Jedro

Tožnik je ročno s pomočjo PVC traku med vrteče valje vstavljal folijo, pri tem pa se mu je masa zlepila z rokavico in mu potegnilo roko med valje, zaradi česar je utrpel škodo. Tožena stranka tožniku za vtoževano škodo odgovarja po pravilih o krivdni odškodninski odgovornosti, ker ni pripravila pisnih, jasnih in razumljivih navodil delodajalca o varnem delu pri stroju oziroma o postopku vstavljanja folije, kar je bila njena dolžnost in ker tožnika ni zadostno usposobila za delo na stroju za ekstruzijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v delovni nezgodi.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče izdalo t. i. vmesno sodbo po 315. členu ZPP, čeprav v uvodu izpodbijane sodbe tega ne navede. Podana je bistvena kršitev določb postopka, saj ima vmesna sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Predvsem pa so razlogi sodbe v pretežnem delu v nasprotju z izjavami strank in prič v postopku ter dokumentacijo v spisu. Sodišče kot nesporna ugotavlja dejstva oziroma okoliščine delovne nezgode, ki pa so glede na navedbe tožene stranke v vlogah in izpovedi prič dejansko sporne. Meni, da je podana kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče dejstva glede blokade stroja štelo za neprerekana, čeprav je tožena stranka v pripravljalni vlogi izrecno prerekala tožnikove trditve. Ista kršitev je podana tudi zato, ker je zaključek o neobstoju navodil za varno delo v času delovne nezgode v nasprotju z izpovedjo priče A. A. in predloženo listino, datirano z 1. 12. 2005. Tudi priča A. B. je povedal, da so pri stroju bila navodila proizvajalca in da so na stroju nalepke o prepovedi poseganja v delovno območje stroja. Po mnenju tožene stranke zadostuje praktično usposabljanje tožnika na stroju. Tožnik je v pisni izjavi in zapisu navajal, da je usposobljen za varno delo. Delovanje stroja je tožnik dobro poznal. V izjavi z dne 30. 6. 2006 je tožnik delodajalcu zagotovil, da je usposobljen za delo. Tožnikova soodgovornost za nezgodo izhaja iz podatkov spisa Inšpektorata RS za delo, saj je v listini Podatki o raziskavi pod rubriko 6 navedena tožnikova nepazljivost. Pri delu se je uporabljala bakrena palica, vendar tožnik očitno ni bil pazljiv, kot je ugotovil delovni inšpektor. Tožena stranka je podala številne pripombe na izvedensko mnenje in predlagala pritegnitev drugega izvedenca, saj se dejansko ne more sprijazniti z ugotovitvami, glede na dejstvo, da gre za tehnološko in varnostno dovršen stroj, s katerim drugod po Evropi ni nobenih težav. Sodni izvedenec ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, deloma pa je izvedensko mnenje v nasprotju s samim seboj glede glavnega vzroka delovne nezgode. Poleg tega se izvedenec ni opredelil do celotne metodologije izdelave izvedenskega mnenja, kot to določa 253. člen ZPP. Izvedenec se ne sklicuje na navodila proizvajalca; zaslišan na naroku, pa je celo navedel, da jih ni pogledal, ker naj bi bila v tujem jeziku. Tožena stranka meni, da je bil utemeljen njen dokazni predlog za postavitev drugega izvedenca. Tega dokaza sodišče ni izvedlo niti se do njega v razlogih sodbe ni opredelilo oziroma navedlo razloge za njegovo zavrnitev. Tožena stranka ni povzročila škode tožniku, ampak je do nje prišlo izključno zaradi skrajne nepazljivosti tožnika, ker se ni držal navodil tožene stranke. Tudi izvedenec ugotavlja, „da je poglavitni vzrok nastanka poškodbe v tem, da tožnik iz njemu nerazumljivega vzroka ni uporabil palice, temveč je folijo prijel z roko“. Sodišče ne obrazloži vzročne zveze, ne navede elementov krivdne odgovornosti in ne utemelji morebitne malomarnosti. Prav tako se sodišče ni opredelilo do morebitne soodgovornosti tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da ugotovitve iz inšpekcijskega zapisnika in zaključki izvedenca nedvomno potrjujejo odgovornost tožene stranke za delovno nezgodo. Dejstvo, da je imel stroj ustrezne izklope, ne zadostuje, saj Pravilnik jasno zahteva ustavitev gibanja nevarnih delov, brez aktivnosti zaposlenega, še preden se poseže v nevarno območje stroja. Na prakso dopuščanja posegov v nevarno območje stroja pri delodajalcu kaže tudi uporaba pripomočkov (plastična ali bakrena palica). Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da je izdalo vmesno sodbo po 315. členu ZPP, čeprav tega v njenem uvodu posebej ni navedlo. Po navedeni določbi lahko sodišče v primeru, ko je glede podlage stvar zrela za odločbo, če je to smotrno, odloči najprej sodbo samo o podlagi tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je postopalo skladno z navedenim členom, ko je razsodilo le o podlagi tožbenega zahtevka, za takšno odločitev pa je navedlo pogoje iz 315. člena ZPP. Poleg tega iz drugega odstavka 324. člena ZPP izhaja, da uvod sodbe med drugim obsega navedbo, da se sodba izreka v imenu ljudstva. Zato s tem, ko sodišče v uvodu sodbe ni izrecno označilo, da gre za vmesno sodbo, ni storilo procesne kršitve.

Ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev po tej določbi bi bila podana, če bi imela sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, zlasti pa, če bi bil izrek sodbe nerazumljiv, če bi nasprotoval samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh ne bi imela razlogov ali v njej ne bi bili navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba nima takšnih pomanjkljivosti in jo je mogoče preizkusiti.

Glede v pritožbi večkrat očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je treba pojasniti, da je omenjena kršitev (t. i. protispisnost) podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če obstaja nasprotje med njimi in trditvami strank oziroma če sodišče vsebino listine ali izpoved stranke (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V pritožbi navedene kritike navedb tožnika o okoliščinah nezgode, ker naj bi bila ta v nasprotju z mnenjem izvedenca, in nestrinjanje s tožnikovimi navedbami glede dostopa do varnostnih stikal za primer izklopa v sili, ni mogoče šteti za navedeno procesno kršitev.

S trditvijo, da je stališče izpodbijane sodbe o nespornosti dejstev (blokade delovnega stroja zaradi približevanja valjev t.i. ekstrudorju v času delovne nezgode) napačno, tožena stranka uveljavlja kršitev pravila ZPP o obsegu dokazovanja. Takšna kršitev postopka pa je upoštevna le, če bi njena neuporaba oziroma zmotna uporaba lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člen ZPP). Tožena stranka bi bila zato dolžna utemeljiti, da bi zatrjevana kršitev lahko vplivala na sodbo. V pritožbi izhaja iz stališča, da je sodišče dejstva o blokadi stroja v času delovne nezgode, štelo za nesporno, ne navede pa, kako bi uveljavljana kršitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v pripravljalni vlogi le pavšalno zanikala tožnikove konkretizirane navedbe, ki jih sodišče prve stopnje povzame v 10. točki obrazložitve. Po novelirani določbi drugega odstavka 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. V sodni praksi pa je bilo že pred Zakonom o spremembah in dopolnitvah ZPP (ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008) uveljavljeno stališče, da nekonkretizirano, pavšalno prerekanje dejstev, zatrjevanih s strani nasprotne stranke, ki je zadostila svojemu trditvenemu bremenu, predstavlja molče priznano dejstvo (prim. sodbo II Ips 554/2009 z dne 17. 2. 2011). Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje navedbe tožnika, povzete v 10. točki obrazložitve prvostopenjske sodbe, utemeljeno štelo za nesporne.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da navodil za varno delo na stroju za ekstruzijo, kjer je prišlo do poškodbe, v času delovne nezgode ni bilo. Ugotovitev sodnega izvedenca za varnost pri delu ing. B. B. o tem, da v tem času ni bilo navodil za varno delo, se ujema z ugotovitvijo delovnega inšpektorja v zapisniku oziroma uradnem poročilu inšpektorja (priloga A/14). Takšna ugotovitev ni v nasprotju z izpovedjo priče A. A., ki je povedala, da je sama pripravila navodila o postopku dela (priloga B/8) in da se ta navodila nahajajo pri stroju. Omenjena priča ni potrdila, da so se navodila nahajala pri stroju za ekstruzijo tudi v času nezgode, povedala pa je, da postopek vstavljanja folije med valje ni bil zapisan v pisni obliki in so bila navodila izdana, da pa se ni kontroliralo sproti, ali so bila navodila na strojih ali pa so bila odstranjena. Tudi A. B. ni potrdil, da bi bila navodila za varno delo pri stroju v času delovne nezgode, povedal pa je, da ni bilo pisnih navodil o postopku vstavljanja folije med valje. Pritožbeno sodišče glede na izvedene dokaze soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da delodajalec ni pripravil pisnih, jasnih in razumljivih navodil delodajalca o varnem delu pri stroju oziroma o postopku vstavljanja folije, kar je njegova dolžnost. Napis na stroju „ne segaj v nevarno območje“, za katerega ni bilo nedvomno ugotovljeno, da bi obstajal v času delovne nezgode, pa po ugotovitvi izvedenca šteje le za splošno opozorilo, pri čemer tožnik ni segal z roko v valje, ampak mu je roko vanje potegnilo. Pritožbene navedbe o t. i. protispisnosti zaključkov sodišča prve stopnje so zato neutemeljene.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o zadostni usposobljenosti tožnika za delo na stroju za ekstruzijo. V pisnih izjavah z dne 30. 6. 2006 in 31. 8. 2006 tožnik ni izjavil, da je usposobljen za samostojno delo. Zapis tožnika z dne 30. 6. 2006, da je samostojno delal, še ne pomeni, da je bil tudi usposobljen za varno delo na stroju. V času delovne nezgode je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu nastavljalca strojev po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni za določen čas zaradi usposabljanja. Sodni izvedenec je pojasnil, da ni izkazano, da bi se tožnikova usposobljenost po končanem usposabljanju preverila. Zadnji preizkus usposobljenosti za varno delo je tožnik opravil 19. 9. 2005, ko se je dejansko preverjala le usposobljenost za varno delo tožnika na delovnem mestu vzdrževalca strojev, ne pa za delovno mesto nastavljalca ekstrudiranja. V tej zvezi je tožnik pojasnil, da mu kot vzdrževalcu niso bili poznani postopki dela s strojem za ekstruzijo. V predloženi pisni poli ni bilo nobenega vprašanja v zvezi z delom nastavljalca ekstrudiranja in o poznavanju nevarnosti pri delu s strojem za ekstruzijo. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom izvedenca, da bi se morala dejanska praktična in teoretična usposobljenost tožnika za varno delo po domnevnem koncu usposabljanja, upoštevaje tveganja, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta, preveriti na način, kot je določen v 24. členu Zakona varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami). Izpolnitve te obveznosti delodajalca pa pisna izjava z dne 31. 8. 2006 ne dokazuje.

V obravnavanem primeru gre za nezgodo pri delu, torej za vprašanje odgovornosti delodajalca za škodo, ki je pri delu nastala njegovemu delavcu. To ureja 184. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami), ki določa, da odgovarja delodajalec oškodovanemu delavcu po splošnih pravilih civilnega prava. Uporaba pravilo o deljeni odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode (171. člen Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ni bilo ugotovljeno, da bi oškodovančevo ravnanje prispevalo k nastanku škode. Tožnik je ročno s pomočjo PVC traku med vrteče valje vstavljal folijo, pri tem pa se mu je masa zlepila z rokavico in mu potegnilo roko med valje. Iz ugotovitev inšpektorja sicer izhaja, da je tožnik po pozitivnem mnenju mentorjev začel samostojno delati, preden se je določen rok za usposabljanje tožnika iztekel, a je kljub temu nepremišljeno posegal v nevarno območje. Vendar pa je pri tem treba upoštevati ugotovitve sodnega izvedenca, da je postopek vstavljanja folije med valje nevarno opravilo, ki ga delodajalec v času delovne nezgode ni opredelil. Ker delodajalec tovrstnih navodil ni predpisal, tožnik ni mogel ravnati v nasprotju z njimi. Delavcu ni mogoče očitati kršitve navodil za uporabo stroja ali opustitve ukrepov za varno delo, če ta niso izrecno določena, delavec pa tudi ni segel z roko med valje, ampak mu je roko potegnilo vanje. Po mnenju izvedenca bi tožnik lahko varneje posredoval z bakrenim drogom, vendar pa bakrena palica s strani delodajalca ni (bil) predpisan kot obvezen pripomoček pri delu, kar izhaja iz izpovedi priče A. C.. Na podlagi mnenja izvedenca in izpovedi te priče je sodišče prve stopnje, upoštevaje načelo proste presoje dokazov, pravilno zaključilo, da tožnik, ki je bil zaposlen za določen čas zaradi usposabljanja, ni z ničimer prispeval k škodnemu dogodku in so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

Tožena stranka je po prejemu pisnega mnenja sodnega izvedenca in njegovem zaslišanju predlagala postavitev drugega izvedenca. Sodišče je na zadnjem naroku za glavno obravnavo takšen dokazni predlog zavrnilo, res pa je, da v tem sklepu niti v sodbi ni obrazložilo razloga za to zavrnitev. Navedeno sicer nakazuje na relativno kršitev drugega odstavka 287. člena ZPP, vendar pa razlogov za postavitev novega izvedenca v obravnavani zadevi ni bilo glede na to, da je postavljeni izvedenec pisno odgovoril na vsa posredovana vprašanja strank in sodišča ter ga tudi zaslišalo in je bilo torej z njegovo pomočjo mogoče ugotoviti vsa sporna (strokovna) dejstva, njegovo mnenje pa tako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot popolno in strokovno (tretji odstavek 254. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je opustitev ustrezne organizacije dela in ukrepov za varnost s strani tožene stranke, ki hkrati pomeni tudi kršitev varnostnih predpisov, tisto škodljivo dejstvo, ki je bil vzrok obravnavani delovni nesreči. Z opustitvijo dolžnih ravnanj je tožena stranka, na kateri je dolžnost organizirati, voditi in nadzirati delovni proces ter prevzemati riziko poslovanja, prekršila varnostne predpise (5. in 24. člen ZVZD, 4. in 23. člen Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme), katerih namen je preprečitev oziroma omejevanje tovrstnih škodnih dogodkov. Zato je tožnikovo poškodbo po teoriji o ratio legis vzročnosti potrebno pripisati protipravni opustitvi tožene stranke. Posledično je pravilen zaključek sodišča prve stopnje o podanosti vseh elementov krivdne odgovornosti tožene stranke po 131. členu OZ.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče po določbi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Odgovor tožnika na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k boljši razjasnitvi stvari v postopku odločanja o pritožbi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tudi tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z določilom prvega odstavka 155. člena ZPP.