Jedro

Kot prispevka tožnika k vlaganjem ni mogoče opredeliti le njegovega fizičnega dela, temveč je potrebno upoštevati tudi njegov finančni prispevek. Tožnikovega prispevka tudi ni mogoče obravnavati neodvisno od prispevka prve toženke. Ker slednja ni trdila, da je razpolagala s posebnim premoženjem, so bila namreč vsa dela in plačila bivših zakoncev opravljena v breme skupnega premoženja, ne glede na to, kdo jih je izvedel in s čigavega računa jih je plačal. Trditveno in dokazno breme sta ločena. Da stranka prepreči domnevo priznanja dejstev, ki jih navaja nasprotna stranka, jim mora obrazloženo nasprotovati (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ta dolžnost sodi v njeno trditveno breme, z njeno izpolnitvijo pa stranka ustvari potrebo po dokaznem postopku, v katerem sodišče izvaja, primerja in sooča različne dokaze ter si na ta način oblikuje spoznanje o resničnosti (pravno pomembnih) trditev pravdnih strank. Nenasprotovanje vsebini posameznega dokaza pa ne ustvarja domneve priznanja navedb nasprotne stranke, kakor tudi ne priznanja verodostojnosti izvedenega dokaza. Kljub temu, da tožnik ni ugovarjal izpovedbama tožencev, je zato sodišče prve stopnje smelo ugotoviti dejansko stanje, ki ni skladno z njuno vsebino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in II. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da predstavlja skupno premoženje tožnika in prve toženke terjatev iz naslova vlaganj v nepremičnino drugega toženca ID znak 000 (ID 0000) v višini 21.250,00 EUR, pri čemer znašata njuna deleža na skupnem premoženju ½ (I. točka izreka). Drugemu tožencu je naložilo, da v roku 15 dni tožniku plača 10.625,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 11. 6. 2012 do plačila (II. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da skupno premoženje iz naslova terjatve tožnika in prve toženke zaradi vlaganj v nepremičnino drugega toženca znaša več kot 21.500,00 EUR, in sicer še 38.750,00 EUR, da delež tožnika na skupnem premoženju znaša več kot ½, in sicer še 1/10, ter da je drugi toženec dolžan tožniku plačati 25.375,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni tožniku plača 257,22 EUR pravdnih stroškov, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. in II. točka izreka) se pritožujeta toženca, pri čemer uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot bistveno navajata, da je bila tožnikova trditvena podlaga nekonsistentna in pomanjkljiva. Omembe vrednega prispevka tožnika k vlaganjem in povišanju vrednosti nepremičnine drugega toženca ne potrjuje noben izveden dokaz. Sodišče je preprosto sledilo dejstvu, da sta bila tožnik in prva toženka zunajzakonska in kasneje zakonska partnerja, ter štelo, da tožniku že iz tega naslova pripada polovični delež na skupnem premoženju. Pri tem ni upoštevalo, da se je tožnik kakršnemukoli delu na stanovanjski hiši izogibal, da je živel po svoje ter da je bil njegov odnos do prve toženke in otrok neustrezen, kar se je odrazilo tudi v njegovi selitvi v A. in neplačevanju preživnine. Prispevek drugega toženca k povečanju vrednosti nepremičnine je bistveno višji od 15 %. Njegove izpovedi, da je z delom in finančno sodeloval pri praktično vseh delih v mansardi, ni ovrgel noben dokaz. Nasprotoval ji ni niti tožnik, saj njegova pooblaščenka za drugega toženca ni imela nobenih vprašanj. Prav tako tožnik ni ugovarjal navedbam prve toženke, da sta k obnovi mansarde prispevala kvečjemu 3.000,00 EUR, saj več denarja nista imela. Izpoved drugega toženca je v celoti potrdila tudi priča B. B. Sodišče je izpoved slednje sicer ocenilo za neverodostojno, češ da gre za pričanje v lastno korist, pri tem pa ni obrazložilo, zakaj in za kakšno korist naj bi šlo, zato dokazne ocene ni mogoče preizkusiti. Izvedenec dela ni opravil v celoti, saj mu je sodišče naložilo, da mora upoštevati povečano vrednost v času sojenja oziroma izdelave mnenja. Sodišče ni ravnalo pravilno, ko je kar samo na podlagi proste presoje ocenilo, da znaša povečana vrednost nepremičnine zaradi vlaganj v mansardo „zaokroženo“ 25.000,00 EUR. Gre za pavšalno oceno, ki je ni mogoče sprejeti, saj ne temelji na konkretnem izvedenskem mnenju. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo amortizacije, kljub temu, da je bila v času sojenja vrednost nepremičnine gotovo povečana manj kot v trenutku opravljenih vlaganj.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Izpodbijana sodba ni obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je o odločilnih dejstvih navedlo jasne in popolne razloge, dokazna ocena pa je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. V nasprotju s pritožbenimi navedbami je sodišče prve stopnje zadosti obrazložilo, zakaj izpovedi tožencev in priče B. B., da tožnik ni z ničemer prispeval k obnovi mansarde, šteje za pristranske in neverodostojne. Tako je izpostavilo, da sta bila tožnik in prva toženka za razliko od drugega toženca in njegove žene zaposlena in je zato logično, da sta plačala za ureditev stanovanja, v katerem sta nameravala živeti. Hkrati je opozorilo, da se večina računov glasi na prvo toženko, ki ni trdila, da bi račune plačevala iz svojega posebnega premoženja. Dokazna ocena zato ni obremenjena z očitanimi procesnimi kršitvami, do njene vsebinske prepričljivosti pa se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

6. Toženca v pritožbi vztrajata, da je bila trditvena podlaga tožbe pomanjkljiva, vendar tudi tokrat ne pojasnita, v čem se kaže njena pomanjkljivost. Pritožbeno sodišče zato le na kratko ugotavlja, da je tožnik zatrdil, da sta s prvo toženko bivša zakonca in da terjatev iz naslova vlaganj v nepremičnino drugega toženca spada v njuno skupno premoženje, hkrati pa navedel dejstva v zvezi s pridobivanjem skupnega premoženja in višino deležev bivših zakoncev na tem premoženju. Tožnik je nadalje opisal stanje mansarde pred začetkom obnove ter naštel in ovrednotil dela, ki so bila opravljena med obnovo. Tako navedena dejstva so toženi stranki omogočala kvalitetno obrambo, sodišču pa dala vso potrebno podlago za izvedbo dokaznega postopka. Res je, da so se posamezna dejstva izkazala za neresnična, vendar ta okoliščina ne utemeljuje očitka o pomanjkljivi in nekonsistentni trditveni podlagi, temveč zaključek o njihovi nedokazanosti.

7. Izpodbijana odločitev temelji na naslednjih dejstvih: - tožnik in prva toženka sta bila od leta 1994 do 2000 v zunajzakonski skupnosti in od 2000 do 2009 v zakonski zvezi; - drugi toženec je lastnik nepremičnine ID 000, ki v naravi predstavlja stanovanjsko hišo na naslovu ... s pripadajočim dvoriščem in vrtom; - v mansardi navedene hiše so se v času od 1996 do 2001 s soglasjem drugega toženca izvedla vlaganja z namenom, da si tožnik in prva toženka v njej uredita bivališče; - tožnik in toženka sta v mansardi živela s svojima otrokoma do junija 2007, ko se je tožnik iz skupnega bivališča odselil; - terjatev iz naslova vlaganj, ki sta jih izvedla tožnik in prva toženka v času zunajzakonske skupnosti in zakonske zveze v nepremičnino drugega toženca, spada v njuno skupno premoženje; - deleža tožnika in prve toženke na skupnem premoženju znašata 1/2; - vrednost nepremičnine drugega toženca je zaradi navedenih vlaganj v mansardo povišana za 25.000,00 EUR; - drugi toženec je s svojim delom in finančno k povečanju vrednosti prispeval 15 %; - terjatev tožnika in prve toženke do drugega toženca iz naslova vlaganj znaša 21.250,00 EUR; - glede na deleža tožnika in prve toženke na skupnem premoženju mora drugi toženec tožniku plačati 10.625,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje.

8. Toženca v pritožbenem postopku nasprotujeta: 1) ugotovljeni večvrednosti nepremičnine drugega toženca zaradi izvedenih vlaganj v mansardo, 2) ugotovljenemu prispevku tožnika k vlaganjem in povečanju vrednosti nepremičnine in 3) ugotovljenemu prispevku drugega toženca k vlaganjem in povečanju vrednosti nepremičnine.

9. Pritožbene navedbe ne vzbudijo pomislekov v oceno sodišča prve stopnje, da večvrednost nepremičnine drugega toženca zaradi vlaganj tožnika in prve toženke znaša 25.000,00 EUR. Pritožnika se v pritožbi zavzemata za to, da bi sodišče upoštevalo povečano vrednost stanovanja v času izdelave mnenja in sojenja, pri tem pa spregledata, da je sodišče prve stopnje storilo ravno to. Ob tem ni odločalo po prostem preudarku, temveč se je oprlo na izvedensko mnenje, iz katerega so razvidni večvrednost nepremičnine po cenah v času izdelave izvedenskega mnenja, višina faktorja zmanjšanja cene zaradi razlik v cenah od meseca junija 2007 do izdelave izvedenskega mnenja in večvrednost nepremičnine po cenah v letu 2007. Sodišče prve stopnje je večvrednost nepremičnine ugotovilo tako, da je upoštevalo s strani izvedenca izračunano povečanje vrednosti v znesku 23.884,51 EUR in stroške materiala za frčado v znesku 705,00 EUR,1 v presežku nad zneskom 24.589,51 EUR pa je uporabilo prosti preudarek. Svoje ravnanje je že v uvodu obrazložitve pojasnilo z ugotovitvami, da se točne višine povečanja vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj ne da objektivno ugotoviti ter da je s strani izvedenca izračunana vrednost okvirna in predstavlja le eno od možnih ocen. Toženca takšnemu izhodišču v pritožbi ne nasprotujeta, hkrati pa ne navedeta, zakaj uporaba prostega preudarka v konkretnem primeru ni dopustna, kakor tudi ne, zakaj je ocena večvrednosti nepremičnine, ki temelji na prostem preudarku, nepravilna. V pritožbi navajata le, da je ocena sodišča neskladna z izvedenskim mnenjem in pavšalna. To delno ne drži, saj je sodišče prve stopnje za osnovo svoje ocene uporabilo izvedensko mnenje in s strani tožencev priznano višino stroškov materiala za frčado, delno pa je preveč splošno, da bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost ocene. Neutemeljene so tudi navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo amortizacije. Iz izvedenskega mnenja, na katerega se je oprlo, namreč jasno izhaja, da je bila starost izvedenih del ob toženčevi izselitvi 9 let, zaradi česar je izvedenec na račun amortizacije upošteval 12,86 % zmanjšanje vrednosti. Navedeni oceni in uporabljenim podatkom toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje nista ugovarjala, prav tako jim ne nasprotujeta v pritožbi.

10. Pritožnika ne trdita, da terjatev iz naslova vlaganj ne sodi v skupno premoženje tožnika in prve toženke. Prva toženka prav tako ni izpodbijala zakonske domneve, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka (59. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih) in v pritožbenem postopku substancirano ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje o enakih deležih bivših zakoncev na skupnem premoženju.2 Z navedbami o zanemarljivem prispevku tožnika na eni strani in velikem prispevku drugega toženca na drugi strani, pritožnika dejansko zasledujeta ugotovitev, da terjatev bivših zakoncev zoper drugega toženca iz naslova vlaganj ne obstoji oziroma da je bistveno nižja od s strani sodišča prve stopnje ugotovljene terjatve.

11. V zvezi s pritožbenimi navedbami o tožnikovem in toženčevem prispevku k vlaganjem pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da sta trditveno in dokazno breme ločena. Da stranka prepreči domnevo priznanja dejstev, ki jih navaja nasprotna stranka, jim mora obrazloženo nasprotovati (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ta dolžnost sodi v njeno trditveno breme, z njeno izpolnitvijo pa stranka ustvari potrebo po dokaznem postopku, v katerem sodišče izvaja, primerja in sooča različne dokaze ter si na ta način oblikuje spoznanje o resničnosti (pravno pomembnih) trditev pravdnih strank. Nenasprotovanje vsebini posameznega dokaza ne ustvarja domneve priznanja navedb nasprotne stranke, kakor tudi ne priznanja verodostojnosti izvedenega dokaza. Kljub temu da tožnik ni ugovarjal izpovedbama tožencev, je zato sodišče prve stopnje smelo ugotoviti dejansko stanje, ki ni skladno z njuno vsebino.

12. Tako tožnik kot tudi toženca in priča B. B. so zainteresirani za izid postopka. Interes priče je očiten in ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno podrobneje opredeljevati.3 Sodišče prve stopnje je izpovedi strank in priče pravilno obravnavalo kot manj zanesljive in se, kolikor je bilo mogoče, oprlo na objektivne dokaze in izkustvena pravila.

13. Kot prispevka tožnika k vlaganjem ni mogoče opredeliti le njegovega fizičnega dela, kot se smiselno zavzema pritožba, temveč je potrebno upoštevati tudi njegov finančni prispevek. Tožnikovega prispevka tudi ni mogoče obravnavati neodvisno od prispevka prve toženke. Ker slednja ni trdila, da je razpolagala s posebnim premoženjem, so bila namreč vsa dela in plačila bivših zakoncev opravljena v breme skupnega premoženja, ne glede na to, kdo jih je izvedel in s čigavega računa jih je plačal. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožnikovega prispevka ni potrdil noben izveden dokaz. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da sta bila tožnik in prva toženka oba zaposlena in da sta si urejala skupno bivališče, na drugi strani pa sta drugi toženec in njegova žena delala le honorarno, sicer pa sta bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje, pri čemer nista trdila in dokazovala, da bi imela kakšne večje prihranke. V takšni situaciji je življenjsko gledano prepričljiva ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta investicijo v mansardo vodila tožnik in prva toženka, drugi toženec in njegova žena pa sta jima pri tem le pomagala. Njeno pravilnost potrjuje dejstvo, da se v spis predloženi računi večinoma glasijo na prvo toženko, pri čemer to velja za vse račune večje vrednosti. Pritožnika v pritožbi tudi spregledata, da je tožnikov znaten prispevek k vlaganjem razviden že iz njunih navedb in dokazov. Toženca tako nista ugovarjala tožbenim navedbam, da je tožnik sodeloval pri podiranju sten in odstranjevanju estriha. Nadalje iz njunih navedb izhaja, da je prva toženka plačala vhodna vrata, talne ploščice, polaganje parketa in strešno okno, sama je izpovedala, da je plačala vsa okna in notranja vrata, na njeno ime se glasi tudi račun za dela na frčadi (B18). Že samo v spis predloženi računi za okna, frčado, parket in strešno okno krepko presegajo znesek 3.000,00 EUR, zato sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo izpovedi prve toženke, da sta s tožnikom pri obnovi prispevala kvečjemu 3.000,00 EUR, kakor tudi ne izpovedbama drugega toženca in B. B., da sta praktično celotno prenovo mansarde izvedla in plačala sama.

14. Z navedenim je že odgovorjeno tudi na večino pritožbenih navedb, ki grajajo prenizko ocenjeni prispevek drugega toženca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugi toženec ob obnovi mansarde fizično opravil več del kot tožnik, vendar je pravilno upoštevalo, da so glavnino del vendarle opravili obrtniki, ki so bili v pretežni meri plačani iz sredstev skupnega premoženja.4 Priznani 10 % prispevek je znaten in po presoji pritožbenega sodišča realno odraža toženčev nefinančni prispevek v obliki pomoči pri organizaciji, sodelovanju z izvajalci, nabavi materiala in posameznih delih. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi oceno sodišča prve stopnje, da finančni prispevek drugega toženca ni znašal več kot 5 %. Kot bistvena pri tem izpostavlja zgoraj prikazana finančna razmerja tožnika in prve toženke na eni strani ter drugega toženca in priče B. B. na drugi strani ter dejstvo, da se vsi večji računi glasijo na prvo toženko. Kot odgovor na pritožbene navedbe dodaja, da je sodišče prve stopnje pri oceni finančnega prispevka upoštevalo, da je toženec prispeval les za stopnice, laminat, ploščice in les za strop. Toženec kot dodatni finančni prispevek v pritožbi izpostavlja še menjavo estriha, omete, zidarja in izdelavo nadstreška, vendar z njimi dvoma v oceno sodišča prve stopnje ne more vzbuditi. Drugi toženec tako v postopku pred sodiščem prve stopnje ni posebej trdil, da je plačal menjavo estrihov, omete in zidarja, pa tudi sicer gre za manjše zneske, ki ostajajo v okviru ocenjenega prispevka drugega toženca; stroški izgradnje nadstreška, ki bi lahko predstavljali bistven prispevek, pa v izvedenskem mnenju sploh niso upoštevani, zaradi česar je celotna vrednost nadstreška pripadla drugemu tožencu.

15. Sodišče prve stopnje je v sodbo vključilo V. točko izreka, ki vsebuje zapis nekaj nepovezanih podatkov in ne tvori vsebinsko smiselne celote. Gre za očitno pomoto, ki jo bo lahko kadarkoli popravilo z izdajo popravnega sklepa (328. člen ZPP).

16. Sodišče druge stopnje je tako ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotovilo, da niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Po prvem odstavku 165. člena ZPP v primerih, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Pritožbeno sodišče je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Toženca namreč s pritožbo nista uspela, medtem ko navedbe v odgovoru na pritožbo niso bile takšne, da bi lahko prispevale k lažji ali hitrejši odločitvi o pritožbi, zaradi česar teh stroškov ni mogoče upoštevati kot potrebnih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člen ZPP).

1 Slednji v izvedenskem mnenju niso upoštevani in jim toženca v pritožbi ne nasprotujeta. 2 Navedbe, da tožnik ni funkcioniral tako, kot bi se od moža pričakovalo, da je živel po svoje, ter da je bil njegov odnos do prve toženke in skupnih otrok slab in neustrezen, ne predstavljajo substanciranega nasprotovanja ugotovitvam, ki so sodišče prve stopnje vodile v zaključek o enakih deležih na skupnem premoženju. Še manj so zanj pomembne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ravnanje tožnika po prenehanju življenjske skupnosti (selitev v A. in neplačevanje preživnine). 3 Gre namreč za ženo drugega toženca, zato bo njegova denarna obveznost nedvomno negativno vplivala tudi nanjo. 4 Drugi toženec tako ni navajal in dokazoval, da bi opravljal kakšna obsežnejša ali zahtevnejša dela (npr. polaganje ploščic, parketa, laminata, menjava oken, vrat in radiatorjev, betoniranje, pleskanje).