utemeljevalo odškodninsko odgovornost države. Njihova drugačna razlaga od kasnejše razlage ustavnega sodišča je bila v okviru pooblastil, ki jih imajo za svoje odločanje. In še: kakšen je učinek interpretativnih odločb ustavnega sodišča, je bilo tožniku že pojasnjeno v prvostopenjski in pritožbeni sodbi. Načeloma velja, da niti sprememba zakona niti sprememba sodne prakse na pravnomočno odločitev ne moreta vplivati. Prevedeno na tožnikov primer: odločitev o zavrnitvi denacionalizacijske zahteve za vrnitev v naravi ali v obliki odškodnine je pravnomočna, tožnik pa druge pravne in dejanske podlage za plačilo denarne odškodnine za vrednost nacionaliziranih zemljišč v tem sporu ni dokazal. 7. Revizijsko sodišče je za tožnikove revizijske trditve o kršitvi njegovih ustavnih pravic ugotovilo, da niso utemeljene. Da naj bi z nepriznanjem statusa upravičenca do denacionalizacije prišlo do posega v njegovo pravico iz 33. člena URS do zasebne lastnine, bi tožnik lahko uveljavljal z ustavno pritožbo proti odločitvi v denacionalizacijskem postopku, ki pa je bila zaradi zamude roka za vložitev ustavne pritožbe zavržena (priloga A5). V sedanji odškodninski pravdi do takega posega ni moglo priti. Uveljavljana kršitev načela enakosti pred zakonom iz 14. člena URS pa je v reviziji povsem neobrazložena in je zato ni bilo mogoče obravnavati.

8. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški.