Jedro

Predlagana začasna ureditev stanja ( naj se odloži izvršitev gradbenega dovoljenja) se ne nanaša na sporno pravno razmerje in že zato ni podana zakonska podlaga za njeno izdajo. Sporno pravno razmerje v obravnavani zadevi je zavrnitev predloga za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ker za to niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 274. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi odložilo izvršitev gradbenega dovoljenja, izdanega investitorjema A. A. in B. B. za rušitev obstoječega objekta in novogradnjo manj zahtevnega objekta za rejo živali, ker bi bila z izvršitvijo navedenega gradbenega dovoljenja prizadeta javna korist. 2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da iz zahteve tožeče stranke izhaja, da dejansko predlaga izdajo ureditvene začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS za začasno ureditev spornega pravnega razmerja. Tožeča stranka v zvezi s težko popravljivo škodo navaja, da v osnutku novega občinskega prostorskega akta planira razvoj naselja na območje južno od zemljišč nameravane gradnje, kamor pa bi segali negativni vplivi gradnje, ti bi segali tudi na območje športnega parka. Navedeno naj bi izhajalo iz strokovne ocene Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano. Po presoji sodišča prve stopnje pa s samo gradnjo še ne bodo nastale negativne posledice. Te bi eventualno lahko nastale z izvajanjem kmetijske dejavnosti, razen tega pa vonjave v okolju kot posledica kmetijske dejavnosti ne pomenijo težko popravljive škode, saj je take posledice mogoče odpraviti s prenehanjem dejavnosti. Glede grozečih stroškov pa je pojasnjeno, da gre za pavšalne, nekonkretizirane in neizkazane trditve. Ker škoda ni bila izkazana, pa ni bilo treba odločati še o zatrjevani prizadetosti javne koristi in koristih nasprotnih strank.

3. Tožeča stranka zoper navedeni sklep vlaga pritožbo, v kateri navaja, da se ne strinja z zavrnitvijo. Osnovni namen predlagane začasne odredbe je, da se z izvajanjem gradnje počaka, saj bi investitor zgradil objekt, ki bi ga kasneje morebiti ne smel uporabljati, s čimer bi imel materialne stroške. Nastala bi tudi nepopravljiva škoda javnemu interesu, saj občina kot načrtovalec poselitve in razmestitve različnih dejavnosti na svojem območju ne soglaša s predvideno umestitvijo tovrstnega nestanovanjskega objekta v naselje. Primernost prostorskega razvoja je v izključni pristojnosti občine. Negativne vplive kmetijske dejavnosti predvidene piščančje farme na stanovanjsko naselje bo kasneje težko preprečiti in odpraviti. Ob tem se poraja utemeljen dvom v pravilnost odločitve umestitve dejavnosti reje živali v stanovanjsko naselje, zato je bolje z začasno odredbo preprečiti nastanek škode javnemu interesu, kot to kasneje poskušati odpraviti. Po mnenju tožeče stranke je bil Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za podeželje v Občini Maribor - za območje Miklavža napačno uporabljen, kar tudi predstavlja škodo javnemu interesu in bistveno vpliva na urejanja prostora v občini ter zagotavljanje ustavnih pravic občanov.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje lahko na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik pa lahko iz razlogov iz drugega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1). Tudi v primeru zahtevane tako imenovane ureditvene začasne odredbe pa mora, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, tožnik že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obseg oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je zanj ta škoda težko popravljiva. Temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo (v tem upravnem sporu) izpodbijanega akta. Torej gre za akt, ki se izpodbija s tožbo v upravnem sporu in ta akt predstavlja sporno pravno razmerje.

7. Glede na to, da tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo tožene stranke, s katero je ta zavrnila predlog tožeče stranke za odpravo oziroma razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (gradbenega dovoljenja, izdanega investitorjema za gradnjo kmetijskega objekta) na podlagi 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), predstavlja ta izpodbijana odločba sporno pravno razmerje. Predmet tega upravnega spora je namreč ta odločba, s katero je bil zavrnjen predlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici in ne gradbeno dovoljenje.

8. Glede na navedeno se predlagana začasna ureditev stanja ( naj se odloži izvršitev gradbenega dovoljenja) ne nanaša na sporno pravno razmerje in že zato ni podana zakonska podlaga za njeno izdajo. Sporno pravno razmerje v obravnavani zadevi je zavrnitev predloga za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, ker za to niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 274. člena ZUP.

9. K er pa je sodišče prve stopnje tako široko tolmačilo ureditveno začasno odredbo, da je kot možno začasno ureditev stanja štelo tudi zadržanje izvrševanja gradbenega dovoljenja, ki sicer ni predmet tega upravnega spora, se Vrhovno sodišče opredeljuje do ugovorov v zvezi z zavrnjeno začasno odredbo.

Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka težko popravljive škode ni izkazala. Tako so neupoštevna pritožbena sklicevanja na škodo, ki bi lahko nastala investitorjema, saj gre pri tem za škodo, ki bi lahko nastala tretjim osebam in ne tožeči stranki (kar je eden od zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1). Prav tako se stranke v upravnem sporu ne morejo uspešno sklicevati na javni interes, saj je zastopnik javnega interesa v upravnem sporu državno pravobranilstvo (prvi odstavek 18. člena ZUS-1). Interes glede urejanja prostora oziroma prostorskega razvoja, na katerega se sklicuje tožeča stranka v pritožbi ter poudarja, da je v izključni pristojnosti občine, pa lahko varuje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (v katerem sodeluje na podlagi 54. člena Zakona o graditvi objektov).

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ker niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.