Jedro

Za potrebe predmetnega postopka (napotitev na pravdo) zadošča, da so med dediči sporna dejstva, ki vplivajo na velikost deleža in presoja, katera pravica strank je manj verjetna.

Na pravdo napotena dediča nista vezana na izrek napotitvenega sklepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek, dediča M. in V. V. napotilo na pravdo z zahtevkom, da se jima v dedni delež ne vračunajo parcele, ki sta jih prejela na podlagi darilne pogodbe z dne 3. 4. 2012, in jima naložilo, da vložita tožbo v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa. Odločilo je, da se v primeru vložene tožbe prekine postopek do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi, sicer pa se nadaljuje, ne glede na trditve dedičev, napotenih na pravdo.

2. Zoper sklep se pritožujeta dediča M. in V. V. iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Bistvena kršitev določb postopka se odraža v tem, da je izrek izpodbijanega sklepa o napotitvi na pravdo pomanjkljiv in nedoločen v tolikšni meri, da ni izvršljiv. Po Zakonu o evidentiranju nepremičnin (ZEN) se v zemljiškem katastru vodijo med drugim podatki o identifikacijski oznaki parcele (17. člen). Izrecno je predpisano, da identifikacijska številka pomeni oznako parcele v povezavi s šifro katastrske občine (18. člen). Tudi po določbah Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) se nepremičnine v zemljiško knjigo vpisujejo z identifikacijskim znakom (12. člen). Nepravilno je uporabljeno materialno pravo, zlasti določbe Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ZZK-1 in ZD. Predmetne nepremičnine so res v solastnini obeh dedičev, vendar ne na darilni podlagi, kot zmotno zaključuje sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, temveč kot „ureditev napak“, ki so bile storjene že v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu. V tem postopku je dedič V. V. ml. (pravilno Z. V.) dobil ne samo svoj dedni delež po očetu, temveč mnogo več, saj je prevzel celotni prizidek in že obstoječo garažo, ki sta del stanovanjske hiše na K. (parc. št. 473/14 in 20 k.o. X.). A. V. jima je s predmetno darilno pogodbo samo „vrnila“ dedni delež, ki ga je od obeh prejela iz naslova odpovedi dedovanju v njeno korist v zapuščinskem postopku po pokojnem možu oziroma očetu obeh dedičev. Celo na naslovnem sodišču je bilo materi „svetovano“, da naj opisana lastninska razmerja „uredi z darilno pogodbo“, kar je imenovana tudi storila.

3. Dedinji K. V. in N. V. sta na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravilno je stališče sklepa, da je manj verjetna (1) pravica dedičev M. in V. V., ki sta trdila (pri tem vztrajata tudi v pritožbi), da ni šlo za darilno pogodbo. Pritožbeno sodišče soglaša z utemeljitvijo sklepa, da ob obstoju darilne pogodbe, na podlagi katere sta dediča vknjižena v zemljiški knjigi in njunih dosedanjih trditev in listin v spisu, ni mogoče zaključiti, da je šlo za vračilo dednega deleža, sicer v obliki darilne pogodbe, ki pa ne predstavlja neodplačne pogodbe. Pritožbene trditve v pravilnost zavzetega stališča ne vzbujajo dvoma. Trditve pritožbe, da predmetnih nepremičnin nista dobila na darilni podlagi, temveč zaradi „ureditve napak“, in jima je mati z darilno pogodbo samo „vrnila dedni delež, ki ga je od obeh dedičev prejela iz naslova odpovedi dedovanju v njeno korist v zapuščinskem postopku po pokojnem možu oziroma očetu obeh dedičev“, ne nudijo podlage za drugačen zaključek (da ne gre za neodplačno razpolaganje).

6. Za potrebe predmetnega postopka (napotitev na pravdo) zadošča, da so med dediči sporna dejstva, ki vplivajo na velikost deleža (2) in presoja, katera pravica strank je manj verjetna. Pritožbeno sodišče zato na v pritožbi ponovljene trditve, da spornih nepremičnin nista prejela na darilni podlagi (pritožnika izrecno niti ne trdita, da njuna pravica ni manj verjetna), ne odgovarja. Kot jima pravilno pojasni že sklep, bosta to lahko dokazovala v pravdnem postopku, če ga bosta sprožila.

7. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da je izrek izpodbijanega sklepa pomanjkljiv in nedoločen v tolikšni meri, da ni izvršljiv, ker nepremičnin ne opredeli z identifikacijskim znakom, kot to zahtevata ZEN in ZZK-1. Na pravdo napotena dediča nista vezana na izrek napotitvenega sklepa. Oblikovanje pravilnega tožbenega zahtevka je stvar na pravdo napotenih strank. Povedano drugače, tožbeni zahtevek (če bosta dediča tožbo vložila), bosta dediča (morala) ustrezno oblikovati. Po stališču v teoriji (3) in ustaljeni sodni praksi (4) stranke zapuščinskega postopka, ki so napotene na pravdo, pri postavitvi tožbenega zahtevka niso vezane na „izrek“ napotitvenega sklepa.

8. Po povedanem niso podani niti uveljavljani niti po uradni dolžnosti upoštevni materialni in procesni razlogi (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 163. členom ZD), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

(1) Na podlagi prvega odstavka 213. člena ZD sodišče napoti na pravdo tisto stranko, katere pravico šteje za manj verjetno.

(2) Dediča trdita, da sporne nepremičnine, ki sta jih prejela na podlagi darilne pogodbe z dne 3.4.2012 niso darilo, temveč gre za vrnitev dednega deleža po pokojnem očetu zaradi odpovedi dedovanju v korist matere. Sodedinji pa trdita, da je šlo za darilno pogodbo in zahtevata vštevanje darila sodedičema (46. člen ZD).

(3) Primerjaj Rijavec V.: Dedovanje, procesna ureditev, GV Ljubljana 1990, 240. do 243. stran.

(4) Primerjaj sklepa I Cp 2175/2013 z dne 4. 9. 2013, I Cp 2151/2013 z dne 4. 9. 2013 in številne druge odločbe.