Jedro

Za pravilno uporabo določbe 219. člena ZOR je treba ugotoviti več okoliščin: pravico oseb, vključenih v to razmerje do imetništva stvari (najpogosteje lastninsko oziroma solastninsko pravico), uporabo stvari po drugi osebi na način, ki (delno ali v celoti) izključuje uporabo upravičenca, čas take uporabe oziroma trajanje neupravičene uporabe in v zvezi s tem dejansko prikrajšanje upravičenca.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo tožencu plačilo zneska 17.247,35 DEM v tolarski protivrednosti in z obrestmi, kot se plačujejo za devizne vloge na vpogled od zapadlosti posameznih zneskov za čas od 1.1.1988 do plačila. Glavnični znesek predstavlja vsoto izračunanega prikrajšanja za obdobje petih let pred vložitvijo tožbe in sicer seštevek vsakomesečne najemnine za gospodarska poslopja in predvideni dohodek od kmetijskih zemljišč, vse z upoštevanjem višine solastninskega deleža tožeče stranke. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji trdi, da je zmotna presoja glede temelja tožbenega zahtevka. Pravdni stranki sta fizično razdružili vse gozdne površine, civilno pa sta razdružili vse kmetijske površine, ki so bile v solasti strank. Ta del nepremičnin je bil razdružen na podlagi sklepa N 66/79 z dne 30.05.1990. Na podlagi tega sklepa je toženec tožnicama ocenjeno vrednost nepremičnin tudi izplačal. Denar je poslal po pošti, vendar sta ga tožnici zavrnili. Kljub zavrnitvi tožencu denar ni bil vrnjen. Tožnici sta v nadaljevanju nepravdnega postopka priznali, da so solastne nepremičnine dokončno civilno razdružene na podlagi sodnega sklepa z dne 30.05.1990. Od tega dne dalje torej tožnici nista več solastnici tega dela nepremičnin, kar sta sodišči spregledali. Zato tožnici nista upravičeni do verzijskega ali kakšnega drugega zahtevka, ker na njuni strani ni več prikrajšanja. Revizija opozarja še na to, da sta solastnika nepremičnin še toženčeva otroka, ki sta nepremičnine tudi uporabljala. Revident predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe izpodbijani sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred 14.7.1999, ko je stopil v veljavo Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena tega zakona pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP 1977, tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej po uradni dolžnosti preverilo (386. člen ZPP 1977), ali je bila v postopku zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, vendar takšne kršitve ni ugotovilo.

Tožnici sta svoj tožbeni zahtevek utemeljevali z dejstvom, da sta solastnici nepremičnin skupaj s tožencem, vendar jima toženec ne dopušča uporabe njunega solastnega deleža. Vse nepremičnine uporablja izključno sam in sta zaradi tega neupravičeno prikrajšani.

Materialnopravna podlaga takih trditev ustreza 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR): če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Za pravilno uporabe te določbe je zato treba ugotoviti več okoliščin: pravico oseb, vključenih v to razmerje do imetništva stvari (najpogosteje lastninsko oziroma solastninsko pravico), uporabo stvari po drugi osebi na način, ki (delno ali v celoti) izključuje uporabo upravičenca, čas take uporabe oziroma trajanje neupravičene uporabe in v zvezi s tem dejansko prikrajšanje upravičenca.

V konkretni pravdni zadevi sta sodišči sicer ugotavljali elemente za pravilno uporabo opisane materialnopravne določbe, vendar sta napačno presodili o ugovoru prenehanja prikrajšanja pri tožnicah; zmotno sta tako presodili časovne meje zatrjevanega prikrajšanja. Toženec je ves čas postopka med drugim trdil, da tožnici nista prikrajšani, ker je bil (vsaj del) nepremičnega solastnega premoženja razdružen v nepravdnem postopku. Na to njegovo trditev je sodišče prve stopnje odgovorilo, da so po podatkih zemljiške knjige udeleženci te pravde solastniki spornih nepremičnin. Sodišče druge stopnje pa je dodalo, da bi toženec moral položiti dolgovani znesek za izplačilo solastnih deležev na sodni depozit, da bi bil prost svoje obveznosti. Ker tega ni storil, tožnicama dolguje korist, ki jo je imel od koriščenja njunih solastnih deležev tudi za čas po pravnomočnosti razdelilnega sklepa o solastnih nepremičninah.

Taka presoja po oceni revizijskega sodišča ni pravilna. Po določilu 45. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) lastninska pravica na stvari preneha, če kdo drug pridobi lastninsko pravico na njej. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZTLR pa se lastninska pravica pridobi tudi z odločbo državnega organa na način in pod pogoji, kot to določa zakon. Nobenega dvoma ne more biti, da je sklep sodišča v nepravdnem postopku za delitev stvari v solastnini odločba državnega organa (primerjaj XIII.

poglavje Zakona o nepravdnem postopku). Pridobitev lastninske pravice s tako odločbo je konstitutivnega značaja, kar pomeni, da trenutek pridobitve lastninske pravice ni časovno vezan na vknjižbo le-te v zemljiško knjigo, kot je to na primer pri pridobitvi lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Dolžnost izplačila vrednosti solastninskih deležev v postopku delitve solastnega premoženja ne more vplivati na čas pridobitve lastninske pravice. Gre za obveznost, ki jo je mogoče izterjati po pravnomočnosti sklepa in po poteku paricijskega roka, torej samostojno obveznost. Obveznost izplačila ni pogoj, da bi lastninska pravica med udeleženci postopka prešla, saj je (pravnomočna) odločba sodišča tista, ki predstavlja način prehoda in določa trenutek prehoda lastninske pravice med udeleženci postopka. Upniška zamuda pri izplačilu vrednosti deleža in položitev dolgovane stvari pri sodišču ima lahko vpliv le na tek zamudnih obresti (327. in 331. člen ZOR), ne pa na trenutek, kdaj preide lastninska pravica med prejšnjimi solastniki.

Kot je bilo že razloženo, je čas trajanja prikrajšanja zaradi nemožnosti uporabe stvari eden od elementov, ki ga mora sodišče ugotoviti, da lahko materialnopravno pravilno odloči o verzijskem zahtevku. Odgovor, ki sta ga sodišči glede tega vprašanja dali, je materialnopravno zmoten. Utemeljeno zato revizija opozarja, da je bil 219. člen ZOR napačno uporabljen, ker pri tožnicah ni več prikrajšanja, odkar je njuna solastninska pravica prenehala na podlagi sklepa o razdružitvi solastnega premoženja. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je moralo revizijsko sodišče razveljaviti sodbi sodišč druge in prve stopnje ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP 1977). Glede na že zapisano materialnopravno vsebino določbe o uporabi tuje stvari v svojo korist dodatna navodila sodišču niso potrebna. Treba pa je dodati to, da je toženec ugovarjal prenehanje prikrajšanja zaradi nemožnosti uporabe le glede kmetijskih zemljišč, ne pa tudi glede gospodarskih in stanovanjskih poslopij. Revizijsko sodišče ni moglo delno odločiti o zahtevku, ker sta sodišči višino prikrajšanja ugotavljali v vsoti mesečnega zneska prikrajšanja tako pri kmetijskih zemljiščih kot pri ostalih nepremičninah. Ugotavljanje dejanskega stanja v revizijskem postopku ni dovoljeno (tretji odstavek 385. člena ZPP 1977), revizijsko sodišče lahko le presodi, ali je bilo dejansko stanje ugotovljeno ustrezno materialnopravni vsebini, na podlagi katere sta oziroma bi morali sodišči odločiti o zahtevku. Zato je moralo razveljaviti izpodbijani sodbi v celoti. Izrek o pravdnih stroških pa temelji na določilu 166. člena ZPP 1977.