Jedro

Pravdni stranki sta podpisali tri listine z nazivom „posojilna pogodba“ in tožeča stranka je tožencu nakazala skupaj 20.000,00 EUR. Toženec nosi dokazno breme, da mu denarja ni treba vrniti in da je bila volja za sklenitev pogodbe drugačna od te, ki jo izpričuje listina.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 79825/2012 z dne 5. 6. 2012 ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico 19.302,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 9. 2011 dalje in v tretjem odstavku izreka v celoti (I. točka izreka). V preostalem ga je razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) ter tožencu naložilo, da tožeči stranki povrne 1.637,51 EUR pravdnih stroškov.

2. Toženec v pravočasni pritožbi predlaga, da o pritožbi odloči Višje sodišče v Mariboru, in kot bistveno navaja, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, da so bile med pravdnima stranka sklenjene posojilne pogodbe, da je bila takšna pogodbena volja obeh strank ter da iz ravnanja strank ni moč zaključiti, da je šlo za navidezne pogodbe. Nadaljuje, da je nesporno, da sta pravdni stranki podpisali tri listine z nazivom „posojilna pogodba“ in da je tožeča stranka tožencu skupaj nakazala 20.000,00 EUR. Napačen je zaključek prvostopenjskega sodišča, da sta obe pravdni stranki imeli voljo skleniti posojilne pogodbe in da se je toženec zavezal, da bo prejeti denar vrnil, saj takšnega dogovora ni bilo. Izplačani znesek je predstavljal delno plačilo obveznosti tožeče stranke do toženca iz naslova poslovnega sodelovanja, zato je jasno, da se toženec nikoli ni dejansko zavezal vrniti prejetega denarja. Da je šlo za izplačilo obveznosti iz poslovnega sodelovanja, je moč razbrati iz pričanja A. A., ki je potrdila, da je bila obrestna mera enostransko spremenjena, nadalje, da je bilo posojilo nakazano pred sklenitvijo pogodbe ter da ni bilo pogajanj o obrestni meri, prav tako pa je toženec povedal, da nikoli ni bilo govora o kreditnih pogodbah in da je posojilne pogodbe podpisala zaradi naivnosti, v stiski, za to da bi tožeča stranka zadostila knjigovodskim formalnostim. Tudi prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je nedvoumno obstajalo poslovno sodelovanje med pravdnima strankama in da iz tega naslova obstaja denarna obveznost tožeče stranke do toženca. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnikov predlog, da zadevo obravnava Višje sodišče v Mariboru kot stvarno in krajevno pristojno, ni utemeljen. V 6. členu posojilnih pogodb, glede katerih ni sporno, da sta jih pravdni stranki podpisali, je dogovorjena pristojnost sodišč v Ljubljani. Ob dejstvu, da je na prvi stopnji sodilo sodišče s pristojnosti Višjega sodišča v Ljubljani, česar pritožnik ne napada, je za odločanje tega pritožbenega sodišča podana tudi zakonska podlaga (drugi odstavek 116. člena Zakona o sodiščih).

6. Za pritožnika ni sporno, da sta pravdni stranki podpisali tri listine z nazivom „posojilna pogodba“ in da je tožeča stranka tožencu nakazala skupaj 20.000,00 EUR, graja pa zaključek sodišča, da sta imeli obe pravdni stranki voljo skleniti prav posojilno pogodbo in da se je toženec zavezal, da bo prejeti denar vrnil. Ob tem je ključno, da ob takem nespornem dejanskem stanju toženec nosi dokazno breme, da mu denarja ni treba vrniti in da je bila volja za sklenitev pogodbe drugačna od te, ki jo izpričuje listina. Toženec je to sicer trdil in dokazoval, a mu to po zaključkih sodišča prve stopnje, ki se jim pridružuje tudi pritožbeno sodišče, ni uspelo.

7. Pritožnikovo stališče, da so posojilne pogodbe navidezne, v dejanskih zaključkih, kot izhajajo iz izpodbijane sodbe, nima opore. To, da je A. A. potrdila, da je bila obrestna mera enostransko spremenjena ter da ni bilo pogajanj o obrestni meri, ne vzbuja dvoma v pravilnost oblikovane dokazne ocene. Nasprotno, če bi držalo, da pravdni stranki nista sklepali posojilnih pogodb, temveč je šlo za plačilo toženčevega dela, ni logično, da bi se obrestna mera spreminjala/popravljala, saj ta vpliva na višino toženčeve obveznosti (posojila). Če mu prejetih zneskov ne bi bilo treba vrniti, kot trdi, bi bila višina obrestne mere nepomembna, tako pa ni. Tudi pritožbeno sodišče sicer ne dvomi, da je bilo pravdnima strankama sodelovanje večplastno, a to ne izpodbije zaključkov sodišča prve stopnje, da so bile obravnavane pogodbe posojilne. Toženec se morebitnemu zahtevku, ki ga ima iz naslova poslovnega sodelovanja (tj. dogovorjenega plačila za delo), ne more upreti zgolj z ugovorom, temveč bi moral v tem postopku reagirati tudi procesnopravno: bodisi s pobotnim ugovorom ali celo z nasprotno tožbo, pri čemer bi morale biti v obeh primerih podane jasne in konkretizirane navedbe o vsebini dogovora, dolgovanem znesku, zapadlosti itd. Sicer pa toženec, kot izhaja iz podatkov v spisu, za to terjatev zoper tožečo stranko vodi svojo pravdo.

8. Pritožbene navedbe, da so bile pogodbe sklenjene po tem, ko so bili denarni zneski že nakazani, so v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje, pri čemer pritožnik teh ugotovitev ne izpodbija niti ne pojasni, zakaj bi bile te v nasprotju s podatki v spisu. Poleg tega so te trditve povsem nelogične in same s seboj v nasprotju. Če je bil denar nakazan, preden so bile sklenjene pogodbe, zakaj bi toženec, ko je prejel svoje plačilo (kot trdi), naknadno podpisal pogodbe? In obratno: če je pogodbe podpisal v stiski, da bi dobil denar, potem ne drži, da je bil denar nakazan, preden so bile pogodbe podpisane. Trditve o stiski so poleg tega tudi povsem pavšalne. Ob tem pa ni mogoče spregledati, da je bil toženec direktor podjetja X, d. o. o., zato je njegovemu sklicevanju na naivnost težko slediti.

9. Ob dejanskem stanju, kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe in ki je, kot izhaja iz zgoraj obrazloženega, prestalo pritožbeni preizkus, je pravilna tudi materialnopravna odločitev sodišča. Toženec ni dokazal niti, da bi bile pogodbe simulirane, niti, da med pravdnima strankama ni bilo soglasja za sklenitev posojilnih pogodb. Ker je toženec posojilo prejel, vrnil pa ga ni, mu je to obveznost s sodbo pravilno naložilo sodišče prve stopnje.

10. Pritožba je torej neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere je dolžno paziti po po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.