Jedro

Sklep, ki ga izpodbija tožnik, ni akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. V danem primeru gre namreč samo za začasno založitev stroškov testiranja odvzetega vzorca in ne za dokončno odločitev o tem, kakšen bo izid postopka in kdo bo nosil njegove stroške. Ker gre torej za sklep, izdan med postopkom, in ne za sklep, s katerim je bil postopek v zadevi končan, je moralo sodišče tožbo zavreči.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Zdravstveni inšpektorat RS, Območna enota Ljubljana, ugotovil, da iz poročila o preizkušanju številke vzorca 2010/2263 Inštituta za varovanje zdravja RS izhaja, da je vzorec ocenjen kot neskladen z določili Pravilnika o polimernih materialih in izdelkih, namenjenih za stik z živili (Uradni list RS, št. 65/08 in 22/10) in kot tak nevaren. V izreku sklepa je tudi ugotovil, da nadaljnji postopek v zvezi z omenjeno zadevo vodi Zdravstveni inšpektorat RS, Območna enota Ljubljana pod številko zadeve 06101-6248/2010 izrek pod točko 1 izpodbijanega sklepa).

V 2. odstavku izreka izpodbijanega sklepa pa Območna enota Ljubljana Zdravstvenega inšpektorata RS nadalje ugotavlja, da so v postopku nastali stroški laboratorijskih analiz, ki po računu Inštituta za varovanje zdravja znašajo 75,42 EUR. Nositi jih mora zavezanec – tožeča stranka. V obrazložitvi ugotavlja, da je Zdravstveni inšpektorat RS dne 29. 6. 2010 po uradni dolžnosti začel postopek inšpekcijskega nadzora pri tožeči stranki. Pri tem je povzel ugotovitve, navedene v izreku tega sklepa. Glede stroškov postopka pa se je oprl na 5. odstavek 213. člena ZUP in 1. odstavek 31. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07-UPB-1, v nadaljevanju ZIN).

Ministrstvo za zdravje kot drugostopni upravni organ je s svojo odločbo št. 021-128/2010/2 z dne 29. 12. 2010 pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi povzema dosedanji potek postopka in ugotavlja, da je dejansko stanje upravne zadeve razvidno iz poročila, omenjenega v izreku prvostopnega sklepa. Glede stroškov iz 2. odstavka prvostopnega sklepa, pa se prav tako sklicuje na 1. odstavek 31. člena ZIN ter 5. odstavek 213. člena ZUP. Pri tem še dodaja, da je bilo pritožniku pravilno naloženo plačilo stroškov preizkušanja tudi v skladu z določilom 31. člena Zakona o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili (Uradni list RS št. 52/00 do 47/07 v nadaljevanju ZZUZIS), kjer je določeno, da plača stroške preizkušanja pravna ali fizična oseba, pri kateri je bil vzorec odvzet, če se z laboratorijskim preizkušanjem ugotovi, da odvzeti vzorec v postopku uradnega zdravstvenega nadzora ne ustreza pogojem zdravstvene ustreznosti, kot je to bilo v obravnavanem primeru.

Tožeča stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj meni, da so zaključki inšpekcijskega organa napačni, dejansko stanje pa nepravilno ugotovljeno. Poudarja, da vse do današnjega dne ni prejela odločbe, kjer bi bilo ugotovljeno, da gre za neskladen in nevaren izdelek, pač pa le poročilo o preizkušanju. Organ prve stopnje je ob prejemu prvih testnih rezultatov tudi takoj obvestila, da obstaja zelo velika verjetnost, da je pri testiranju konkretnega izdelka prišlo do napake. Svoje mnenje v nadaljevanju tudi podrobneje obrazloži tako iz dejanskega, kot pravnega vidika. Meni, da bi bilo zato potrebno postopek testiranja ponoviti. Prvostopni organ pa je kršil določbe tako evropske kot slovenske zakonodaje. Vsekakor pa ni nobene podlage za naložitev stroškov postopka tožeči stranki, saj tožena stranka oziroma organ prve stopnje v postopku še vedno ni izdal odločbe, s katero bi bilo odločeno o sami zadevi. Tudi ZIN izrecno določa, da mora inšpektor o ugotovitvah v inšpekcijskem postopku izdati odločbo.

Glede na navedeno sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo organa druge stopnje odpravi, njej pa povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je bila predmet postopka zgolj odločitev o stroških postopka in ne odločitev o glavni stvari. Zato meni, da je bilo tožeči stranki pravilno naloženo plačilo stroškov preizkušanja za obravnavani vzorec. Sicer pa je v 4. odstavku 22. člena ZUP določeno, da v primeru, če pristojni organ zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, te ne izda in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen oziroma kot da je bila v postopku po uradni dolžnosti izdana neugodna odločba. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, naj pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Po mnenju sodišča je potrebno tožbo zavreči iz naslednjih razlogov: Po določbi 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravnih oseb ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Procesni sklepi se lahko samostojno izpodbijajo le, kolikor je z njimi postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan ( 2. odstavek 5. člena ZUS-1). Sklep, ki ga tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, pa po navedenih določbah ZUS-1 ni upravni akt, niti akt, ki bi ga bilo dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Po mnenju sodišča gre namreč v danem primeru samo za začasno založitev stroškov testiranja odvzetega vzorca in ne za dokončno odločitev o tem, kakšen bo izid postopka in kdo bo nosil njegove stroške. ZIN oziroma ZZUZIS je tudi v povezavi z ZUP mogoče razumeti le na način, da nastali stroški dokončno ne bremenijo stranke v vsakem primeru, pač pa le v primeru, če se je postopek za stranko končal (in ne morda začel ali nadaljeval) neugodno (2. odstavek 213. člena ZUP). Že iz izreka izpodbijanega sklepa pa izhaja, da se postopek še ni končal, saj se vodi pod opr. št. zadeve 0610-6248/2010. O dokončnosti plačila nastalih stroškov med postopkom bo namreč odločeno šele ob izdaji odločbe, ko bodo znana vsa relevantna dejstva, med drugim tudi tisto, ali se je za tožnika postopek končal neugodno ali ne. Vse seveda pod predpostavko, da bo tožnik omenjene stroške v svojem stroškovniku tudi pravočasno priglasil upravnemu organu.

V danem primeru gre torej lahko le za sklep, izdan med postopkom, in ne za sklep, s katerim je bil postopek v zadevi končan. Tak sklep pa, po navedenih določbah ZUS-1, ni upravni akt, niti akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu. Zato je moralo sodišče tožbo kot nedopustno zavreči, na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Odločitev o stroških postopka temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.