VSC Sklep I Cp 49/2025

Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženka ne upošteva v celoti izdane začasne odredbe. Iz posnetkov na USB ključku je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča razvidno, da je toženka odšla na sprehod s psom, pri tem je prečkala sporno dovozno cesto in hodila po njeni sredini, ko ji je nasproti v avtomobilu pripeljal drugi tožnik, toženka pa se je nato (namesto da bi se umaknila, da bi lahko drugi tožnik peljal mimo nje) postavila pred avtomobil drugega tožnika na način, ki ga je oviral pri vožnji na sporni dovozni cesti in se ni umaknila, dokler ni drugi tožnik zapeljal vzvratno. Posnetka na USB ključku tako ne potrjujeta toženkin trditev, da bi drugi tožnik lahko brez ovir in težav odpeljal mimo toženke, saj je toženka stala pred vozilom drugega tožnika in ne ob strani vozila ter se je umaknila šele, ko je zapeljal vzvratno.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom toženki zaradi kršitve prepovedi po sklepu P 3/2023 z dne 9. 8. 2024 naložilo plačilo denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa na račun sodišča prve stopnje (I. točka izreka); sklenilo, da bo v primeru neplačila denarno kazen v višini 1.000,00 EUR izterjalo po uradni dolžnosti (II. točka izreka); prepovedalo toženki od vročitve sklepa ovirati tožnika ali jima onemogočati izvrševanje voženj in peš hoje na sporni dovozni cesti

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom toženki zaradi kršitve prepovedi po sklepu P 3/2023 z dne 9. 8. 2024 naložilo plačilo denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa na račun sodišča prve stopnje (I. točka izreka); sklenilo, da bo v primeru neplačila denarno kazen v višini 1.000,00 EUR izterjalo po uradni dolžnosti (II. točka izreka); prepovedalo toženki od vročitve sklepa ovirati tožnika ali jima onemogočati izvrševanje voženj in peš hoje na sporni dovozni cesti1 za potrebe uporabe nepremičnin tožnikov2 in ji zlasti prepovedalo parkiranje osebnih vozil na tej dovozni cesti in postavitev drugih ovir, s katerimi se na kakršenkoli način ovirajo ali preprečujejo vsakovrstne vožnje z vsemi vrstami vozil in peš hoja po sporni dovozni cesti za potrebe nepremičnin tožnikov. Sklenilo je še, da se ji bo, če te obveznosti ne bo izpolnila, izrekla nova, višja denarna kazen v višini 2.000,00 EUR (III. točka izreka); in odločilo, da so stroški, povezani z izdajo sklepa o denarni kazni, stroški pravdnega postopka (IV. točka izreka).

za potrebe uporabe nepremičnin tožnikov in ji zlasti prepovedalo parkiranje osebnih vozil na tej dovozni cesti in postavitev drugih ovir, s katerimi se na kakršenkoli način ovirajo ali preprečujejo vsakovrstne vožnje z vsemi vrstami vozil in peš hoja po sporni dovozni cesti za potrebe nepremičnin tožnikov. Sklenilo je še, da se ji bo, če te obveznosti ne bo izpolnila, izrekla nova, višja denarna kazen v višini 2.000,00 EUR (III. točka izreka); in odločilo, da so stroški, povezani z izdajo sklepa o denarni kazni, stroški pravdnega postopka (IV. točka izreka).

2.Toženka vlaga zoper sklep sodišča prve stopnje pritožbo po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi z 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in 15. členom ZIZ. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da predlog za izrek denarne kazni zavrne oziroma podredno, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Navaja, da je toženka zoper izdano začasno odredbo z dne 9. 8. 2024 vložila ugovor, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločilo, kar kaže nepristranskost sodišča prve stopnje, ob dejstvu, da sta tožnika dogodek očitno vnaprej načrtovala, saj je bila toženka posneta s treh različnih smeri. Začasna odredba, ki je bila izdana zaradi oviranja dostopa do nepremičnin tožnikov, je bila izdana v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča RS o restriktivnem pristopu pri presoji pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 487/2021, po katerem sodno varstvo z ureditveno začasno odredbo ni omogočeno zgolj zaradi onemogočena dostopa po želeni poti oziroma poti, ki je ugodnejša, ampak le v primeru onemogočenega edinega dostopa do hiše, v kateri tožeča stranka prebiva.

Uveljavlja, da je bil dogodek zrežiran s strani tožnikov zgolj z namenom, da bi sodišče prve stopnje toženki izreklo denarno kazen. Sodišče prve stopnje je posnetek na USB ključku napačno presojalo in ni upoštevalo okoliščin, v katerih je bil narejen. Tožnika sta očitno čakala, da se toženka odpravi in prečka svojo cesto. Iz posnetka se jasno vidi, da toženka, ko se je odpravila na sprehod s svojim psom, zaradi žive meje in rastlinja ni mogla videti, da se v tem trenutku drugi tožnik pelje proti njej po sporni cesti. Toženka ni preprečila vožnje tožnikoma, ampak se je odpravljala na sprehod s svojim psom in ko je prečkala cesto, se ji je nasproti pripeljal drugi tožnik. Takrat ni stala na sredini ceste, ampak je stopila na rob vozišča, ker jo je drugi tožnik ogovoril, toženka pa ga je opozorila, naj prilagodi hitrost vožnje, sicer pa lahko vožnjo nadaljuje. Drugi tožnik namenoma ni želel nadaljevati vožnje, čeprav se je toženka s ceste umaknila, kar tudi izhaja iz posnetka, hkrati pa je izzival z dodajanjem plina. Sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza, ampak je nekritično presojalo posnetek na USB ključku, na podlagi katerega ni mogoče zaključiti, da je toženka drugemu tožniku namerno fizično preprečila vožnjo po sporni cesti. Toženka je že v odgovoru z dne 6. 11. 2024 opozarjala na prirejenost dogodka s strani tožnikov, kar kaže na njuno fraudolozno ravnanje, in pozvala, naj drugi tožnik predloži tudi snemalno napravo, ki jo omenja v predlogu za izrek denarne kazni in ki naj bi posnela pogovor toženke in drugega tožnika, vendar pa tožnika tega posnetka nista predložila, kar je treba presojati z vidika prirejanja trditev in dejstev s strani tožnikov. Sodišče prve stopnje v tej smeri ni izvedlo nobenih dokazov, niti ni sklepa ustrezno obrazložilo, zaradi česar uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključki sodišča prve stopnje glede oviranja voženj s strani toženke so protispisni, saj sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotavlja, da so posnetka ne potrjujeta navedb tožnikov, da je toženka pritekla iz hiše v trenutku, ko je očitno opazila vozilo drugega tožnika in skočila na cesto, vendar pa je hkrati ugotovilo, da se je toženka postavila pred vozilo drugega tožnika na način, da ga je ovirala pri vožnji. Na podlagi USB posnetka ni mogoče narediti zaključka, da je toženka namerno kršila prepoved iz (nezakonite) začasne odredbe.

Uveljavlja, da je bil dogodek zrežiran s strani tožnikov zgolj z namenom, da bi sodišče prve stopnje toženki izreklo denarno kazen. Sodišče prve stopnje je posnetek na USB ključku napačno presojalo in ni upoštevalo okoliščin, v katerih je bil narejen. Tožnika sta očitno čakala, da se toženka odpravi in prečka svojo cesto. Iz posnetka se jasno vidi, da toženka, ko se je odpravila na sprehod s svojim psom, zaradi žive meje in rastlinja ni mogla videti, da se v tem trenutku drugi tožnik pelje proti njej po sporni cesti. Toženka ni preprečila vožnje tožnikoma, ampak se je odpravljala na sprehod s svojim psom in ko je prečkala cesto, ji je nasproti pripeljal drugi tožnik. Takrat ni stala na sredini ceste, ampak je stopila na rob vozišča, ker jo je drugi tožnik ogovoril, toženka pa ga je opozorila, naj prilagodi hitrost vožnje, sicer pa lahko vožnjo nadaljuje. Drugi tožnik namenoma ni želel nadaljevati vožnje, čeprav se je toženka s ceste umaknila, kar tudi izhaja iz posnetka, hkrati pa je izzival z dodajanjem plina. Sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza, ampak je nekritično presojalo posnetek na USB ključku, na podlagi katerega ni mogoče zaključiti, da je toženka drugemu tožniku namerno fizično preprečila vožnjo po sporni cesti. Toženka je že v odgovoru z dne 6. 11. 2024 opozarjala na prirejenost dogodka s strani tožnikov, kar kaže na njuno fraudolozno ravnanje, in pozvala, naj drugi tožnik predloži tudi snemalno napravo, ki jo omenja v predlogu za izrek denarne kazni in ki naj bi posnela pogovor toženke in drugega tožnika, vendar pa tožnika tega posnetka nista predložila, kar je treba presojati z vidika prirejanja trditev in dejstev s strani tožnikov. Sodišče prve stopnje v tej smeri ni izvedlo nobenih dokazov, niti ni sklepa ustrezno obrazložilo, zaradi česar uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaključki sodišča prve stopnje glede oviranja voženj s strani toženke so protispisni, saj sodišče prve stopnje v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotavlja, da so posnetka ne potrjujeta navedb tožnikov, da je toženka pritekla iz hiše v trenutku, ko je očitno opazila vozilo drugega tožnika in skočila na cesto, vendar pa je hkrati ugotovilo, da se je toženka postavila pred vozilo drugega tožnika na način, da ga je ovirala pri vožnji. Na podlagi USB posnetka ni mogoče narediti zaključka, da je toženka namerno kršila prepoved iz (nezakonite) začasne odredbe.

Dodaja, da je treba ukrep izreka denarne kazni razlagati restriktivno in upoštevati vse okoliščine zadeve. Namen izreka denarne kazni je v zagotovitvi spoštovanja začasne odredbe in ne v kaznovanju toženke. Toženka je izdano začasno odredbo ves čas spoštovala in na cesti ni parkirala ter ni postavljala nobenih ovir, cesta je bila vseskozi prevozna. Zahtevati od toženke, da ne sme po svoji cesti na sprehod s psom, presega namen denarne kazni.

3.Pritožba je bila v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ, vročena tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila po pooblaščenki. V odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagata, da toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrne, toženki pa naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo. Obrazloženo nasprotujeta pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in pritrjujeta razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Toženka še vedno ne omogoča odvoza smeti in preprečuje dostop do nepremičnin tožnikov njunim sorodnikom in prijateljem. Dogodek, ki je sprožil predlog tožnikov po denarnem kaznovanju, ni resnično prikazan, saj je toženka drugega tožnika nagnala z dovozne ceste in mu preprečila prevoz besedno in telesno. Zanikata toženkin opis dogodka. Vztrajata, da je to edina dovozna pot, ki omogoča neoviran (samo stanje ceste) dostop do njunih nepremičnin.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Po 3. točki prvega odstavka 273. člena ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja, zlasti pa sme prepovedati dolžniku, da ne sme storiti ničesar, kar bi lahko povzročilo škodo upniku, ter prepovedati, da ne sme nič spremeniti na stvareh, na katere meri terjatev. V tem primeru sodišče s sklepom o začasni odredbi določi tudi denarno kazen za primer kršitve prepovedi v skladu z drugim odstavkom 226. člena ZIZ; v primeru kršitve prepovedi se smiselno uporablja določba tretjega odstavka 226. člena tega zakona (drugi odstavek 273. člena ZIZ).

6.Po prvem odstavku 226. člena ZIZ določi sodišče dolžniku, če mora slednji po izvršilnem naslovu nekaj storiti, kar ne more namesto njega storiti nihče drug, s sklepom o izvršbi primeren rok za izpolnitev obveznosti. Po tretjem odstavku 226. člena ZIZ izreče sodišče s sklepom o izvršbi tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Fizični osebi izreče sodišče denarno kazen največ do 10.000,00 eurov, pravni osebi in podjetniku pa do 500.000,00 eurov. Po četrtem odstavku 226. člena ZIZ opravi sodišče, če dolžnik ne izpolni obveznosti, po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti. Po petem odstavku 226. člena ZIZ postopa sodišče zoper dolžnika, ki kljub drugi izrečeni kazni ne izpolni svoje obveznosti, še naprej tako, kot je določeno v drugem in tretjem odstavku tega člena, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže desetkratnega zneska iz drugega odstavka tega člena. Po šestem odstavku 226. člena ZIZ sodišče pri odmerjanju denarne kazni v predpisanih mejah upošteva pomen dejanja, ki bi ga moral opraviti dolžnik, ter druge okoliščine primera.

Po prvem odstavku 226. člena ZIZ določi sodišče dolžniku, če mora slednji po izvršilnem naslovu nekaj storiti, kar ne more namesto njega storiti nihče drug, s sklepom o izvršbi primeren rok za izpolnitev obveznosti. Po tretjem odstavku 226. člena ZIZ izreče sodišče s sklepom o izvršbi tudi denarno kazen za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Fizični osebi izreče sodišče denarno kazen največ do 10.000,00 eurov, pravni osebi in podjetniku pa do 500.000,00 eurov. Po četrtem odstavku 226. člena ZIZ opravi sodišče, če dolžnik ne izpolni obveznosti, po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti. Po petem odstavku 226. člena ZIZ postopa sodišče zoper dolžnika, ki kljub drugi izrečeni kazni ne izpolni svoje obveznosti, še naprej tako, kot je določeno v drugem in tretjem odstavku tega člena, vse dokler seštevek denarnih kazni iz posameznih sklepov ne doseže desetkratnega zneska iz drugega odstavka tega člena. Po šestem odstavku 226. člena ZIZ sodišče pri odmerjanju denarne kazni v predpisanih mejah upošteva pomen dejanja, ki bi ga moral opraviti dolžnik, ter druge okoliščine primera.

6.Predmet presoje v obravnavani zadevi je izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje toženki zaradi kršitve prepovedi po izdani začasni odredbi z dne 9. 8. 2024 naložilo plačilo denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR in ji ponovno prepovedalo oviranje ali onemogočanje tožnikov pri izvrševanju vožnje in peš hoje po sporni dovozni cesti za potrebe njunih nepremičnin, pri čemer je sklenilo, da ji bo v primeru nadaljnje kršitve izreklo novo, višjo denarno kazen v višini 2.000,00 EUR. Predmet pritožbenega preizkusa torej ni izdana začasna odredba z dne 9. 8. 2024, zoper katero je toženka vložila ugovor in o katerem bo moralo sodišče prve stopnje še odločiti, ampak sklep sodišča prve stopnje o izdani denarni kazni z dne 11. 12. 2024. Zato niso pravno upoštevne toženkine pritožbene navedbe, s katerimi skuša izpodbiti začasno odredbo.

7.Toženka odločitev, vsebovanih v II., III. in IV. točki izreka izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje (izterjava denarne kazni po uradni dolžnosti, ponovna naložitev prepovedi in opozorilo, da se bo v primeru kršitve izrekla nova, višja denarna kazen ter odločitev o stroških postopka) ne izpodbija konkretizirano; vsebinsko izpodbija le zaključek sodišča prve stopnje o kršitvi začasne odredbe in posledično naložitvi denarne kazni (I. točka izreka) in uveljavlja bistvene kršitve določb postopka.

8.Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da izpodbijani sklep ni obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero se toženka sicer zgolj splošno sklicuje. Ta kršitev je podana le v tistih primerih, ko sklepa zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijani sklep nima. Sklep sodišča prve stopnje je obrazložen in ima potrebne razloge o pravno odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo in niso nasprotni odločitvi v izreku, zato omogoča pritožbeni preizkus. Pritožbeno uveljavljanega očitka o protispisnosti (absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) pa pritožbeno ni mogoče preizkusiti, saj toženka ne konkretizira nasprotja med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sklepa o vsebini dokazov in med samimi temi dokazi. Toženka z navedbami o protispisnosti izraža nestrinjanje z ugotovitvijo, da je namerno kršila prepoved iz začasne odredbe, kar bo obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

9.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo (kar ni pritožbeno izpodbijano):

-da je na predlog tožnikov 9. 8. 2024 izdalo začasno odredbo, s katero je toženki prepovedalo ovirati tožnika ali jima onemogočati izvrševanje voženj in peš hoje na sporni dovozni cesti za potrebe uporabe nepremičnin tožnikov in ji zlasti prepovedalo parkiranje osebnih vozil na tej dovozni cesti in postavitev drugih ovir, s katerimi se na kakršenkoli način ovirajo ali preprečujejo vsakovrstne vožnje z vsemi vrstami vozil in peš hoja po sporni dovozni cesti za potrebe nepremičnin tožnikov, ter sklenilo, da ji bo v primeru kršitve naložene prepovedi izrečena denarna kazen v višini 1.000,00 EUR;

-da sta tožnika z vlogo z dne 21. 10. 2024 predlagala izrek denarne kazni toženki, z obrazložitvijo, da je kršila prepovedi iz izdane začasne odredbe s tem, ko je 12. 10. 2024 drugemu tožniku ob 17:25 uri fizično preprečila vožnjo po sporni dovozni cesti na način, da je pritekla iz svoje hiše, ko je očitno opazila tožnikovo vozilo, ki se je peljalo domov, skočila na cesto in stala pred avtomobilom, zaradi česar drugi tožnik ni mogel nadaljevati z vožnjo; in

-da je toženka v odgovoru z dne 6. 11. 2024 v celoti prerekala navedbe tožnikov, saj iz posnetka po njenem ne izhaja, da je toženka pritekla iz svoje hiše in skočila na cesto, ampak se je počasi odpravila na sprehod s svojim psom, in ko je prečkala cesto, se ji je nasproti pripeljal drugi tožnik, h kateremu je toženka pristopila in mu dejala, da spoštuje odločitev sodišča in da se po cesti lahko vozi, vendar pa naj prilagodi hitrost vožnje, saj je v zadnjem obdobju toženko večkrat izzival z objestnimi vožnjami in z dodajanjem plina ravno pred toženkino hišo; tudi v konkretnem primeru je drugi tožnik provokativno dodal plin, kot da želi toženko povoziti, vendar je nato odpeljal vzvratno, čeprav bi se povsem brez ovir in težav odpeljal naprej mimo toženke; dogodek pa je bil očitno vnaprej načrtovan, saj je bil posnet iz treh različnih smeri.

10.Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da toženka ne upošteva v celoti izdane začasne odredbe. Iz posnetkov na USB ključku je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča razvidno, da je toženka odšla na sprehod s psom, pri tem je prečkala sporno dovozno cesto in hodila po njeni sredini, ko ji je nasproti v avtomobilu pripeljal drugi tožnik, toženka pa se je nato (namesto da bi se umaknila, da bi lahko drugi tožnik peljal mimo nje) postavila pred avtomobil drugega tožnika na način, ki ga je oviral pri vožnji na sporni dovozni cesti in se ni umaknila, dokler ni drugi tožnik zapeljal vzvratno. Posnetka na USB ključku tako ne potrjujeta toženkin trditev, da bi drugi tožnik lahko brez ovir in težav odpeljal mimo toženke, saj je toženka stala pred vozilom drugega tožnika in ne ob strani vozila ter se je umaknila šele, ko je zapeljal vzvratno. Zato ne drži toženkin pritožbeni očitek o nepristranskosti sodišča prve stopnje in njegovi napačni, nekritični presoji USB posnetka ter je neutemeljeno pritožbeno vztrajanje, da toženka ni preprečila vožnje drugemu tožniku. Glede na navedeno tudi niso pravno odločilne toženkine pritožbene navedbe o očitno vnaprej načrtovanem, prirejenem dogodku.

11.Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza v zvezi s tem dogodkom (razen posnetkov na USB ključku). Toženka v zvezi z zatrjevano kršitvijo začasne odredbe ni predlagala nobenih dokazov, navedla je le, da tožnika nista predložila posnetka s snemalno napravo, ki sta ga omenjala v predlogu za izrek denarne kazni in ki naj bi posnela pogovor drugega tožnika in toženke, vendar tožnika v predlogu niti nista trdila, da je snemalna naprava, ki naj bi jo imel drugi tožnik vklopljeno v avtomobilu, pogovor posnela. S strani tožnikov predlaganega zaslišanja priče, ki naj bi videla sporni dogodek, pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka (11. člen ZIZ in 11. člen ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ).

12.Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka kršila prepoved iz izdane začasne odredbe z dne 9. 8. 2024, je torej pravilen. Sodišče prve stopnje je zato toženki na podlagi 226. člena ZIZ utemeljeno naložilo v plačilo denarno kazen v znesku 1.000,00 EUR (I. točka izreka), ki se bo, če je toženka ne bo plačala v postavljenem roku, izterjala po uradni dolžnosti (II. točka izreka), ter ji hkrati določilo novo, višjo denarno kazen v primeru ponovne kršitve obveznosti iz začasne odredbe (III. točka izreka), glede stroškov, povezanih z izdajo tega sklepa o denarni kazni, pa odločilo, da so stroški tega pravdnega postopka (IV. točka izreka).

13.V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih kršitev, na obstoj katerih pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi druge točke 365. člena ZPP v zvezi z 239. členom ZIZ in 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

14.Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo, saj pritožba odločitve sodišča prve stopnje, da so stroški, povezani z izdajo sklepa o denarni kazni, stroški tega pravdnega postopka (IV. točka izreka), posebej ne izpodbija; odločitev o stroških postopka je torej odvisna od končnega uspeha strank v postopku (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

-------------------------------

1Dovozna cesta poteka po parceli 925/12 k. o. ...

2Gre za parcele 925/10, 924/6, 924/7, vse k. o. ...

3Toženka res ni pritekla iz hiše v trenutku, ko je opazila vozilo drugega tožnika, ki se je približevalo, in skočila na cesto, kot sta navajala tožnika, vendar pa zaključek sodišča prve stopnje zaradi te ugotovitve ni protispisen (oziroma nelogičen), saj je sodišče prve stopnje v nadaljevanju (glej 7. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa) logično pojasnilo, da iz posnetkov izhaja, da se je toženka postavila pred avtomobil drugega tožnika na način, ki ga je oviral pri vožnjo po sporni dovozni cesti.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 226, 226/3, 226/4, 273, 273/1-3 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 365, 365-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

VSC Sklep I Cp 49/2025

ECLI:SI:VSCE:2025:I.CP.49.2025 Civilni oddelek

Jedro

Jedro

Izrek

Izrek

Obrazložitev

Obrazložitev

Zveza:

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas