Jedro

Iz izpodbijane odločbe razvidnega dejanskega stanja, ki ni sporno, izhaja, da se tožnik ne strinja z izvedenim dokaznim postopkom v zadevah VII Ps 1359/2019 in VII Ps 1000/2019. V zvezi z navedenim toženka pravilno pojasni, da bi moral tožnik svoje nestrinjanje uveljavljati z rednimi pravnimi sredstvi, ne pa v postopku obnove. Tudi obsežno tožnikovo navajanje, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ne more biti razlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) z dne 5. 1. 2024.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik zaprosil za dodelitev BPP za vložitev predloga za obnovo postopkov v socialnih sporih, ki sta se pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani vodila pod opr. št. VII Ps 1359/2019 in VII Ps 100/2019, iz razloga po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Postopka sta bila pravnomočno končana 14. 9. 2022 in 12. 10. 2022. V prošnji je tožnik izrazil nestrinjanje z izvedenim dokaznim postopkom oz. da sodišče v omenjenih postopkih ni izvedlo oziroma upoštevalo dokazov, ki jih je predlagal, ampak je sledilo izvedenskemu mnenju in prirejeni zdravstveni dokumentaciji. V zvezi z navedenim toženka pojasni, da bi moral tožnik te razloge uveljavljati že v pravnomočno končanem postopku, ne more pa z njimi uspeti v postopku obnove, ker to ni obnovitveni razlog. Poleg tega je tožnik zamudil prekluzivni 30-dnevni rok za vložitev predloga za obnovo postopka. Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi VII Ps 1000/2019 presojali pravilnost in zakonitost dokončne odločbe ZPIZ z dne 30. 7. 2019, s katero je ZPIZ zavrnil pritožbo zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja. V zadevi VII Ps 1359/2019 pa je bila predmet presoje odločba zdravstvene komisije o zavrnjeni pritožbi zoper odločbo imenovanega zdravnika, s katero je bilo izrečeno, da je tožnik od 5. 10. 2019 do 11. 10. 2019 začasno nezmožen za delo zaradi poškodbe. Obe sodbi sta ustrezno in prepričljivo obrazloženi. Za ugotavljanje tožnikove invalidnosti je sodišče izvedlo temeljit dokazni postopek, tožnika je obširno zaslišalo v zvezi z njegovim zdravstvenim stanjem oziroma zdravstvenimi težavami, v postopku je tudi sodeloval. Sodišče je pridobilo tudi izvedensko mnenje in sodbo utemeljilo na strokovni in prepričljivi podlagi, da pri tožniku ni podane invalidnosti. Očitno je, da se tožnik pri zdravniških izvidih in mnenjih, na katere se sklicuje v dopolnitvi prošnje in jih označuje za nova dejstva oz. dokaze, sklicuje na dejstva in dokaze, ki glede na datum njihove izdaje, predstavljajo dejstva, ki so bila sodišču znana že tekom samih postopkov. Zadeva, za katero je tožnik zaprosil za BPP, tako nima verjetnega izgleda za uspeh, zato je toženka prošnjo kot neutemeljeno zavrnila.

3.Tožnik zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb upravnega postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve ustavnih pravic. V njej trdi, da ga je delovno sodišče izsiljevalo, mučilo in trpinčilo ter nezakoniti prisililo, da je dajal izjave, kljub njegovi nesposobnosti. Prepričan je, da če bi sodišče tako odločilo za kakšnega sorodnika ali prijatelja, bi bila njegova prošnja takoj utemeljena in razumna. Državni uradi so mu v celoti onemogočili njegovo zakonito in ustavno pravico predlaganja in zagovarjanja dokazov, ki so odločujočega pomena pri odločitvi sodišča. V 144. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2) so določeni normativi, na podlagi katerih se upravičencu določi stopnja invalidnosti. Ti pogoji so bili pri njem popolnoma in v celoti ugotovljeni že na prvem pregledu, kar je tudi predmet v zadevi VII Ps 1000/2019, a invalidnost tožnika ni bila ugotovljena. Tudi sodni izvedenci so lagali in prirejali dejstva ter sodišču omogočili, da je zavrglo obe tožbi. S tem se je poskušalo doseči, da tožniku nikoli ne bi bile priznane pravice, ki mu pripadajo iz razloga invalidnosti zaradi poškodbe pri opravljanju vojaške dolžnosti. Ker je tožnik pravni laik, si je poskušal najti pravno pomoč, a rok za sestavo in dopolnitev prošnje je bil prekratek glede na obsežnost in zahtevnost zadeve. Upoštevaje vse navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna pravico do BPP.

4.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5.Tožba ni utemeljena.

6.Predmet presoje v upravnem sporu je odločba, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, ker ni izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), saj tožnik očitno ni izkazal dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh postopka s predlogom za obnovo postopkov v socialnih sporih.

7.Pogoje za odobritev BPP določa ZBPP, ki v tretjem odstavku 11. člena določa, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom. Organ za BPP torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi BPP, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve BPP upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost BPP za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale (prvi in tretji odstavek 24. člena ZBPP).

8.Po presoji sodišča je toženka zgoraj navedena določila pravilno uporabila in pravilno ugotovila, da tožnikova prošnja za dodelitev BPP ni utemeljena. Tudi po presoji sodišča tožnik v zadevi, za katero vlaga prošnjo za dodelitev BPP, nima verjetnega izgleda za uspeh. Sodišče glede obravnavane sporne zadeve v celoti pritrjuje razlogom toženke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, s katerimi logično, prepričljivo in izčrpno utemeljuje, zakaj v konkretni zadevi meni, da ni izpolnjen eden izmed taksativno predpisanih zakonskih pogojev, ki morajo biti vsi kumulativno izpolnjeni, da se prošnji lahko ugodi. Pričakovanje tožnika je v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oziroma očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago. Da bi tožnik v prošnji za BPP opredelil razloge in argumente, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh v postopku obnove postopkov v socialnih sporih, oziroma iz katerih bi izhajalo, da zadeva ni očitno nerazumna, tudi po presoji sodišča ni izkazano.

9.Iz izpodbijane odločbe razvidnega dejanskega stanja, ki ni sporno, izhaja, da se tožnik ne strinja z izvedenim dokaznim postopkom v zadevah VII Ps 1359/2019 in VII Ps 1000/2019. V zvezi z navedenim toženka pravilno pojasni, da bi moral tožnik svoje nestrinjanje uveljavljati z rednimi pravnimi sredstvi, ne pa v postopku obnove. Tudi obsežno tožnikovo navajanje, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, ne more biti razlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP1. Navedbe toženke, da je tožnik zamudil subjektivni rok 30 dni za vložitev predloga za obnovo postopka, tožnik niti ne zanika. Še več, sam navede in se sklicuje na zdravniške izvide in mnenja (z dne 22. 4. 2019, 10. 8. 2019, 2. 12. 2019, 12. 2. 2020, 11. 9. 2020, 1. 12. 2020, 18. 1. 2021, 8. 9. 2021 in 10. 11. 2021), ki jih sicer označi kot nova dejstva oz. nove dokaze, kljub temu, da priznava, da so bili sodišču predloženi v omenjenih postopkih. Tožnik torej pravno relevantnih navedb v tožbi ne poda, nezadovoljstvo oziroma golo nestrinjanje z odločitvijo Delovnega in socialnega sodišča kot tako, pa upoštevaje sodno prakso2 verjetnega izgleda za uspeh v postopku ne izkazuje. Toženka je tako pravilno zavrnila prošnjo za dodelitev BPP, saj tožnik v zadevi, za katero vlaga prošnjo (predlog za obnovo postopkov v socialnih sporih, ki sta se pred Delovnim in socialnim sodiščem vodila pod opr. št. VII Ps 1359/2019 in VII Ps 1000/2019), nima verjetnega izgleda za uspeh.

10.Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče pritrjuje ugotovitviji toženke, da v obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz 24. člena ZBPP za dodelitev BPP. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

11.Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi, med strankama ni sporno, temveč je sodišče odločalo o pravnem vprašanju (pravilni uporabi 24. člena ZBPP), je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Ta določa: Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko na predlog stranke obnovi, če zve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku.

2Glej npr. sodbo tega sodišča I U 1206/2023 z dne 6. 11. 2023

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o brezplačni pravni pomoči (2001) - ZBPP - člen 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.