Jedro

V izpodbijanem sklepu se ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil, ocena okoliščin konkretnega primera pa je opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2, ki se lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. V tej zvezi sodišče poudarja, da so kriteriji za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ zakonsko določeni, in drugače kot v zadevi Al Chodor ne gre za objektivna merila, ki bi bila brez zakonsko določenih kriterijev izoblikovana v sodni praksi. Ilegalno prehajanje državnih mej, ki naj bi po navedbah v tožbi ne izpričevala tožnikove begosumnosti, nedvomno ni okoliščina, ki bi bila v prid tožniku, predvsem pa je to le ena od okoliščin, na katerih sloni odločitev. Poleg tega se namreč neprerekano ugotavlja še, da je tožnik že v Grčiji in BIH zaprosil za mednarodno zaščito, da izrečenih ukrepov ni spoštoval, ampak je pot vsakič znova nadaljeval. Zanemarljivo tudi ni, da je tožnik po lastnih navedbah iz Egipta odpotoval s ponarejenim potnim listom, ki ga je na poti med Turčijo in Grčijo odvrgel v morje, in da se je organom BIH predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki, kot državljan Sirije. Zlasti slednje po presoji sodišča kaže na dejstvo, da tožnik svoje navedbe v postopkih prireja potrebam, ki jih zasleduje v postopku mednarodne zaščite, kar vpliva na presojo verodostojnosti njegovih navedb.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A., roj. 6. 12. 1990 v kraju Minia, državljan Egipta, pridrži za namen predaje na prostore in območje Centra za tujce v Postojni, do predaje odgovorni državi članici po Uredbi (EU) št. 604/2013 (1. točka izreka). Tožnik se pridrži za namen predaje od ustne naznanitve dne 12. 7. 2018 od 14:00 ure do predaje odgovorni državi članici, ki mora biti opravljena najkasneje v 6-ih tednih od sprejema odgovornosti odgovorne države članice ali od trenutka, ko preneha veljati odložilni učinek tožbe zoper sklep, s katerim se določi odgovorna država članica (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da pristojni organ izpodbijano odločitev temelji na prvem in drugem odstavku 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ter na podatkih, zbranih v dosedanjem postopku, to je na podatkih, razvidnih iz policijske depeše, tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in iz zapisnika o seznanitvi tožnika z ukrepom omejitve gibanja na prostore in območje Centra za tujce. Iz razlogov, v katerih se povzema vsebina tožnikovih izjav ob podaji prošnje in v razgovoru ob seznanitvi s pridržanjem nadalje sledi, da tožnik ni predložil listin, na podlagi katerih bi bilo skladno z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2) mogoče ugotoviti njegovo istovetnost ter da se v konkretnem primeru poraja dvom v osebne podatke tožnika kot tudi dvom glede tožnikovih navedb o osebnih dokumentih. Njegova trditev, da je za mednarodno zaščito zaprosil izključno v Grčiji, ne drži, saj je dne 14. 6. 2018 za mednarodno zaščito zaprosil v BIH, pri čemer je iz „ Potvrde o iskazanoj namjeri podnošenja zahtjeva za azil“ razvidno, da se je izkazoval kot Mahammad Shehab, ne pa kot Mohamed Salem, kot navaja sedaj. Razlog za odsotnost osebnih dokumentov, ki ga navaja tožnik, pristojni organ na tem mesti oceni kot tožnikovo nesodelovanje v postopku. Tožnik je bil namreč večkrat opozorjen in seznanjen s tem, da je dolžan predložiti dokazila in osebne dokumente. Dvom v resničnost podatkov glede identitete tožnika utrjujejo tudi tožnikove navedbe, da je Egipt zapustil s tujim potnim listom, ki mu ga je priskrbel tihotapec. Ob upoštevanju, da pristojni organ sam v času trajanja postopka mednarodne zaščite ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti tožnika v zatrjevani izvorni državi (119. člen ZMZ-1) in dejstva, da je tožnik že več mesecev nezakonito prehajal državne meje različnih držav v Evropi (med drugim tudi držav članic EU), očiten dvom v istovetnost tožnika narekuje, da se mu omeji gibanje na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 3. Nadalje iz razlogov sklepa sledi, da bo pristojni organ glede na tožnikovo prehajanje mej in glede na že vloženo prošnjo za mednarodno zaščito, pristojnim organom Grčije posredoval prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem prosilca ter jih zaprosil za nujen odgovor, ki mora biti podan v dveh tednih od prejema zahtevka. V tej zvezi pristojni organ v nadaljevanju oceni obstoj znatne nevarnost, da bo tožnik pred predajo odgovorni državi članici pobegnil in s tem obstoj pogojev za tožnikovo pridržanje na podlagi drugega odstavka 28. člena Dublinske Uredbe. Pri tem ugotavlja, da je tožnik pred prihodom v Slovenijo za mednarodno zaščito zaprosil v dveh različnih državah (Grčija, BIH), v nobeni od držav pa ni počakal na zaključek postopka in da v Albaniji, v Črni Gori in na Hrvaškem, ki naj bi jih prečkal pred prihodom v Slovenijo, prošnje ni podal, kar vse po presoji pristojnega organa ustreza kriteriju nesodelovanja v postopku iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in s tem objektivnemu kriteriju za opredelitev pojma nevarnosti pobega (tudi) po Uredbi. Ugotavlja se še, da je meje prehajal nezakonito in da v Republiki Sloveniji nima možnosti bivanja, s čemer sta izpolnjeni tudi okoliščini iz 1. in 3. alinee drugega odstavka 68. člena ZTuj-2. Tožnikova predhodna ravnanja utrjujejo v prepričanju, da bi tožnik, tako kot vse predhodne države, zapustil tudi Slovenijo in s tem onemogočil predajo pristojni državi članici EU, kamor ne želi. Zato je na mestu, da se tožnik pridrži na podlagi Uredbe (5. alinea prvega odstavka 84. člena ZMZ-1), pa tudi, da se mu v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 gibanje omeji na Center za tujce, saj se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike ukrep pridržanja na območje azilnega doma izkazal za neučinkovitega, kar pomeni, da z uporabo tega – milejšega ukrepa (namestitve tožnika v azilni dom) ne bi bilo mogoče doseči namena pridržanja tožnika do predaje odgovorni državi članici v skladu z Uredbo.

4. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Ne strinja se tudi z razlogi izpodbijane odločitve, tako s tistimi, s katerimi se utemeljuje omejitev gibanja po prvi in peti alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 kot tudi z razlogi za izrek (strožjega) ukrepa po drugem odstavku tega člena. Meni namreč, da je tožnik v svoji izpovedbi verodostojno pojasnil uporabo tujega potnega lista ob odhodu iz Egipta kot tudi drugega imena v BIH in da je s fotografijami dokumentov, ki jih je predložil v postopku, ovržen dvom v njegovo istovetnost. V tej zvezi poudari še, da je bil tožnik pri podaji prošnje opozorjen, da mora vsa razpoložljiva dokazila in osebne dokumente predložiti do datuma osebnega razgovora, ki bo 2. 8. 2018, ta rok pa ob izdaji izpodbijanega slepa še ni potekel. V zvezi z razlogom za omejitev gibanja iz 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se nadalje sklicuje na ustaljeno sodno prakso (npr. I U 495/2016 z dne 6. 4. 2016 ter I Up 176/2013), po kateri za omejitev gibanja na podlagi citirane določbe ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec prišel v Slovenijo brez dokumentov, temveč mora biti izkazan (tudi) dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Dejstvo, da prosilec ne predloži dokumenta o istovetnosti, torej ni dovolj in ne more obstajati iz tega razloga že dvom sam po sebi, saj bi bilo treba omejiti gibanje skoraj vsem prosilcem za azil. V zvezi z zadevo I U 621/2018, na katero se sklicuje, tožena stranka ne pojasni, v čem gre za okoliščine, identične obravnavani zadevi in opozarja na tretji odstavek 21. člena ZMZ-1, ki določa okoliščine, ki se upoštevajo pri odločanju v primeru, ko prosilec dokazov za svoje izjave ne predloži. 5. V zvezi z ugotovljeno nevarnostjo pobega se tožena stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 26/2016, v kateri pa nista upoštevani kasnejši sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Abdolkhani and Karimnia v. Turkey in Keshmiri v. Turkey in sodbo Evropskega sodišča v zadevi Al Chodor (C 528/15 z dne 15. 3. 2016), po katerih je pridržanje dopustno le na podlagi zakonsko določenih objektivnih meril, na katerih temeljijo razlogi za sum pobega prosilca za mednarodno zaščito, v zvezi s katerim poteka postopek predaje. V skladu s sodbo naslovnega sodišča I U 618/2017 pa kriterija nesodelovanja v postopku (5. alinea prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, na katerega se sklicuje tožena stranka) ni več mogoče uporabiti kot pravne podlage za pridržanje, ker ne ustreza kriterijem ustrezne pravne določnosti zakonske ureditve na podlagi prej navedenih sodb ESČP. Pogoj za izrek ukrepa, ki predstavlja poseg v tožnikovo osebno svobodo je po drugem odstavku Uredbe Dublin III pogojen z znatno nevarnostjo, da bo oseba pobegnila. Ta nevarnost pa v izpodbijanem sklepu ni zadostno obrazložena. Sklicevanje na države skozi katere je tožnik prišel v Slovenijo, ne more biti razlog za izrazito begosumnost, saj bi bili sicer izrazito begosumni vsi prosilci, ki so prišli v Slovenijo po kopnem. Pri odločitvi pa tudi niso bile upoštevane dejanske razmere v Grčiji, ki jih je prepričljivo opisal tožnik, kot tudi razlogi, zaradi katerih tožnik po svojih navedbah v BIH ni mogel ostati. Bil je v Veliki Kladuši, kjer se ne da živeti, in brez zdravstvene oskrbe. Verodostojno je pojasnil tudi razloge zaradi katerih ni zaprosil za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Njegove navedbe o postopanju hrvaških varnostnih organov in o razmerah v Veliki Kladuši potrjujejo tudi poročila nevladnih organizacij, objavljena na spletu. Upoštevano tudi ni zdravstveno stanje tožnika in dejstvo, da tožnik iz bolnišnice, kjer ni bil varovan, ni pobegnil. Tožnik je bil iz bolnišnice odpuščen 6. 7. 2018, policist, ki ob prihodu dne 30. 6. 2018 spremljal, pa je zdravstveno osebje obvestil, da je pridržanje bolnika zaključeno, kar izhaja tudi iz predloženega odpustnega pisma.

6. Razlogi za omejitev gibanja na podlagi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 (na Center za tujce) so pavšalni in pomanjkljivi. Območje azilnega doma, po katerem se lahko gibljejo prosilci za azil, je bistveno večje kot tisto, ki je na razpolago v Centru za tujce. Na območju azilnega doma tudi ni omejitev glede časa, v katerem se prosilec giblje na prostem, medtem ko je v Centu za tujce lahko na prostem le eno uro na dan, pa še to na majhnem notranjem igrišču in pod nadzorom policije. Po drugi strani pa argument tožene stranke, da ne more zagotoviti varovanja v azilnem domu, ni primeren, saj gre za pomanjkljivost, ki je na njeni strani. Če namreč omejitev gibanja na azilni dom ni operativna, se postavi vprašanje, ali milejši ukrep omejitve gibanja v Sloveniji sploh obstaja (sodba I U 1582/2017). Pri izbiri ukrepa je treba namreč upoštevati načelo sorazmernosti in izbrati milejši ukrep, s katerim je še mogoče doseči namen. Za to presojo so bistvene individualne okoliščine, v obravnavani zadevi zlasti resno zdravstveno stanje tožnika in medicinsko pomoč, ki jo potrebuje, kar izhaja iz predloženih zdravniških potrdil. 7. Obenem s tožbo tožnik predlaga, da sodišče z izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve izvršitev izpodbijanega akta zadrži. V tej zvezi navaja, da kršitev pravice do osebne svobode pomeni škodo že sama po sebi, v primeru kršitve pravice do osebne svobode pa mora biti tožniku zagotovljeno učinkovito sodno varstvo.

8. Na naroku za glavno obravnavo tožnik vztraja pri svojih dosedanjih navedbah in predlogih. Dodatno poudari, da potrebuje ustrezno zdravstveno oskrbo, ki je v Centru za tujce ni mogoče zagotoviti, in da je izpodbijani ukrep glede na tožnikovo zdravstveno stanje in s tem povezane tožnikove specifične potrebe, nesorazmeren. Tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Na posebno vprašanje pojasni, da so glede na izrek izpodbijanega sklepa bistveni razlogi, s katerimi je utemeljeno pridržanje zaradi predaje po Uredbi, ugotovitev istovetnosti prosilca pa za obravnavo prošnje kot tudi za vračanje prosilca v izvorno državo, torej pa le v primeru, če odgovorna država članica ne sprejme odgovornosti in odgovornost za obravnavo prošnje prevzame Slovenija.

K I. točki izreka

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona (ZMZ-1) in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo (1. alinea prvega odstavka) in (po 5. alinei prvega odstavka istega člena) v skladu z 28. členom Uredbe 604/2013/EU. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti, ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

11. V konkretnem primeru je tožniku glede na izrek izpodbijanega sklepa gibanje omejeno zgolj iz razloga po 5. alinei prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ne pa tudi iz razloga po 1. alinei istega člena, ki se kot podlaga ukrepa dodatno navaja v obrazložitvi sklepa. Sporna v zadevi sta oba razloga, sporen pa je tudi način omejitve gibanja (na Center za tujce). Kot na naroku za glavno obravnavo pojasni tožena stranka, so glede na izpodbijano odločitev v zadevi pravno relevantni le razlogi, ki utemeljujejo pridržanje zaradi predaje po Uredbi. Razloge, s katerimi se v izpodbijanem sklepu utemeljuje (prvenstveno) pridržanje na podlagi 1. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je zato sodišče kot relevantne upoštevalo le pri presoji zakonitosti odločitve o pridržanju zaradi predaje.

12. Po pregledu spisov in po tem, ko je slišalo tožnika, sodišče sodi, da so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogojev za omejitev gibanja na podlagi določb 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, ki je podlaga izpodbijani odločitvi, neutemeljeni.

13. Presoja okoliščin konkretnega primera, ki se zahteva v skladu z določbo drugega odstavka 28. člena Dublinske uredbe, je bila, glede na razloge sklepa, s strani tožene stranke nedvomno opravljena. Tako se v izpodbijanem sklepu ugotavlja obstoj izrazite nevarnosti, da bo tožnik pred predajo pobegnil, ocena okoliščin konkretnega primera pa je opravljena tudi glede na kriterije za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ iz 68. člena ZTuj-2, ki se po stališču, ki ga je že večkrat zavzelo Vrhovno sodišče (npr. v sodbi in sklepu I Up 26/2016 z dne 15. 3. 2016) lahko uporabljajo za presojo tega pojma tudi v zadevah mednarodne zaščite. V tej zvezi sodišče poudarja, da so kriteriji za opredelitev pojma „nevarnost pobega“ zakonsko določeni, in drugače kot v zadevi Al Chodor ne gre za objektivna merila, ki bi bila brez zakonsko določenih kriterijev izoblikovana v sodni praksi. Sodišče se z razlogi tožene stranke, ki so navedeni na 3., 4. in 5. strani izpodbijanega sklepa, strinja in jih zato ne ponavlja, temveč se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. Tožbeni ugovori v tej zvezi in izpovedba tožnika ne prepričajo o nasprotnem. Ilegalno prehajanje državnih mej, ki naj bi po navedbah v tožbi ne izpričevala tožnikove begosumnosti, nedvomno ni okoliščina, ki bi bila v prid tožniku, predvsem pa je to le ena od okoliščin, na katerih sloni odločitev. Poleg tega se namreč neprerekano ugotavlja še, da je tožnik že v Grčiji in BIH zaprosil za mednarodno zaščito, da izrečenih ukrepov ni spoštoval, ampak je pot vsakič znova nadaljeval. Zanemarljivo tudi ni, da je tožnik po lastnih navedbah iz Egipta odpotoval s ponarejenim potnim listom, ki ga je na poti med Turčijo in Grčijo odvrgel v morje, in da se je organom BIH predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki, kot državljan Sirije. Zlasti slednje po presoji sodišča kaže na dejstvo, da tožnik svoje navedbe v postopkih prireja potrebam, ki jih zasleduje v postopku mednarodne zaščite, kar vpliva na presojo verodostojnosti njegovih navedb. V zvezi z osebnimi dokumenti, ki jih je tožnik v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa predložil v fotokopiji, pa iz izpovedbe tožnika pred sodiščem sledi, da originalnih osebnih dokumentov, ki naj bi se nahajali v Egiptu, ni niti poskušal pridobiti. Razloge, ki jih v tej zvezi navaja (da žena pravih dokumentov po pošti ne bi znala poslati), so po presoji sodišča neprepričljivi, še zlasti ob upoštevanju sorodnikov, ki jih navaja tožnik in ki bi ji, enako kot pri pošiljanju fotokopije dokumentov, pri odpremi listin lahko pomagali. Sodišče zato pritrjuje zaključku tožene stranke, da navedene okoliščine ustrezajo kriteriju nesodelovanja v postopku iz 5. alinee prvega odstavka 68. člena ZTuj-2 in ustrezno dejansko podlago za omejitev gibanja na podlagi 5. alinee prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 14. Pravilno in dovolj obrazloženo (z opisom razmer v azilnem domu) pa se po presoji sodišča v izpodbijanem sklepu ugotavlja tudi, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v omenjenem Centru kot edinim razpoložljivim ukrepom mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. Na ta način pristojno Ministrstvo obrazloži sorazmernost odrejenega pridržanja in hkrati (tudi) uporabo določb drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v azilnem domu, kot so opisane v izpodbijanem sklepu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izrečen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani, kot se podrobno in neprerekano opisuje v izpodbijanem sklepu, namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v azilni dom, kar bi bil v konkretnem primeru (po določbah ZMZ-1 edini možni) milejši ukrep, ni mogoča. Pri namestitvi v Center za tujce gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga ZMZ-1 v drugem odstavku 84. člena izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilcev v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje. Poseg pa po presoji sodišča tudi ni prekomeren zaradi tožnikovega zdravstvenega stanja, saj se, kot na glavni obravnavi pojasni tožena stranka, v Centru za tujce zagotavlja 24 urna zdravniška oskrba. Večja svoboda gibanja v azilnem domu, ki se navaja v tožbi, pa po presoji sodišča ne predstavlja okoliščine, ki bi pretehtala že navedene razloge za pridržanje in s tem, po presoji sodišča v zadostni meri izkazano, nevarnost pobega.

15. Sodišče glede na povedano sodi, da je izpodbijana odločitev, da se tožnika pridrži na prostore in območje Centra za tujce, pravilna in zakonita, le da delno iz drugih razlogov, kot so navedeni v izpodbijanem sklepu. Odločitev temelji na prvem odstavku in tretji alinei drugega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1. K II. točki izreka

16. Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, na katerega opira tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe, sodišče lahko stanje uredi drugače, kot sledi iz izpodbijanega akta, vendar le do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

17. Skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZUS-1, ki se na podlagi četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 uporablja tudi v tem postopku, zoper to sodbo ni dovoljena pritožba. Kar pomeni, da je z izdajo sodbe sodišče pravnomočno odločilo v zadevi in bi zato odločitev o predlaganem zadržanju ne imela nobenih učinkov. To pa pomeni, da tožnik za predlagano zadržanje izpodbijanega sklepa ne izkazuje več pravnega interesa in da je zato treba zahtevo za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.