Jedro

Predmet vračila po ZDen so le tista nacionalizirana zemljišča, na katerih je bila tudi pravica uporabe odvzeta na način iz 3., 4. ali 5. člena ZDen, ne pa tudi tista, za katera so pravico uporabe prejšnji lastniki ali njihovi dediči prenesli na tretjo osebo na podlagi pravnega posla.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 15.2.2001, ter je zadevo vrnilo v nov postopek. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote M. z dne 14.11.2000. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožeče stranke za denacionalizacijo nepremičnin št. 258 stavbišče v izmeri 140 m2 in parc. št. 37/4 sadovnjak v izmeri 1286 m2, ob podržavljenju pripisani k vl. št. 30 k.o. K.v. Te nepremičnine so bile podržavljene z odločbo Oddelka za finance Občinskega ljudskega odbora M.-C. z dne 27.7.1959, izdano na podlagi Zakona o nacionalizaciji zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), pri čemer je na podlagi odločbe Občinske skupščine M.-C. z dne 25.12.1963, prejšnjim lastnikom nacionalizirane stavbe v M. pripadla pravica brezplačnega uživanja nacionaliziranega stavbnega zemljišča, ki ga pokriva navedena stavba, v izmeri 140 m2 ter gradbenega zemljišča, ki je namenjeno za njeno normalno rabo, v izmeri 284 m2. Dne 24.10.1964 pa so prejšnji lastniki sklenili prodajno pogodbo z Zavodom za vzdrževanje in gradnjo športnih objektov "Stadion M.", s katero so na ta zavod prenesli lastninsko pravico na stavbi M. v M., stoječi na parc. št. 258, na zemljišču in dvorišču v izmeri 424 m2 pa pravico uživanja in hasnovanja, dokler stoji stavba. Prav tako so na nepremičnini parc. št. 39/4 brez gospodarske lope v izmeri 732 m2 prenesli pravico do uživanja in hasnovanja. Za navedene nepremičnine so prejeli kupnino v višini 13.549.000 dinarjev.

Prvostopno sodišče je odločbo tožene stranke odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pri tem se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 54/02). Menilo je namreč da pravica uporabe na zemljiščih, ki so sicer bila predmet kupoprodajne pogodbe, prejšnjim lastnikom ni prenehala na podlagi te kupoprodajne pogodbe.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je v obravnavanem primeru pravica uporabe, ki je prejšnjim lastnikom ostala na podržavljenih zemljiščih, prešla na novega uporabnika s kupoprodajno pogodbo. V tem primeru ni šlo za odvzem premoženja, kakršnega je po določbi ZDen mogoče opredeliti za krivičnega, zato prvotnim lastnikom nacionaliziranega premoženja ni mogoče vrniti po ZDen. Pravilna je torej odločitev tožene stranke in organa prve stopnje, da prejšnji lastniki predmetnega zemljišča ne morejo biti upravičenci, saj so pravico uporabe konzumirali s prodajo stavbe in z odplačnim prenosom pravice uporabe na zemljišču in jim zato pravica uporabe na teh zemljiščih ni odvzeta v smislu ZDen. Takšno stališče je tudi v skladu s stališčem Ustavnega sodišča Republike Slovenije, zavzetim v odločbi, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002, ki jo navaja tudi prvostopno sodišče. Tožnica v odgovoru na pritožbo vztraja pri denacionalizacijskem zahtevku in pri upravičenosti do denacionalizacije. Trdi da v času sklenitve kupoprodajne pogodbe v letu 1964 niso bili lastniki nacionaliziranih zemljišč in zato njihova lastninska pravica tudi ni bila vpisana v zemljiški knjigi, zato s temi zemljišči tudi niso mogli razpolagati. Predmet kupoprodajne pogodbe je bila le stanovanjska hiša, pa še ta je bila prodana pod ceno, za zemljišča pa prodajalci niso prejeli ničesar. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne kot neutemeljeno ter izdano sodbo potrdi.

Zastopnik javnega interesa na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni da je bilo v obravnavanem primeru v prvostopni sodbi napačno uporabljeno materialno pravo in da je prvostopno sodišče napačno razlagalo tudi odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002. Po ZDen se vrača le premoženje ki je bilo prejšnjim lastnikom podržavljeno (zasebno premoženje, ki je z aktom o podržavljenju prešlo v splošno ljudsko premoženje, državno, družbeno ali zadružno lastnino, 2. odstavek 8. člena ZDen) na način iz 3., 4. oziroma 5. člena ZDen. V tem primeru pa so prejšnji lastniki s pravico do uživanja, ki so jo ob nacionalizaciji pridobili namesto lastninske pravice na zemljiščih, dokler jih ne bi oddali za gradnjo občini oziroma tretji osebi (39. člen ZNNZ), tudi po presoji pritožbenega sodišča odplačno razpolagali. Kot je pravilno ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi, je iz kupoprodajne pogodbe z dne 24.10.1964 razvidno, da so tudi pravico uporabe na nacionaliziranih zemljiščih prenesli odplačno, saj iz 6. točke pogodbe izrecno izhaja da je kupnina dogovorjena skupno, torej za objekt in za zemljišča. S tem, ko so pravico uživanja in pravico uporabe na nacionaliziranih stavbnih zemljiščih odplačno prenesli na tretjo osebo, je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča ta njihova pravica konzumirana in ponovno vzpostavljanje prejšnjega stanja ni več mogoče. Zato tudi ni podlage za denacionalizacijo, saj se po 31. členu ZDen prejšnjemu lastniku ponovno vzpostavi lastninska pravica le na nacionaliziranih zemljiščih, na katerih ima ob vračanju pravico uporabe, po 32. členu ZDen pa se mu vrne le tisto zemljišče, ki mu je bilo vzeto iz posesti z aktom državnega organa, ne pa tudi tisto, glede katerega je s pravnim poslom odplačno prenesel pravico uživanja oziroma pravico uporabe. Takšno stališče izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01 z dne 23.5.2002. Napačno je torej pravno stališče prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi, da v obravnavanem primeru razpolaganje imetnikov pravice uporabe na nacionaliziranih zemljiščih s pogodbo kljub vsemu pomeni, da je bila tem osebam pravica uporabe odvzeta na prisilen način in da so zato izpolnjeni pogoji za denacionalizcijo. Ker je torej prvostopno sodišče v obravnavanem primeru napačno uporabilo materialno pravo, pri čemer pa je pravilno ugotovilo dejansko stanje, je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in to iz razlogov, ki jih je pravilno navedla že tožena stranka in jih zato pritožbeno sodišče v tej sodbi ne ponavlja, pač pa se nanje izrecno sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS).