Jedro

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo drugostopno odločbo toženca ter s tem potrdilo oz. ohranilo v veljavi zakonito prvostopno odločbo, s katero je tožeči stranki invalidska pokojnina odmerjena od najnižje pokojninske osnove po členu 53 ZPIZ, glede na to da je dejanska pokojninska osnova, izračunana na podlagi plač in zavarovalnih osnov, nižja od osnove, ki jo določa zavod v skladu z zakonom saj je bila nad polovico skupne zavarovalne dobe zavarovana za širši obseg pravic.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, razveljavilo drugostopno odločbo toženca opr. št. I 590.487 z dne 5.1.1995 ter ohranilo v veljavi oz. potrdilo prvostopno odločbo Območne enote opr. št. I 590.487 z dne 21.9.1994. Ugotovilo je, da je tožena stranka z drugostopno revizijsko odločbo kršila materialni predpis, saj je bila tožeči stranki s prvostopno odločbo območne enote pravilno odmerjena invalidska pokojnina ob upoštevanju tudi 53. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

Zoper citirano sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Poudarja, da je bila tožeča stranka od 2.11.1984 do upokojitve 9.1.1991 zavarovana po 11. členu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31.3.1992. Glede na status individualnega kmeta, ki ga je imela pred upokojitvijo, se ji je pokojnina odmerila po noveli zakona iz leta 1990, ki je veljala od 18.8.1990 dalje. Po njej so imeli zavarovanci iz 3. odstavka 10. člena in 11. člena zakona pravico do odmere pokojnine od dejanske pokojninske osnove, ki se izračuna na podlagi osebnih dohodkov oz. zavarovalnih osnov od 1.1.1966 dalje. Tožeča stranka v svojstvu starostnega upokojenca je sicer 4.8.1994 uveljavila pravico do invalidske pokojnine. Ker pa je postala invalid I. kategorije po starosti, ki bi ji po 1. oz. 2. odstavku 39. člena veljavnega zakona zagotavljala ugodnejšo odmero, se ji je pokojnina odmerila v enakem odstotku, kot starostna pokojnina. Tožeči stranki je bila tako glede na dopolnjeno pokojninsko dobo invalidska pokojnina odmerjena v višini 61 % od dejanske pokojninske osnove, ki je bila že pravnomočno ugotovljena in znaša 2.441,25 SIT. Odmera invalidske pokojnine je upoštevajoč njeno starost povsem enaka kot že uveljavljena starostna pokojnina. Glede na navedeno po mnenju tožene stranke ni mogoče uporabiti 298. člena veljavnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, saj je bila pokojninska doba že prej pravilno določena v skladu s takratnimi predpisi in zato drugačno opredeljevanje že ugotovljene pokojninske dobe ni mogoče. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo kot nezakonito odpravi.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo in da pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev procesnega prava, na katera je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Ker je sodno odločbo temeljito obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi tudi pritožbeno sodišče povsem soglaša in jih zato ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe poudarja le še naslednje.

V predmetni zadevi ne gre za spor o prevedbi starostne pokojnine, uveljavljane po prej veljavnih predpisih, pač pa za spor o višini invalidske pokojnine, kar je potrebno presojati po sedaj veljavnem zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS št. 12/92, 56/92, 43/93, 5/94 in 7/96), saj je tožeča stranka oz. njen lečeči zdravnik zahtevek zanjo vložila šele 29.3.1994. Določbe 298. člena iz prehodnih in končnih določb citiranega zakona, po kateri uživalci pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, uveljavljanih po predpisih, ki so veljali do 31.3.1992, lahko zahtevajo, da se jim pravice določijo po tem zakonu, če je to zanje ugodnejše tako sicer res ni mogoče uporabiti za razsojo sporne zadeve vendar je pritožbeno razlogovanje v tej smeri nejasno in hkrati popolnoma neutemeljeno, saj sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek ni presojalo po tem členu niti izpodbijane sodbe ni utemeljevalo s to pravno podlago. Res je sicer v obrazložitvi poleg predhodnega upravnega postopka o uveljavljanju invalidske pokojnine, po nepotrebnem povzemalo upravne postopke glede uveljavljanja starostne pokojnine in prevedbe le te, kar pa na samo pravilnost odločitve glede sporne višine invalidske pokojnine ne more vplivati in zato tudi ne na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Ker je tožeča stranka pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine izpolnila z razvrstitvijo v I. kategorijo invalidnosti na dan 4.8.1994, je popolnoma pravilno stališče prvostopnega sodišča, da je pri odmeri te pokojnine potrebno uporabiti vse ustrezne določbe veljavnega zakona, vključno z 20. členom, v katerem se zavarovancem, ki so bili nekaj časa zavarovani za vse primere zavarovanja, nekaj časa pa za ožji obseg pravic, pravice odmerijo po tistem obsegu zavarovanja, po katerem so bili zavarovani nad polovico skupne zavarovalne dobe. Ob ugotovitvi, da je tožeča stranka nad polovico skupne zavarovalne dobe, pri izračunu katere se tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne more upoštevati pokojninska doba, priznana na podlagi prevzema kmečkega gospodarstva, je nadalje popolnoma pravilno zaključilo, da je pri odmeri njene invalidske pokojnine potrebno uporabiti tudi določbo 53. člena citiranega zakona. Ta določa, da se pokojnina odmeri od najnižje pokojninske osnove, kadar pokojninska osnova, izračunana na podlagi plač oz. osnov, od katerih so bili obračunani in plačani prispevki, ne dosega zneska najnižje pokojninske osnove, ki ga določi zavod. Z izpodbijano sodbo je zato sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo dokončno odločbo toženca I 590487 z dne 5.1.1995 in hkrati potrdilo zakonito prvostopno odločbo območne enote iste opr. št. z dne 21.9.1994, s katero je pokojnina odmerjena od najnižje pokojninske osnove v skladu s 53. členom citiranega zakona, glede na to, da je dejanska pokojninska osnova, izračunana na podlagi plač in zavarovalnih osnov, nižja od osnove, ki jo določa zavod v skladu z zakonom. Pritožbeno stališče tožene stranke, da je pri odmeri invalidske pokojnine potrebno upoštevati pokojninsko osnovo in pokojninsko dobo, kot naj bi bili pravnomočno ugotovljeni ob odmeri tožnikove starostne pokojnine ni sprejemljivo, ker za takšno stališče ni nobene pravne podlage v zakonu. Pravnomočen lahko postane le izrek vsake upravne odločbe in torej kar zadeva starostno pokojnino le odločba o tej pravici in njeni višini ne pa tudi pravna dejstva, na podlagi katerih je bila sicer priznana in odmerjena ta pokojnina. Zato tovrstne pritožbene navedbe na razsojo sporne zadeve ne morejo vplivati.

Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.