Jedro

Tožnik je kot osrednji razlog za zapustitev izvorne države izpostavil finančno stisko in dolgove, ki jih ni mogel poravnati, kar pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Težave zaradi dolgov, poslovnega neuspeha in sporov z zasebnimi subjekti ne morejo predstavljati preganjanja v smislu določb ZMZ-1.

V primeru obveznost služenja vojaškega roka ne gre za obliko preganjanja ali resne škode, razen, če bi dezerterstvo ali izmikanje vojaški službi lahko vodilo v nerazumno hudo kaznovanje za vojaški prekršek ali nečloveško ravnanje, česar pa tožnik ne trdi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Povzetek bistvenih razlogov izpodbijane odločbe

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (4. točka izreka). Toženka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Po ugotovitvah toženke tožnik, ki svoje istovetnosti ob podaji prošnje ni izkazal, svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z grožnjami upnikov zaradi finančne stiske in vpoklica k služenju vojaškega roka. Po oceni toženke gre za dejstva, ki so nepomembna za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite, saj iz tožnikovih izjav ni razvidno, da bi bil preganjan na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Težave zaradi dolgov in poslovnega neuspeha namreč ne predstavljajo preganjanja ali resne škode. V postopku tožnik tudi ni izkazal, da mu država zaradi zatrjevanih groženj s strani upnikov ni sposobna ali noče nuditi zaščite. Čeprav je navedel, da se je obrnil na policijo, ki mu ni želela pomagati, toženka oceni, da so tovrstne navedbe neizkazane in tudi sicer malo verjetne. Razloga za priznanje mednarodne zaščite nadalje ne izkazuje niti obvezno služenje vojaškega roka, saj sodi v okvir suverenih pravic vsake države in organizacije oboroženih sil. Dezerter ali oseba, ki se izmika vojaški službi je sicer lahko begunec, a zgolj, če dokaže, da bo podvržena nerazumno hudemu kaznovanju za vojaški prekršek, nečloveškemu ravnanju ali drugim dejanjem, ki bi pomenila kršitev temeljnih človekovih pravic, česar pa tožnik ne trdi. Njegov motiv je izključno ekonomski (preživljanje družine), kar pa ne zadostuje. Toženka je nadalje ugotovila, da tožnik ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost. Kljub temu mu je verjela, da prihaja iz Alžirije in da je državljan te države, ki predstavlja varno izvorno državo. Ocenila je, da iz njegovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ni varna izvorna država, saj ne uveljavlja okoliščin, ki bi bile pomembne za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Zato so izpolnjeni pogoji za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene na podlagi prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1.

Bistvene navedbe strank upravnega spora

3.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

4.Meni, da toženka ni pravilno upoštevala njegovih navedb o ogroženosti njegovega življenja v izvorni državi. Od tam je namreč odšel, da bi lahko zaslužil dovolj za dostojno življenje in preživel, zato njegova prošnja ne more biti očitno neutemeljena. Poudarja, da je ob nastopu gospodarske krize praktično bankrotiral. Sposojal si je denar od različnih oseb, s katerimi je posloval, pri čemer jim denarja ni mogel vrniti. Nekega dne se je vanj z avtomobilom skoraj zaletel eden od upnikov, nekaj upnikov mu je večkrat grozilo in mu na silo vzelo blago, ki ga je imel namen prodati. Posledično tam ni mogel več delati. Poudarja, da je storilce prijavil policiji, kjer so ga sprva zavračali, da ni vpisan v register podjetnikov. Ko se je vpisal, pa mu niso želeli pomagati. Slednje težko dokaže, saj policisti v primeru odklonitve pomoči ne izdajo potrdila. Kot drugo težavo v primeru vrnitve v Alžirijo izpostavlja služenje vojaškega roka. Na letališču bi ga namreč nemudoma pridržali ter odpelji vojsko, on pa tja ne more, saj mora preživljati sebe in družino. Država namreč ljudem v stiski ne pomaga.

5.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Vztraja, da finančni spori in izogibanje služenju vojaškega roka v izvorni državi ne morejo predstavljati tako hude kršitve človekovih pravic, da bi to preraslo v preganjanje ali resno škodo. Predlaga, da se tožba zavrne in izpodbijana odločba potrdi.

6.Tožnik v prvi pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih navedbah. Poudarja, da je izvorno državo zapustil, ker je bilo ogroženo njegovo življenje. V zvezi z neodzivnostjo policije lahko zgolj opiše, kar je doživel. Če toženka meni, da so njegove izjave malo verjetne, je dolžna postopati v skladu s 5. alinejo 52. člena ZMZ-1 in trditve preveriti z informacijami o izvorni državi.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-4313/2025, ki se nanaša na zadevo ter dokazno listino tožnika, ki se nahaja pod prilogo A 2 (izpodbijana odločba). Tožnika ni zaslišalo, saj na narok, čeprav pravilno vabljen, ni pristopil.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite (20. člen ZMZ-1), če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje, določeni v 26. do 28. členu ZMZ-1. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjanja ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1).

Če prosilec ne izpolnjuje pogojev za status begunca, se mu lahko prizna status subsidiarne zaščite, a zgolj, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo in, če hkrati ne obstajajo izključitveni razlogi (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona.

Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik v tožbi sicer vztraja, da se v izvorno državo zaradi groženj upnikov ne more vrniti, o čemer pa se je toženka že izrekla. Tudi po presoji sodišča gre za položaj, ko naj bi tožniku grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. Toženka je posledično utemeljeno izhajala iz ZMZ-1, ki kot enega izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite določa, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, pa tudi nedržavni subjekti (kamor je moč uvrstiti upnike), ki pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma zgoraj navedeni organi prosilcu niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Glede tega je Ustavno sodišče v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca izkazati trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma zmogli nuditi zaščite.

Po presoji sodišča je pravilna ocena toženke, da tožnik takšnega dokaznega bremena ni zmogel. Toženka je tovrstno odločitev sprejela na podlagi natančne presoje tožnikovih individualnih okoliščin, ki jih je izpostavil na osebnem razgovoru. Na njem je kot osrednji razlog za zapustitev izvorne države izpostavil finančno stisko in dolgove, ki jih ni mogel poravnati, kar pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Toženka je v tem delu pravilno zaključila, da težave zaradi dolgov, poslovnega neuspeha in sporov z zasebnimi subjekti ne morejo predstavljati preganjanja v smislu določb ZMZ-1. Tožnik je v podkrepitev okoliščin v tožbi predlagal lastno zaslišanje, nato pa na narok ni pristopil. V tožbi prav tako ni ponudil konkretnejših trditev o neodzivnosti policije. Posledično po presoji sodišča ni podan dvom v dokazno oceno toženke, ki jo sodišče v celoti sprejema. Njegove trditve, da mu policija, ko je prijavil grožnje upnikov, ni želela pomagati, se tako izkažejo za presplošne in malo verjetne. Tožnik posledično z očitki toženki, da ni opravila individualne presoje, ne more uspeti.

Da mu v izvorni državi zaradi izogibanja služenju vojaškega roka grozi pridržanje in napotitev v vojsko, prav tako ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Tudi v tem delu velja pritrditi toženki, da obveznost služenja vojaškega roka ne šteje za obliko preganjanja ali resne škode, razen, če bi dezerterstvo ali izmikanje vojaški službi lahko vodilo v nerazumno hudo kaznovanje za vojaški prekršek ali nečloveško ravnanje, česar pa tožnik ne trdi. Nasprotno, poudarja zgolj, da zaradi služenja vojaškega roka ne bo mogel delati in preživljati družine, kar pa ni eden od razlog za priznanje mednarodne zaščite. V zvezi s tem je tudi Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Sodišče še dodaja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran. Tako mu je bilo omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj. O njegovi izjavi je bil sestavljen zapisnik, ki ga je podpisal brez pripomb. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o, za odločitev pomembnih dejstvih, ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je iz zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da sta mu toženka in njegov pooblaščenec v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja z namenom razjasnitve pomembnih dejstev. To pomeni, da je toženka izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov. Ob dejstvu, da tožnik v obravnavani zadevi ni izkazal subjektivnega elementa, ker okoliščine, ki jih zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju njegovih izjav ni bilo treba preverjati z informacijami o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

Glede na navedeno je na mestu zaključek, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja, da težav ni povzročila država ali drugi, v ZMZ-1 določeni tretji akterji oziroma, da ni izkazano, da država tožnika pred njimi, ne bi ustrezno zaščitila, in da tožnikovih težav ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba pravilno temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

Zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno utemeljene bi posledično lahko temeljila že na zgoraj opisanih razlogih. Kljub temu je toženka kot dodatno nosilno ugotovitev ugotovila tudi, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav uvrstila med varne izvorne države.

Sodišče v zvezi s tovrstno ugotovitvijo poudarja, da se tretja država za prosilca v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZMZ-1 lahko šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter hkrati ni izkazal tehtnih razlogov (drugi pogoj), na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II

16.državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v tretjem odstavku 61. členu ZMZ-1, ki Vladi daje pooblastilo, da na predlog ministrstva določeno državo razglasi za varno. Upravni organ je na Odlok Vlade vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.⁷ Da je takšen način označevanja varnih izvornih držav (ob dodatnem pogoju, da je takšna označitev lahko predmet sodnega nadzora), v skladu s členom 36 in 37 ter členom 46(3) Procesne direktive II in 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, izhaja tudi iz novejše sodne prakse Sodišča EU.⁸

17.Po presoji sodišča je v konkretnem primeru pravilna ugotovitev toženke, da tožnik ob seznanitvi, da Alžirija predstavlja varno izvorno državo, ni navedel nobene take tehtne osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. Ni namreč izkazal svojih trditev glede takšne nesposobnosti policije, ki bi vodila v nedelovanje pravosodnega sistema in posledično odsotnosti zaščite pred subjektom preganjanja (upniki), o čemer se je sodišče že izreklo. Prav tako ni izkazal, da je obvezno služenje vojaškega roka, ki naj bi mu grozila v izvorni državi, posledica kršitve človekovih pravic. Tožbeni očitek, da koncept varne izvorne države ni bil pravilno uporabljen, je zato neutemeljen. Zatrjevano tveganje, da bo tožnik v izvorni državi izpostavljen revščini, je očitno posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Alžiriji. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi.⁹

18.Glede na povedano, je toženka pravilno zaključila, da Alžirija za tožnika predstavlja varno državo. To pa je po drugi alineji 52. člena ZMZ-1 prav tako razlog, da se njegova prošnja šteje kot očitno neutemeljena. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je toženka pravilno uporabila materialno pravo in prošnjo tožnika na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 zavrnila kot očitno neutemeljeno.

19.Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.<br>-------------------------------<br>¹ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).<br>² To stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).<br>³ Skladno s prvim odstavkom 21. člena ZMZ-1, ki ureja utemeljevanje prošnje (subjektivni element), mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo.<br>⁴ Primerjaj odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 (19. točka obrazložitve).<br>⁵ Ur. l. RS, št. 47/22, v nadaljevanju Odlok. <br>⁶ Gre za Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Uradni list EU, L 180/60, 29. 6. 2013, v nadaljevanju Procesna direktiva II. <br>⁷ Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020.<br>⁸ Primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije z dne 1. 8. 2025 v združenih zadevah C-758/24 (Alace) in C-759/24 (Canpelli).<br>⁹ Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.<br>