Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentki.

V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe o razlastitvi. V tej odločbi pa obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti.

Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča revidentka z nekonkretiziranimi in neizkazanimi trditvami zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS- 1 ni izkazala.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 1. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 35020-2/2008-MOP-29 z dne 29. 10. 2013. Z navedeno odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku ugodila pritožbi Republike Slovenije zoper razlastitveno odločbo Upravne enotes Ptuj, št. 352-127/2007-118 (04058) z dne 2. 2. 2010, tako da je v citirani odločbi Upravne enotes Ptuj odpravila 3., 4. in 7. točko izreka ter jih nadomestila z novimi (1. točka izreka), v preostalem je citirano odločbo Upravne enotes Ptuj ohranila v veljavi (2. točka izreka), ter odločila, da stroškov pritožbenega postopka ni (3. točka izreka). Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe ugotavlja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku (po sodbi sodišča prve stopnje II U 335/2012 z dne 3. 9. 2013, s katero je toženi stranki dalo napotek, naj uskladi neskladje z vidika procesnih pravil med vsebino nove 3. točke izreka ter 4. in 7. točke izreka prvostopenjske upravne odločbe) z izpodbijano odločbo z dne 29. 10. 2013 to neskladje pravilno in v zadostni meri odpravila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več svojih sklepih (npr. Up-858/20008, Up-1124/08, Up-1186/2008, Up-1057/08) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Revidentka dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 utemeljuje z navedbami, da vrednost parcel, glede katerih je med strankama sporno ali jih je razlastitveni upravičenec (Republika Slovenija) dolžan prevzeti v last in posest zaradi razlastitve ostalih okoliških parcel, presega 20.000,00 EUR, kar naj bi izhajalo iz cenitve, ki jo je revidentka opravila v postopku pogajanj pred razlastitvijo, poročilo pa priložila reviziji.

7. V obravnavani zadevi je predmet spora presoja zakonitosti odločbe o razlastitvi. V tej odločbi pa obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti. Za izraz denarne vrednosti gre namreč le pri pravici do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih) in pri obveznosti plačati določen znesek (enako Ustavno sodišče v sklepu U-I-117/09, Up-501/09 z dne 28. 1. 2010). Zato pogoj za dovoljenost revizije po citirani določbi ZUS-1 ni izpolnjen. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo tudi v svojih številnih odločbah, kot npr. X Ips 100/2008, X Ips 233/2008, X Ips 115/2009, X Ips 407/2009, X Ips 264/2009, X Ips 494/2009, X Ips 503/2010, X Ips 182/2011 in X Ips 301/2011. Na drugačno odločitev ne vplivata niti navedba vrednosti spornih parcel in predloženo poročilo o oceni njihove vrednosti. Enako stališče izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča (npr. sklepov X Ips 356/2011 in X Ips 398/2011).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka tudi ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča bi morala revidentka natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanjo izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanjo zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

9. Z nekonkretizirano in neizkazano navedbo, da so ji „z napadeno odločitvijo kršene njene ustavne in človekove pravice, takšna odločitev pa ima vedno hude posledice za stranko“, revidentka obstoja zelo hudih posledic v smislu prejšnje točke obrazložitve tega sklepa ni izkazala, zato njena revizija tudi po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

10. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).