Jedro

Tožnik je z udeležbo na seji nadzornega sveta res pridobil določeno materialno korist (sejnino). Toda če je to lahko opravljal poleg svojega dela pri toženi stranki, bi to lahko opravljal tudi v času bolniškega staleža - če to ne bi bilo v nasprotju z navodili zdravnika ali prepovedjo potovanja iz kraja bivanja. Odsotnost z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer opravlja poleg tega dela.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik je bil v času od 7.5. do 4.6.2003 v bolniškem staležu, dne 2.6.2003 pa se je udeležil seje nadzornega sveta A. d.d. v Ž. Zaradi tega mu je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po šesti alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev, da je odpoved nična in nima pravnih učinkov in posledično tudi reintegracijski in denarne zahtevke. Presodilo je, da je dopustna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi v času odpovednega roka zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da tožnik v času udeležbe na seji nadzornega sveta, za potovanje iz kraja bivanja ni imel odobritve pristojnega zdravnika, za udeležbo pa prejel tudi plačilo. S tem sta bila izpolnjena dva, sicer alternativno določena razloga za izredno odpoved. Naknadna pridobitev potrdila, da za potovanje ni bilo zdravstvenih zadržkov, ne vpliva na obveznost predhodne odobritve takega potovanja. Tožnik pa za takšno odobritev ni zaprosil. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je z izpodbijano sodbo spremenjena sodna praksa Višjega delovnega in socialnega sodišča o dopustnosti enostranskega preklica odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišči se do preklica redne odpovedi nista opredelili in v zvezi s tem sodbi nimata razlogov. Odpoved že odpovedane pogodbe o zaposlitvi je nesmiselna in brez pravnega učinka, zato sta sodišči napačno uporabili materialno pravo. Tožena stranka in obe sodišči pa sta napačno uporabili tudi določbe 110. in 111. člena ZDR, da je izredna odpoved dopustna samo v posebej hudih primerih kršitev, ko ni več mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Tožnik je bil v času izredne odpovedi na odrejenem letnem dopustu, bil pa je tudi v bolniškem staležu in v odpovednem roku, ki bi se po prvi odpovedi iztekel 14.7.2003. Odhod iz kraja bivanja je trajal samo nekaj ur in ni imel nobenega vpliva na delo tožnika pri toženi stranki in na njegovo zdravstveno stanje. Sodišči kvalifikatornih okoliščin sploh nista ugotavljali. Zmotno je tudi stališče, da bi morala biti odobritev pristojnega zdravnika za potovanje pismena in dana v naprej. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe ZPP po prvem odstavku 339. člena v zvezi s 5. členom in prvim odstavkom 257. člena ZPP, ko tožniku ni dalo možnosti, da se zasliši na obravnavi. Sodišče prve stopnje je nezakonito razširilo razloge za izredno odpoved izven razloga, ki je bil predmet obtožbe tudi na opravljanje pridobitne dejavnosti. Tožena stranka je tožnika vabila na zagovor z obdolžitvijo, da je šel na potovanje iz kraja bivanja brez odobritve zdravnika. Ta okvir pa je v obrazložitvi pisne odpovedi prekoračila na kršitve, zaradi katerih se tožnik ni mogel zagovarjati. S tem je tožena stranka bistveno kršila postopek po drugem odstavku 83. člena ZDR, ki delodajalcu nalaga, da delavcu omogoči zagovor. Ker je sodišče prve stopnje odločalo tudi o tej kršitvi, je absolutno bistveno kršilo postopek, sodišče druge stopnje pa je v zvezi s tem kršilo določilo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj na pritožbo tožnika v zvezi s tem nima nobenih razlogov.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik izrecno uveljavlja revizijska razloga po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, torej bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predmet revizijske presoje je sodba sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena ZPP). Ker tožnik revizijskega razloga po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, torej relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje, ne uveljavlja, ni mogoče upoštevati tistih revizijskih navedb, ki se nanašajo na očitek, da sodišče druge stopnje ni odgovorilo na nekatere pritožbene navedbe. Revizija te navedbe zmotno opredeli kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, čeprav gre lahko le za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP.

Tožnik izrecno tudi ne navaja nobene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP. Smiselno pa bi bilo njegove navedbe o tem, da ni imel možnosti biti zaslišan na obravnavi, mogoče razumeti kot uveljavljanje bistvene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar tak očitek ni utemeljen. Navedena določba govori o tem, da stranki (zaradi nezakonitega postopanja sodišča) ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, ne pa, da ni bila zaslišana. Tudi določba 5. člena ZPP ne daje podlage za trditev, da bi sodišče moralo stranko zaslišati. Sodišču nalaga le, da ji omogoči izjaviti se o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, na stranki sami pa je, katere dokaze bo predlagala. Zaslišanje strank je tudi po določbi 257. člena ZPP le možen in z drugimi enakovreden dokaz, ki ga sodišče lahko, ne pa mora izvesti. Če ga stranka predlaga, sodišče pa ga ne izvede, gre lahko le za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, predvsem pa zaradi tega lahko ostane dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno.

Člen 83 ZDR res ima naslov "postopek pred odpovedjo s strani delodajalca", vendar ne gre za formalen postopek pri delodajalcu, temveč predvsem za obveznost delodajalca, delavcu omogočiti zagovor pred odpovedjo (tako na primer VIII Ips 87/2004 z dne 4. 5. 2004). Morebitne kršitve določb 83. člena ZDR se v sodnem postopku obravnavajo v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava.

Neutemeljen in v nasprotju z vsebino drugo in prvo stopnje sodbe je revizijski očitek, da se sodišči nista opredelili do enostranskega preklica redne odpovedi oziroma da v zvezi s tem nimata razlogov. Sodba sodišča prve stopnje ima obširno in tudi izrecno obrazložitev v zvezi s tem vprašanjem na 3 strani, sodišče druge stopnje pa se je s to obrazložitvijo v celoti strinjalo. Predvsem pa vprašanje preklica redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in s tem tudi vprašanje sodne prakse o tem), za odločitev v tem sporu o izredni odpovedi, dani v času odpovednega roka, ni odločilno. Bistvena je pravilna odločitev nižjih sodišč, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi tudi v času odpovednega roka, če gre za nov, samostojen razlog za odpoved. Delavec je tudi v času odpovednega roka še vedno zaposlen pri delodajalcu in ima kot tak ne samo pravice temveč tudi obveznosti.

Neutemeljen je očitek tožnika, da sodišči nista ugotavljali "kvalifikatornih okoliščin". Odpoved pogodbe o zaposlitvi ni disciplinska (kaznovalna) sankcija, temveč odpoved pogodbe kot civilna sankcija zaradi njene kršitve. Zato se ne ugotavlja več "kvalifikatornih" okoliščin, ki so bile po prejšnjih predpisih določene kot pogoj za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja.

Vendar pa ima revizija prav, da morajo biti za zakonitost odpovedi izpolnjeni pogoji, ki so določeni v zakonu. Če izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi delodajalec, mora predvsem dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena ZDR). Vrhovno sodišče je že odločilo (glej na primer VIII Ips 104/2006 z dne 23.5.2006), da sta za zakonitost izredne odpovedi v prvem odstavku 110. člena ZDR kumulativno predpisana dva pogoja. Obstajati mora razlog za izredno odpoved, določen v 111. členu ZDR, in ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (niti) do izteka odpovednega roka. Da bi lahko odločilo o zakonitosti izredne odpovedi, mora sodišče ugotoviti, ali sta izpolnjena oba pogoja, ob upoštevanju, da je dokazno breme na delodajalcu.

Ker nižji sodišči nista ugotavljali, ali je drugi pogoj (nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka) izpolnjen ali ne, sta zmotno uporabili materialno pravo, v posledici pa je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe, in je revizijsko sodišče reviziji že iz tega razloga ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Revizija pa utemeljeno opozarja, da je bilo za pravilno uporabo materialnega prava nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje glede utemeljenosti razloga za izredno odpoved. Tako kot se glasi določba 6. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, gre res lahko za tri samostojne razloge: nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika, opravljanje pridobitnega dela v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali (od)potovanje iz kraja svojega bivanja brez odobritve zdravnika. Dejansko pa gre za en sam razlog. Delavec krši svoje pogodbene obveznosti, če zlorablja odsotnost z dela zaradi bolezni. Ker je v tem času nesposoben za delo pri svojem delodajalcu, ne sme opravljati pridobitnega dela za svoj račun ali za drugega delodajalca. Držati se mora navodil zdravnika zato, da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanje zdravstvenega stanja in s tem delovno zmožnost delavca.

V obravnavani zadevi ni bilo v celoti ugotovljeno, kakšna navodila za zdravljenje je tožnik imel glede zdravljenja in gibanja izven kraja svojega bivanja. Če mu to ni bilo izrecno prepovedano, ni mogoče govoriti o kršenju navodil. Zato bi bila v takem primeru sprejemljiva tudi naknadna odobritev zdravnika oziroma njegova kasnejša (strokovna) presoja o tem, ali je tožnik s svojim potovanjem kršil navodila zdravnika za zdravljenje. Tožnik tudi ni "odpotoval" iz kraja svojega bivanja, temveč je bil 2.6.2003 le krajši čas odsoten od doma. In če mu je bilo dovoljeno gibanje izven doma, potem z odhodom v Ž. - ne glede na razlog - ni zlorabil bolniške odsotnosti. Iz izpovedi lečečega zdravnika pa izhaja, da za tožnikovo "potovanje" v Ž. ni bilo zadržkov oziroma, da je bila vožnja v Ž. "s strani zdravstva" dovoljena.

Sodišči sta preveč dobesedno oziroma ozko razlagali določbo 111. člena ZDR o prepovedi opravljanja pridobitnega dela v času odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža. Tožnik je res pridobil določeno materialno korist z udeležbo na seji nadzornega sveta delniške družbe (sejnino). Toda če je to lahko opravljal poleg svojega dela pri toženi stranki, bi to lahko opravljal tudi v času bolniškega staleža - če to ne bi bilo v nasprotju z navodili zdravnika ali prepovedjo potovanja iz kraja bivanja. Odsotnost z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Ne pa nujno tudi, da ne more opravljati česa drugega, kar sicer opravlja poleg tega dela.

Sodišče prve stopnje bo moralo ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega na podlagi ustrezno dopolnjenega dokaznega postopka ponovno odločiti o tožbenem zahtevku.

Izrek o stroških je v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP.