Jedro

Zavarovanec pridobi pravico do pokojnine in do njenega izplačevanja ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Ker je uživanje pravice vezano na daljše časovno obdobje, se lahko dejansko stanje v tem obdobju spremeni tako, da se spremeni ali celo odpade pravna podlaga za nadaljnje uživanje pravice. Če zavarovanec zamolči relevantno spremembo dejstev, ki so mu znana in ki bi pomenila spremembo njegove pravice oziroma upravičenosti do izplačil, ima zavod možnost izterjati preveč plačane zneske na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, sicer pa tudi na podlagi 275. člena ZPIZ-1. Za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačila za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v ZPIZ-1 ni podlage. To sicer ne pomeni, da takšne odločbe zavod ne sme izdati, vendar pa jo lahko izda le z veljavnostjo za naprej (npr. hkrati z izdajo odločbe o ugotovitvi lastnosti zavarovanca). Tožena stranka za odločitev, da se tožnici ustavi izplačevanje starostne pokojnine za nazaj, ni imela pravne podlage in je s tem posegla v pravnomočno urejeno pravno razmerje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 9. 2012 in št. ... z dne 2. 3. 2012. II. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 447,00 EUR in stroške pritožbe v višini 275,23 EUR, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po poteku navedenega roka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 12. 9. 2012 in št. ... z dne 2. 3. 2012, ter da se ugotovi, da je bila tožnica v času od 24. 10. 2005 do 24. 1. 2008 upravičena do izplačila pokojnine. Sodišče je zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da prekine postopek in vloži zahtevo za presojo ustavnosti 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji), ker ta krši ustavo in z mednarodnimi pogodbami prevzete obveznosti Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je namreč svojo odločitev oprlo na omenjeno določbo. Glede tožnice je bilo odločeno, da ima v času od 24. 10. 2005 do 24. 1. 2008 lastnost zavarovanke, ker je bila direktorica in delna družbenica podjetja. Tožnica v spornem času ni prejemala plače niti drugih prejemkov, tako da ni utemeljena odločitev, da tožnica v spornem času ni upravičena do izplačila starostne pokojnine. Ob smiselni uporabi 2. odstavka 178. člena ZPIZ-1, ki določa, da je tisti, ki je zaposlen za največ polovico delovnega časa upravičen do polovice pokojnine, namreč pridemo do zaključka, da je tisti, ki ne prejema plače ali drugega prejemka upravičen do celotne pokojnine. Določbe 178. člena ZPIZ-2 (pravilno: ZPIZ-1) ni dopustno uporabljati na način, da že sam status, ne glede na prihodke, lahko pomeni izgubo pravice do pokojnine. Tožnica je polno pokojninsko dobo plačevala prispevke za pokojninsko zavarovanje. Obvezno zavarovanje glede na status in ne več glede na prihodke je bilo uvedeno šele z novelo zakona v mesecu decembru 2001. Ves čas, ko je tožnica plačevala prispevke je tudi utemeljeno pričakovala, da njena pokojnina ni vezana na status, pač pa na prejemke. S sprejemom novele ZPIZ-1C je zakonodajalec presegel svoja pooblastila, saj je posegel v ustavno zajamčeno pravico do zasebne lastnine ter z Evropskim kodeksom socialne varnosti (Ur. l. RS, MP, 29/2003) sprejeto obveznost, da ne bo posegal v pokojnino. V 26. členu omenjenega Kodeksa je določeno, da se lahko z notranjo zakonodajo začasno ustavi izplačevanje pokojnine, če oseba, ki ima sicer pravico do nje, opravlja katero od predpisanih dejavnosti za plačilo ali da se zmanjša višina pokojnine, za katero se plačujejo prispevki, če zaslužek upravičenca presega predpisani znesek in da se zmanjša višina pokojnine, za katero se ne plačujejo prispevki, če zaslužek upravičenca ali njegova druga sredstva ali oboje skupaj presegajo predpisani znesek. 178. člen ZPIZ-1 je torej potrebno razlagati bodisi v smeri, da pride do izgube pravice do pokojnine le, če prejemnik pokojnine, ki ima status poslovodne osebe in družbenika, prejema tudi prihodke ali pa je treba ugotoviti, da je 178. člen ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo Republike Slovenije in z mednarodnimi pogodbami. Evropski kodeks socialne varnosti je kljub poimenovanju „kodeks“ mednarodna pogodba tako kot je tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kljub poimenovanju „konvencija“ nedvomno mednarodna pogodba. Bistvena značilnost mednarodnih pogodb namreč ni njihovo poimenovanje, pač pa vsebina, ki je v tem, da se država podpisnica na mednarodni ravni zaveže nekaj storiti. V konkretnem primeru se je Slovenija zavezala, da sme odvzeti ali zmanjšati pokojnino le tistim prejemnikom pokojnine, ki pridobijo nov vir prejemkov in si s tem zagotovijo socialno varnost. Odpovedala pa se je možnosti, da bi posegala v pokojnino v kateremkoli drugem primeru. Tožnica še opozarja, da je namen pokojnine v zagotavljanju socialne varnosti. Odvzem pokojnine pomeni tudi poseg v pravico do zasebne lastnine. Pokojnina namreč ni socialni transfer, pač pa izplačilo iz zavarovanja, za katerega je tožnica več desetletij vplačevala prispevke. Plačani prispevki so tožničino premoženje, glede katerega ima tudi po 1. členu 1. Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pravico, da je njeno. Način koriščenja te pravice pa je v tem, da dobiva starostno pokojnino. Tožnica se sklicuje tudi na odločitev ESČP (60669/00), iz katere izhaja, da je pravica do pokojnine premoženjska pravica ter, da je kot takšna varovana s 1. členom prvega protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Podobno izhaja tudi iz zadeve (39/1995/545/631) ter v drugih primerih. Nikomur ne sme biti premoženje odvzeto, razen če je to v javnem interesu ter v skladu s pogoji, ki jih določa zakon in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. Ker ima ponovna vključitev v zavarovanje za posledico odvzem pokojnine in celo dolžnost ponovnega plačevanja prispevkov za socialno varnost, čeprav je tožnica že izpolnila pogoje za starostno upokojitev, gre v konkretnem primeru za poseg v pravico do zasebne lastnine oziroma premoženja. V konkretnem primeru ni najti javnega interesa, ki bi lahko opravičeval takšen poseg v tožničino premoženje, saj je le neprofitno opravljala funkcijo direktorja družbe. Morebitna razlaga ZPIZ-1 v smeri, da je takšen odvzem premoženjskih pravic tožnici upravičen, pa je v nasprotju z ustavo in mednarodnimi pogodbami. V nadaljevanju še navaja, da je sodišče prve stopnje tudi napačno odločilo glede ugovora zastaranja. Samo dejstvo, da je odločba ugotovitvene narave še ne pomeni, da odločanje ni podvrženo zastaranju. S potekom časa zastarajo vse pravice in tudi možnost izdaje ugotovitvene odločbe. Potrebno je uporabiti ureditev po Zakonu o splošnem upravnem postopku in Obligacijskem zakoniku. Glede na potek časa je postopek ponovnega odločanja o pravici do pokojnine, morebitni obnovi postopka in podobno, zastaral. Tožena stranka torej zaradi zastaranja ne bi smela izdati izpodbijane odločbe in jo je potrebno tudi že zaradi navedenega odpraviti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 12. 9. 2012, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper prvostopenjsko odločbo št. … z dne 2. 3. 2012. Z omenjeno odločbo je tožena stranka odločila, da tožnica v skladu z določbo 178. člena ZPIZ-1 v času od 24. 10. 2005 do 24. 1. 2008 ni imela pravice do izplačila starostne pokojnine. Nadalje je bilo odločeno, da se tožnici od 25. 1. 2008 dalje starostna pokojnina izplačuje na podlagi odločbe prvostopenjskega organa št. ... z dne 5. 4. 2004. 6. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožena stranka z odločbo št. ... z dne 5. 2. 2009 odločila, da ima tožnica lastnost zavarovanke iz naslova družbeništva in poslovodenja v družbi A. d.o.o. v času od 24. 10. 2005 do 24. 1. 2008. Odločitev je pravnomočna. Tako odločitev je namreč potrdilo tudi prvostopenjsko sodišče pod opr. št. V Ps 564/2009 z dne 12. 5. 2010, Višje delovno in socialno sodišče pod opr. št. Psp 380/2010 z dne 13. 10. 2010 in Vrhovno sodišče RS pod opr. št. VIII Ips 44/2011 z dne 6. 2. 2012. 7. ZPIZ-1 v 1. odstavku 178. člena določa, da uživalec pokojnine, ki na območju Republike Slovenije oziroma v tujini ponovno sklene delovno razmerje, je izvoljen ali imenovan za nosilca javne ali druge funkcije, za katero prejema plačo oziroma nadomestilo plače za opravljanje te funkcije, ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan, pridobi lastnost zavarovanca in se mu pokojnina v tem času ne izplačuje.

8. Tožnica predvsem izpostavlja vprašanje ustavnosti omenjene določbe. Po stališču pritožbenega sodišča pa je najprej potrebno odgovoriti na vprašanje, ali je tožena stranka sploh imela pravno podlago za izdajo izpodbijanih odločb. Glede omenjenega je stališče v podobni zadevi zavzelo že Vrhovno sodišče RS(1). Vrhovno sodišče ugotavlja, da za izdajo izpodbijanih odločb ni pravne podlage. Zavarovanec pridobi pravico do pokojnine in do njenega izplačevanja ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Ker je uživanje pravice vezano na daljše časovno obdobje, se lahko dejansko stanje v tem obdobju spremeni tako, da se spremeni ali celo odpade pravna podlaga za nadaljnje uživanje pravice. Če zavarovanec zamolči relevantno spremembo dejstev, ki so mu znana in ki bi pomenila spremembo njegove pravice oziroma upravičenosti do izplačil, ima zavod možnost izterjati preveč plačane zneske na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, sicer pa tudi na podlagi 275. člena ZPIZ-1. Za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačila za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe, v ZPIZ-1 ni podlage. To sicer ne pomeni, da takšne odločbe zavod ne sme izdati, vendar pa jo lahko izda le z veljavnostjo za naprej (npr. hkrati z izdajo odločbe o ugotovitvi lastnosti zavarovanca).

9. Upoštevaje navedeno stališče revizijskega sodišča, tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka za odločitev, da se tožnici ustavi izplačevanje starostne pokojnine za nazaj (za obdobje od 24. 10. 2005 do 24. 1. 2008) ni imela pravne podlage in sicer niti v določbah ZPIZ-1, niti v določbah ZUP. Z odločitvijo je tudi posegla v pravnomočno urejeno pravno razmerje.

10. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke št. … z dne 12. 9. 2012 in št. ... z dne 2. 3. 2012. Glede na to, da je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in obe izpodbijani odločbi odpravilo, se posledično ni posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vprašanje ustavnosti 178. člena ZPIZ-1 oziroma na vprašanje zastaranja.

11. Ker je tožnica s pritožbo uspela, ji je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP prisodilo tudi stroške postopka na prvi stopnji v višini 447,00 EUR (183,30 EUR za postopek, 169,20 EUR za narok ter 20,00 EUR za materialne stroške in 20 % DDV) ter pritožbene stroške v znesku 275,23 EUR (225,60 EUR za postopek in 22 % DDV).

(1) Glej VIII Ips 20/2015 z dne 13. 7. 2015