Jedro

V opisu kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu morajo biti konkretizirane vse okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da storilčeva vožnja toliko odstopa od običajnih kršitev, da jo je možno že izkustveno opredeliti kot predrzno.

Načelo prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari (ne bis in idem) je opredeljeno v 31. členu Ustave, katere namen je v zagotavljanju pravne varnosti in pravnega miru na način, da se posameznik zaščiti pred večkratnim kazenskim obravnavanjem konkretiziranega in individualiziranega življenjskega dogodka.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni M. J. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici spoznan za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. in 3. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in obsojen na kazen osem mesecev zapora. Po 72. členu KZ-1 je sodišče obsojencu izreklo tudi prepoved izdaje vozniškega dovoljenja za vse vrste motornih vozil za obdobje dveh let. V skladu s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke ter 7. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, plačila sodne takse pa ga je oprostilo. Višje sodišče v Kopru je z izpodbijano pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitve kazenskega zakona po 3. točki prvega odstavka 372. člena ZKP, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 5., 7. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pa tudi zaradi kršitev določb 28. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustave), 54. člena Konvencije o izvrševanju Schengenskega sporazuma (v nadaljevanju KISS) in Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), kar je po presoji vložnice vplivalo na zakonitost sodne odločbe. V zahtevi poudarja, da je pojem predrzne vožnje v 3. točki prvega odstavka 324. člena KZ-1 pomensko tako odprt, da je v nasprotju z zahtevo lex certa . Ocenjuje, da gre v tem delu za tako nedoločno inkriminacijo, ki sodišču omogoča arbitrarno uporabo zakona. Izpostavlja tudi, da je sodišče v pravnomočni sodbi kršilo načelo ne bis in idem in pri tem izhajalo iz popolnoma zgrešenega pravnega stališča, da gre za različni (kaznivi) dejanji, za kateri je bil M. J. obsojen v tem postopku in v Republiki Italiji. Obsojenčevo ravnanje po stališču vložnice predstavlja časovno, prostorsko in glede na predmet ter voljo, neločljivo celoto, saj gre za eno vožnjo po ozemlju dveh držav znotraj Schengenskega območja. Različna pravna kvalifikacija za ista dejanja v dveh različnih državah pogodbenicah ne more biti ovira za uporabo 54. člena KISS, kar jasno izhaja iz sodbe Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Van Esbroeck C-436/04 z dne 9. 3. 2006. Glede na to, da je edino SEU pristojno za razlago evropskega načela ne bis in idem , meni, da mora temu sodišču Vrhovno sodišče o tem postaviti predhodno vprašanje.

3. Višji državni tožilec B. O. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 423. člena ZKP, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Izpostavlja, da se je Vrhovno sodišče glede vsebine pojma predrzna vožnja določno opredelilo v sodbi I Ips 89425/2010 z dne 16. 11. 2014. Tudi kolikor obsojenčeva zagovornica uveljavlja kršitev načela ne bis in idem , ji po mnenju vrhovnega državnega tožilca ni mogoče pritrditi. Kaznivo dejanje po 324. členu KZ-1 je po svoji naravi ogroževalni delikt, zato ne gre za identična ali bistveno enaka dejstva, kot zatrjuje zagovornica, saj ogroževalnega elementa dejanji iz italijanskega kaznovalnega naloga ne vsebujeta. Tudi iz samega poteka dogodkov izhaja, da gre za dve med seboj ločeni dejanji, saj je iz opisa dejanja razvidno, da je obsojenec storil kaznivo dejanje v Sloveniji ob 3.45 uri in bežal pred policijsko patruljo, ki je v predelu Gorice po nekaj trenutkih vožnje za njim izgubila sled, iz italijanske sodbe o kaznovalnem nalogu pa je razvidno, da so pri njem italijanske oblasti opravile preizkus alkoholiziranosti okoli 6. ure zjutraj. Ta okoliščina po mnenju vrhovnega državnega tožilca kaže, da je obsojeni svoj naklep obnovil in s tem storil novo, ločeno prepovedano dajanje.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo obsojenčeve zagovornice zavrne kot neutemeljeno.

4. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca se je izjavila obsojenčeva zagovornica, ki izraža začudenje, ker odgovor, razen pritrjevanja zaključkom nižjih sodišč, ne pove ničesar novega. Po njenem pa kaže tudi na nepoznavanje kazenskega spisa, saj vrhovni državni tožilec deloma sprevrača vsebino listinskih dokazov iz kazenskega spisa, ko govori o tem, da so po nekaj trenutkih zasledovanja naši policisti izgubili sled za obsojencem, saj je iz zapisnika o zaslišanju policista E. K. razvidno, da so obsojencu sledili in da je do trenutka, ko so ga izgubili izpred oči to trajalo okrog pol do ene ure. Zato vrhovnemu državnemu tožilcu očita sprevračanje listinskih dokazov iz kazenskega spisa in nerazumevanje vsebine vložene zahteve, predvsem pa zavrača mnenje nasprotne stranke o obnovitvi naklepa in storitvi novega, ločenega kaznivega dejanja.

B.

5. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi navaja, da pojem predrznost opredeljuje subjektivni odnos storilca do njegove vožnje in se navzven izraža z ravnanjem, ki je v očitnem nasprotju s tistim, ki ga zahtevajo prometne okoliščine in razmere. Po njenem mnenju je ta pojem, tako kot je uporabljen v določbi 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 navaden pleonazem. Ravnanja kot so opisana v celotnem prvem odstavku navedene zakonske določbe, že sama po sebi pomenijo predrzno vožnjo. Ta pojem je mogoče napolniti šele s sodnim odločanjem v konkretnem primeru, vendar pa je ta v tolikšni meri pomensko odprt, da storilcu onemogoča vnaprejšnje védenje, katero je tisto ravnanje, ki pomeni izpolnitev dispozicije kaznivega dejanja. Gre za tako nedoločno inkriminacijo, ki sodišču omogoča arbitrarno uporabo zakona.

6. V konkretnem primeru je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja po 1. in 3. točki 324. člena KZ, ker je z vožnjo pod vplivom alkohola, brez veljavnega vozniškega dovoljenja in s predrzno vožnjo povzročil neposredno nevarnost za življenje ali telo zase, sopotnika in tistih udeležencev v prometu, ki so se pred njim umikali, da bi preprečili nesrečo. Prvih dveh alternativnih izvršitvenih oblik vložnica ne problematizira, pač pa izpostavlja vprašanje skladnosti pojma predrzna vožnja z z vidika načela zakonitosti in zahteve po lex certa . Vrhovno sodišče je pojem predrzne vožnje po noveli KZ-1A razlagalo tako, da je taka vožnja podana, če storilec ravna na enega od taksativno naštetih načinov, ki se mu mora pridružiti še dodatna kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa, s katero storilec povzroči konkretno ogrozitveno posledico, to je nevarnost, ki bi ob rednem toku stvari privedla do nastanka poškodbene posledice (pa so se ji udeleženci v cestnem prometu s pravočasnim ukrepanjem izognili)(1). Določbo 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1 po noveli KZ-1B pa je razlagalo tako, da je predrznost cestnoprometni varnostni standard, ki ga mora zapolniti sodna praksa, nanaša pa se na tista ravnanja, ki predstavljajo grobe ali ponavljajoče kršitve pravil in predpisov ali ki po načinu ali trajanju občutno presegajo navadno nepazljivost ali manjšo kršitev cestnoprometnih pravil. Zakonski znak kaznivega dejanja, ki opredeljuje predrzno vožnjo, pa mora biti v opisu kaznivega dejanja opredeljen s konkretnimi okoliščinami.(2) Poudarilo je, da jezikovna razlaga zakonskega besedila 3. točke prvega odstavka 324. člena KZ-1B pokaže, da trem načinom vožnje (predrzno, brezobzirno, brez dovoljenja) sledi besedna zveza „in pri tem“ ter sklop ponovno taksativno določenih ravnanj, ki pomenijo kršitve cestnoprometnih pravil. Ravno besedna zveza „in pri tem“ kaže, da mora biti za obstoj kaznivega dejanja izpolnjen vsaj en od načinov vožnje, opisanih v prvem stavku te določbe in vsaj ena od kršitev cestnoprometnih pravil naštetih v alinejah. Če bi že kršitev cestnoprometnega pravila, navedenega v eni od alinej, že sama po sebi pomenila predrzno vožnjo, bi morala biti besedna zveza drugačna, na primer „s tem, da“, „tako da“ ipd.(3) Zato ima višje sodišče prav, ko sicer pritrjuje vložnici, da pojem predrznosti opredeljuje subjektivni odnos storilca do njegove vožnje, pa tudi, ko pravi, da ni nujno, da bi se le enkratna kršitev cestnoprometnih predpisov, pri čemer primeroma navaja neupoštevanji pravil o varnostni razdalji, lahko že sama po sebi označila kot predrzna vožnja. Vrhovno sodišče sprejema stališče v drugostopenjski sodbi, da morajo biti v opisu dejanja konkretizirane vse okoliščine, ki utemeljujejo sklepanje, da storilčeva vožnja toliko odstopa od običajnih kršitev, da jo je moč že izkustveno opredeliti kot predrzno. V opisu kaznivega dejanja, ki ga je storil obsojenec, pa so takšne okoliščine navedene, saj je sodišče v pravnomočni sodbi ugotovilo, da je obsojenec med bežanjem pred policijsko patruljo, med ostalim vozil z veliko hitrostjo, vijugal po vozišču in vozil tudi po nasprotnem voznem pasu, kjer so se mu morali ostali vozniki umikati. Takšna vožnja kaže na tak obsojenčev odnos do ostalih udeležencev v prometu, da si je obsojenec kljub nevarnosti, ki jo je njegova vožnja pomenila, upal (pre)več. Ustreza tudi pojmu „predrzen“ v etimološkem pomenu, ki se nanaša na tistega, ki si več upa, kot bi smel, ki je preveč pogumen, preveč neustrašen in zavestno tvega, prepričan, da njegov pogum zanj in za druge ne bo poguben.

Takšna samozavest, ki se kaže v avanturističnem tveganju, je v primeru, da pripelje do prepovedne posledice, pretirana in se je zato ne tolerira. V ontološkem pogledu pa je psihološki substrat zavestne malomarnosti(4). O tem, ali je kršitev cestnoprometnih pravil, ki je povzročila neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe, storjena s predrzno vožnjo, je mogoče sklepati iz okoliščin celotnega položaja, v katerem je prišlo do kršitve cestnoprometnega predpisa, in storilčevega ravnanja, ki glede na dane prometne razmere kaže na njegov brezbrižen odnos do varnosti udeležencev cestnega prometa.(5) Glede na navedeno razlago Vrhovno sodišče ne sprejema navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je pojem predrzne vožnje tako pomensko odprt, da je v nasprotju z zahtevo po lex certa in s tem tudi z načelom zakonitosti iz 28. člena Ustave.

7. Vložnica zavrača pravno razlago pojma ne bis in idem kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Izpostavlja, da je tolmačenje višjega sodišča „o prekrških in o kaznivih dejanjih“ napačno, pri čemer pa je višje sodišče prekoračilo svoje pristojnosti, saj je zaključilo, da že iz razlage, kot jo je podala v pritožbi vložnica, izhaja, da v obravnavani zadevi ne gre za isto stvar in da zato navedenega načela ni mogoče uporabiti. Obsojenčeva zagovornica v zahtevi poudarja, da je glede vprašanja ali gre v primeru z mednarodnim elementom, kot je obravnavani, za razlago načela iz 54. člena KISS pristojno SEU. Pri tem se sklicuje na argumentacijo sodbe SEU in razlago pojma idem

iz 54. člena KISS, ki jo je sprejelo v primeru Van Esbroeck . SEU je v tej sodbi obrazložilo, da ista pravna kvalifikacija ni pozitivna predpostavka za uporabo načela ne bis in idem . Morebitne različne pravne kvalifikacije zato niso ovira za uporabo 54. člena KISS ter da je istovetnost dejanja treba presojati v smislu obstoja celote med seboj neločljivo povezanih konkretnih okoliščin. „Ista ravnanja“ v smislu navedene določbe KISS določa identiteta dejstev, ne pa identiteta pravnih kvalifikacij. Presoja s tega vidika pa pokaže, da je obsojenčevo ravnanje v naši državi in Republiki Italiji predstavljalo časovno, prostorsko in glede na predmet ter voljo, neločljivo celoto (eno vožnjo po ozemlju dveh držav znotraj Schengenskega območja), kar kaže na zaporedni in trajajoč isti naklep povzročanja konkretne nevarnosti z vožnjo pod vplivom alkohola in brez vozniškega dovoljenja, ter ga je zato s pravnega vidika treba šteti kot eno dejanje, tudi če je bilo storjeno na ozemlju dveh držav. Razlaga v izpodbijani pravnomočni sodbi, ki praktično zahteva identiteto pravnih kvalifikacij kaznivih dejanj in prekrškov v različnih državah, v konkretnem primeru v Sloveniji in Italiji, je zato po vložničinem mnenju v direktnem nasprotju z cilji in nameni 54. člena KISS.

8. Pri presoji utemeljenosti tega dela zahteve, je treba najprej odgovoriti na vprašanje, v kateri zadevi zoper obsojenca je sodba postala prej pravnomočna. Če bi sodba v zadevi, izpodbijani z zahtevo, postala prej pravnomočna, potem do očitane kršitve v tem postopku sploh ne bi moglo priti. V tem primeru je sodba o kaznovalnem nalogu, ki so jo izdale italijanske sodne oblasti, konkretno sodnica za predhodne preiskave sodišča v Gorici, postala pravnomočna 14. 1. 2015, torej pred pravnomočno sodbo, izpodbijano z zahtevo. Zato je treba v tem postopku očitke obsojenčeve zagovornice o kršitvi načela ne bis in idem vsebinsko presojati.

9. Načelo prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari (ne bis in idem) je opredeljeno v 31. členu Ustave, ki določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Ponovno sojenje torej ni dopustno, če je podana identiteta kaznivih dejanj (element idem

). Načelo je uzakonjeno tudi v prvem odstavku 10. člena ZKP, v 50. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) ter v prvem odstavku 4. člena Protokola št. 7 k EKČP. Pravica, da se isto kaznivo dejanje kazensko ne preganja ali kaznuje dvakrat, se v 50. členu Listine razlikuje od besedila v 54. členu KISS, saj ta govori samo o dopustnosti pregona v različnih državah pogodbenicah za ista dejanja.

10. Temeljni izhodiščni pristop pri ugotovitvi morebitne kršitve načela, ki mu sledi tudi Ustavno sodišče(6), je ESČP postavilo v sodbi Sergey Zolotukhin proti

Rusiji , v kateri je poenotilo svojo dotedanjo sodno prakso in presodilo, da ponovni pregon, sojenje ali kaznovanje posameznika za drugo kaznivo dejanje, ki izhaja iz dejstev, ki so identična ali v bistvu enaka kot tista, ki so bila podlaga za prvo kaznivo dejanje, ni dopustno.(7) Presoja sodišča se mora osredotočiti na tista dejstva, ki tvorijo sklop konkretnih dejanskih okoliščin, ki se nanašajo na istega obdolženca, ter so neločljivo časovno in krajevno povezana ter obstoj katerih mora biti dokazan za obsodilno sodbo ali začetek kazenskega postopka(8). ESČP je še poudarilo, da vštevanje sankcije, izrečene v prvem sojenju, v kazen, izrečeno v drugem sojenju, ne vpliva na ugotovitev, ali je bilo ponovno sojeno o isti stvari. Vsebinsko enako je tudi stališče SEU pri razlagi pojma idem

v 54. členu KISS v zadevi Van Esbroeck , kot ga v zahtevi korektno povzema vložnica.

11. Vrhovno sodišče je v več svojih sodbah določbo 31. člena Ustave razlagalo teleološko in presodilo, da se prepoved ponovnega sojenja ne nanaša na konkretno pravno opredelitev nekega dejanja, temveč na določeni historični dogodek, oziroma življenjski primer. Namen določbe 31. člena Ustave je v zagotavljanju pravne varnosti in pravnega miru na način, da se posameznik zaščiti pred večkratnim kazenskim obravnavanjem konkretiziranega in individualiziranega življenjskega dogodka.(9)

12. Vrhovno sodišče se je v več svojih sodbah ob presoji zatrjevanih kršitev 31. člena Ustave sklicevalo na navedeno sodbo ESČP v zadevi Zolotukhin

, med drugim tudi v sodbi I Ips 36893/2010 z dne 13. 3. 2014, v kateri je podrobno pojasnilo, kdaj gre za isto stvar oziroma eno dejanje v procesnem pomenu. Po stališču Vrhovnega sodišča oseba, zoper katero je kazenski postopek pravnomočno končan, ne more biti kazensko preganjana zaradi dejanja, ki ga določajo ista dejstva. Za odgovor na vprašanje, ali gre za ista dejanja, velja naravni kriterij, to je v prvi vrsti dejstva in okoliščine historičnega dogodka, o katerih je bilo že razsojeno (vključno kraj, čas, način, sredstvo, udeleženci dejanja) oziroma vse kar se označuje za idem factum . V okviru prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari je kot isti historični dogodek treba obravnavati časovno in krajevno povezan življenjski primer, katerega obravnavanje v več ločenih kazenskih postopkih bi bilo z vidika pravice do poštenega sojenja in vsebinsko pravilne odločitve nesprejemljivo. Kot je Vrhovno sodišče pojasnilo v zvezi z nadaljevanim kaznivim dejanjem, bo eno dejanje v procesnem smislu podano, če je med dejanji poleg zunanje (krajevne in časovne) povezave tudi taka notranja povezava, da protipravnosti dejanja in krivde storilca v zvezi z enim od kaznivih dejanj ni mogoče ustrezno ovrednotiti brez upoštevanja okoliščin, ki so vodile do izvršitve drugega kaznivega dejanja, ker bi vrednotenje okoliščin v ločenih postopkih pomenilo nenaravno delitev enotnega življenjskega dogajanja(10) .

13. Že razsojeno, v smislu res iudicata , pa je bilo o tistem dejanju obsojenca oziroma tistih dejstvih življenjskega primera, ki so bila opisana v izreku sodbe, ki je postala najprej pravnomočna. Iz dejstev v opisu dejanja kot konkretnega dejanskega stanu je razvidno, kateri življenjski primer – kot predpravni pojem, je predmet kazenskega postopka. V navedeni sodbi I Ips 36893/2010-423 je Vrhovno sodišče presodilo, da je odgovor na vprašanje ali gre v konkretni zadevi za ponovno sojenje v isti stvari, odvisen od subjektivno-objektivne identitete med kaznivim dejanjem iz pravnomočne sodbe in kaznivim dejanjem, ki je predmet nove obtožbe in novega sojenja (idem factum) .

14. Ustavno sodišče je v že citirani zadevi U-I-24/10-12 presodilo, da če bo zoper posameznika npr. uveden in pravnomočno končan postopek o prekršku, za tem pa bo v zvezi z istim historičnim dogodkom uveden še kazenski postopek, bo ta dopusten le, če bo sodišče ugotovilo, da ne izhajata iz enakega opisa dejanja oziroma identičnih ali v bistvenem enakih dejstev, zaradi tega pa bo mogoč sklep, da pri prekršku in kaznivem dejanju ne gre za isto stvar. Iz enega historičnega dogodka lahko torej po stališču Ustavnega sodišča izhaja več kaznivih dejanj (oziroma kaznivih dejanj in prekrškov) in je posamezniku mogoče soditi za vsa ta kazniva dejanja, če za podlago nimajo istih ali bistveno enakih dejstev. Pomembno je, da ne gre za ponovno sojenje o bistveno istem kaznivem dejanju, pri čemer je iz stališča Ustavnega sodišča jasno razbrati, da je za presojo odločilen opis dejanja.

15. Ob upoštevanju predstavljene sodne prakse Ustavnega in Vrhovnega sodišča, SEU in ESČP je Vrhovno sodišče presojalo, ali so dejstva v obeh kazenskih zadevah ista oziroma v bistvenem enaka, oziroma istovetna v smislu med seboj neločljivo povezanih dejanj, ne glede na pravno kvalifikacijo in pravno zavarovan interes. Pri tem je Vrhovno sodišče izhajalo iz primerjave konkretnih dejanskih stanov oziroma iz primerjave dejanskih stanj kot sta opisani v izrekih pravnomočnih sodb.

16. Obsojenec je bil s sodbo sodnice za predhodne preiskave sodišča v Gorici pravnomočno kaznovan za kaznivo dejanje po členu 186, odstavek 2 b in 2 sexies

ter 4 c.d.s., Codice della strada (Cestnoprometnega zakonika Republike Italije) – vožnja v vinjenem stanju ter kaznivo dejanje po 15. in 17. členu 116. člena Codice della strada – vožnja brez vozniškega dovoljenja, ker je 30. 8. 2014 v Števerjanu vozil osebno vozilo Honda Civic z reg. št. ... (SLO) v vinjenem stanju (1,33 g/l ob 6.09 uri in 1,35 g/l ob 6.15 uri), ki ga je povzročilo pitje alkoholnih pijač, v istem času pa vozil navedeno vozilo brez vozniškega dovoljenja, ki so mu ga slovenski upravni organi odvzeli.

17. S sodbo, izpodbijano z zahtevo za varstvo zakonitosti, je bilo ugotovljeno, da je obsojenec 30. 8. 2014 ob 3.45 uri na Gregorčičevi ulici v Novi Gorici pod vplivom alkohola z vsebnostjo vsaj 0,83 mg alkohola v litru izdihanega zraka sedel za volan osebnega avtomobila znamke Honda Civic, reg. št. ..., last M. N., ne da bi imel vozniško dovoljenje za vožnjo osebnega vozila in se zapeljal vzvratno v nasprotno smer enosmerne Gregorčičeve ulice na Ulico tolminskih puntarjev in nato v smeri Grčne, kjer ga je policijska patrulja PP Nova Gorica zaradi prekrška vožnje v nasprotni smeri po Gregorčičevi ulici pričela zaustavljati z modro rotirajočo lučjo in kratkimi zvočnimi signali, pa se ni ustavil, pač pa je s pospešeno hitrostjo pričel pred policijo bežati in tako v krožno križišče na Grčni pripeljal s tako veliko hitrostjo, da ga je z vozilom zaneslo v levo stran na notranji pas krožišča, od koder je nato brez smernika zapeljal na Vojkovo cesto proti Rožni dolini, med vožnjo proti predoru Panovec po cesti vijugal in vozil po nasprotnem smernem vozišču, zaradi česar so se ostali udeleženci v prometu, ki so vozili pravilno, po njemu nasprotnem smernem vozišču pred njim umikali skrajno desno, da ne bi prišlo do trčenja. Po predoru Panovec pa je obsojenec z nezmanjšano hitrostjo in brez smernika za zavijanje v desno, zavil po prometnem pasu v smer Rožne doline, kjer je z nezmanjšano hitrostjo nadaljeval skozi krožno križišče v Rožni dolini in nato preko mejnega prehoda v Republiko Italijo, kjer je bežanje pred policijsko patruljo nadaljeval po mestnih ulicah Via Cantarucci, Via Max Fabiani, Via Catrali, kjer je prevozil rdečo luč na semaforju, zavijal v ulice s pomočjo ročne zavore in pri tem vozil tudi po nasprotnem voznem pasu, v smeri Oslavja, kjer so policisti izgubili sled za njim, s tem pa povzročil konkretno in neposredno nevarnost zase, pa tudi za življenje in telo sopotnika M. M. ter ostalih udeležencev prometa na opisani poti, ki so se pred njim umikali, da bi preprečili nesrečo, v kateri bi zaradi načina in hitrosti vožnje lahko bili tudi telesno poškodovani. Policijsko zasledovanje obsojenca je po navedbah priče E. K. trajalo med pol in eno uro, torej v za obsojenca najugodnejšem primeru maksimalno do 4.45 ure.

18. Primerjava dejanskih opisov pokaže, da je obsojenec pod vplivom alkohola in ne da bi imel pravico voziti motorno vozilo, med vožnjo, opisano v izpodbijani pravnomočni sodbi neposredno ogrožal sebe, sopotnika in nasproti vozeče voznike, vzvratno vozil v nasprotno smer v enosmerni ulici, vijugal po cesti in vozil po nasprotnem voznem pasu, spreminjal smer vožnje, ne da bi to nakazal s smernim kazalcem, zavijal s pomočjo ročne zavore in zapeljal skozi rdečo luč na semaforju, vse do trenutka, ko mu slovenska policijska patrulja v kraju Oslavje ni več mogla slediti. Višje sodišče ugotavlja, čemur vložnica v zahtevi ne oporeka, da ni dokazov, ki bi potrjevali, da je obsojenec „divjal“ po italijanskih cestah, tudi po tistem, ko je spoznal, da je slovenska patrulja za njim izgubila sled. Po slabi uri in pol za tem so obsojenca, kot je razvidno iz pravnomočne sodbe italijanskih sodnih oblasti v od Oslavja nekaj kilometrov oddaljenem Števerjanu ustavili Italijanski policisti in ugotovili, da je vozil alkoholiziran in brez vozniškega dovoljenja. Dejstva, navedena v obeh opisih, se razen vožnje pod vplivom alkohola in brez vozniškega dovoljenja, razlikujejo. Ne le te pomembne razlikovalne okoliščine, ampak predvsem dejstvo, da je obsojenca ustavila italijanska policija slabo uro in pol, potem ko je ušel slovenski patrulji, kažejo, da ne gre za isto (kaznivo) oziroma istovetno dejanje v smislu obstoja celote med seboj neločljivo povezanih dejanj. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni mogoče pritrditi vložnici, da gre za isti historični dogodek, saj med dejanji ni podana tesna krajevna in časovna povezava oziroma da sta dejanji tako povezani, da bi bila njuna obravnava v enotnem postopku nujna zaradi pravice do poštenega sojenja in vsebinsko pravilne odločitve sodišča. 19. Po oceni obsojenčeve zagovornice bi moralo Vrhovno sodišče v skladu z 267. členom Pogodbe o delovanju Evropske unije postaviti SEU predhodno vprašanje, ki zadeva razlago in veljavnost 54. člena KISS. Nacionalno (predložitveno) sodišče lahko zaprosi SEU, da odloči o predhodnem vprašanju, če se takšno vprašanje postavi v postopku pred njim in če meni, da je odločitev o predhodnem vprašanju nujna za izdajo odločbe v tem postopku. Kadar je takšno vprašanje postavljeno v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva (pri nas je to Vrhovno sodišče), je to sodišče dolžno predložiti zadevo Sodišču. V postopku predhodnega odločanja SEU poda razlago prava unije ali odloči o njegovi veljavnosti. Sodbe, ki jih sprejme sodišče, ne učinkujejo le inter partes , ampak erga omnes . Če je SEU že odločilo o isti stvari, se tudi v podobnih primerih uporabi argument precendensa. Kot je v zahtevi navedla že vložnica, je SEU že odgovorilo na predhodno vprašanje, ki zadeva uporabo načela ne bis in idem v povezavi s 54. členom KISS. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da je tudi v delu, ko si vložnica prizadeva za postavitev predhodnega vprašanja SEU, njena zahteva neutemeljena.

C.

20. Kršitev 5., 7. in 11. točke prvega odstavka zagovornica obsojenega M. J. ni obrazložila, ostale uveljavljane kršitve pa niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

21. Glede na slabe gmotne razmere je Vrhovno sodišče obsojenca na podlagi 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP oprostilo plačila sodne takse kot stroška nastalega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

(1) Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 53731/2010 z dne 15. 9. 2011. (2) Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 89425/2010 z dne 6. 11. 2014. (3) Prav tam.

(4) Povzeto po Korošec, Damjan, Kazenskopravne razsežnosti predrzne in brezobzirne vožnje v cestnem prometu, Odvetnik, leto XVIII, št. 2 (75), april 2016, str. 55. (5) Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 89425/2010 z dne 6. 11. 2014. (6) Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-24/10-12 z dne 19. 4. 2012, točka 12. (7) Sodba ESČP Zolotukhin proti Rusiji št. 14939/03 z dne 10. 2. 2009, točka 82. (8) Prav tam, točka 84. (9) Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 6258/2010 z dne 12. 3. 2015. (10) Glej Šošić, Miha, Stek kaznivih dejanj in načelo ne bis in idem , Pravnik, letnik 2012, št. 7-8, str. 581 in 582.