Jedro

Nasprotna udeleženka je pošiljala denar v tujino neznanim osebam. Od takšnih nakazil nima nobenih dohodkov, glede na to, da gre za nakazilo izmišljenemu FB profilu, pa tudi ni mogoče govoriti o kakšnem razumnem človekoljubnem vidiku nakazila.

Postavitev pod skrbništvo ni namenjena le situaciji, ko bi bila oseba zaradi duševne motnje eksistencialno ogrožena, da bi se zadolževala, ampak tudi primeru, ko je očitno, da oseba zaradi duševne motnje tako rekoč denar »meče skozi okno«. V takem primeru je treba preprečiti nastanek neugodnih posledic in ne čakati, da pride do zadolževanja in izvršb.

Tedenska omejitev 200 EUR je podana za gotovinske dvige denarja, ne pa za sklepanje pravnih poslov, ki jih lahko nasprotna udeleženka sklepa samostojno do zneska 300 EUR. Omejitev gotovinskih dvigov 200 EUR tedensko bo zato nakup čevljev zadevala le v primeru, če jih bo nasprotna udeleženka kupila z gotovino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo:

I. Nasprotna udeleženka A. A., EMŠO: ..., se postavi pod skrbništvo in sicer za:

- upravljanje in razpolaganje z nepremičnim premoženjem,

- sklepanje pravnih poslov večjih od 300 EUR,

- upravljanje in razpolaganje z osebnimi računi, s tem, da varovanka lahko tedensko dvigne do 200 EUR denarnih sredstev in z njimi razpolaga.

Skrbnik mesečno poravnava tekoče stroške, stroške vezane na nepremičnino in razliko do polne cene oskrbe za njeno mamo B. B. Za ostale potrebe se sproti dogovarja z varovanko, pri čemer ji porabo denarja za lastne potrebe (npr. dopuste, večje nakupe) mora odobriti (zavrne lahko le dvige gotovine, višje od 200 EUR na teden ter denarna nakazila, če nasprotna udeleženka ne obrazloži komu in čemu je nakazilo namenjeno ali če iz njene razlage izhaja, da je nakazilo namenjeno razpolaganju, ki se ga s postavitvijo pod skrbništvo skuša preprečiti).

II. Za skrbnika A. A., ki bo v zgoraj opisanem obsegu skrbel za njene pravice in koristi, se imenuje Center za socialno delo, ki bo naloge skrbnika opravljal po svojih pooblaščenih delavcih.

III. Nasprotni udeleženki se volilna pravica ne odvzame.

IV. Pri nepremičnini ID znak del stavbe: ... (ID ...), ki je do celote v lasti nasprotne udeleženke, se izbriše zaznamba uvedbe postopka in se zaznamuje postavitev pod skrbništvo.

V. Odredi se popis premičnega in nepremičnega premoženja A. A.

VI. Pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve.

Zoper celoten sklep (razen zoper III. točko) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje pooblaščenec nasprotne udeleženke ter predlaga, da se sklep spremeni tako, da se zavrne predlog za postavitev pod skrbništvo, podredno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Pritožba najprej opozarja, da niso podani zakonski razlogi za postavitev pod skrbništvo, saj je bilo nesporno ugotovljeno, da nasprotna udeleženka ni nikoli v zamudi s plačilom tekočih stroškov. Sodna praksa je že potrdila, da nasprotna udeleženka, ki nima dolgov, redno plačuje vse mesečne stroške in nima negativnega stanja na računu, zato ima pravico razpolagati s svojim premoženjem ter pravico trošiti v okviru plačljivih razumnih zmožnosti. Čeprav je v zadnjem obdobju občasno z računa dvignila zneske v skupni višini, ki presega znesek njene pokojnine, to ne zadošča za ugotovitev, da gre za bolezensko pogojeno vedenje, še posebej, ker tudi sodišče priznava, da na splošno nasprotna udeleženka deluje razumno. Zato pritožba meni, da ni bila njena dolžnost, da podrobno utemeljuje posamezne dvige. Tudi nakup nekaj kovancev kriptovalut manjše vrednosti in namenitev določenih denarnih sredstev v dobrodelne namene ne zadošča za ugotovitev, da gre za bolezensko spremenjeno vedenje: če je nasprotna udeleženka namenila za družine v stiski dvakrat po 1000 EUR (16. 11. 2021 in 17. 1. 2022) to ne kaže na blodnjave motnje. V letu 2021 nasprotna udeleženka prijateljem, s katerimi je v stiku preko spleta, ni več pošiljala denarja. Le na podlagi indicev je sodišče sklepalo, da še vedno porablja svoja sredstva za reševanje spletnih prijateljev (da za ta namen dviga gotovino). Pri odločitvi sodišče ni upoštevalo, da nasprotna udeleženka vse od leta 2021 nakazil večjih zneskov neznanim osebam v tujino (kar je v 9. točki obrazložitve štelo kot edina potencialno neracionalna) ne opravlja več. Sodišče prav tako ni upoštevalo, da je nasprotna udeleženka, ne le da je s tem prenehala, ampak je do preteklega ravnanja tudi kritična – 2. 3. 2023 je na zaslišanju izpovedala, da je bilo nakazovanje večjih denarnih zneskov v tujino nespametno in neracionalno ter da tega danes ne bi več naredila. Izvedenka in sodišče nista pojasnila, zakaj to njeno izpovedbo štejeta za neiskreno in naučeno. Da je mislila iskreno, potrjuje dejstvo, da takih nakazil ne opravlja več. Če bi držalo, kar trdi izvedenka, da gre pri tem za prisotnost hude blodnjave motnje, ni logično, da bi jo bilo mogoče naučiti, da izpoveduje v nasprotju s svojim utrjenim blodnjavim prepričanjem. Prav tako ni logično, da bi bila sedaj bolj previdna in inovativna, ker je pod drobnogledom sodišča. Blodnjavi bolnik se trdno drži svojih idej in vanje verjame kljub dokazom o nasprotnem. Če bi bilo mogoče nasprotni udeleženki dopovedati, da mora biti do svojih dejanj kritična, kar bi sprejela, pomeni, da jih sedaj dojema racionalno in ne bolezensko pogojeno.

Sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu za postavitev nove izvedenke psihiatrinje, čeprav se je imenovana izvedenka spuščala v presojo pravnih vprašanj, poleg tega pri nasprotni udeleženki tudi ni ugotovila relevantnih dejanskih okoliščin. Zanemarila je vse okoliščine, ki bi bile podlaga za spremembo njenega mnenja. Samovoljno je zaključila, kakšni naj bi bili ljudje, s katerimi se je nasprotna udeleženka pogovarjala pred štirimi leti, čeprav to ni v njeni pristojnosti in za te zaključke v spisu tudi ni najti podlage. Iz njenega zaslišanja 30. 4. 2023 je razvidno, da se je za podajo takega mnenja odločila »na zalogo« saj sama omenja, da taka diagnoza za seboj potegne tudi posledice, ki terjajo tako mnenje. Mnenje zato ni objektivno in oprto na dejanske okoliščine, poleg tega ni obrazloženo z zadostno mero strokovnosti. Nasprotna udeleženka je zato vztrajala pri postavitvi novega izvedenca. Izvedenka se je pri ustni dopolnitvi mnenja sklicevala na določbe Zakona o duševnem zdravju, kar pomeni, da je izhajala iz napačnih predpostavk, ki za ta postopek niso pomembne, saj ta zakon ne predstavlja podlage za ta postopek. Ker sodišče ni v postopek pritegnilo drugega izvedenca je po prepričanju nasprotne udeleženke odločitev obremenjena z absolutno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravnem postopku v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku.

Podredno pritožba opozarja, da mora biti obseg skrbnikovih nalog omejen na najmanjši potreben poseg. Nasprotna udeleženka meni, da je sodišče prve stopnje v tem postopku ravnalo ravno nasprotno, saj je še tista opravila, ki jih je doslej opravljala z vso skrbnostjo, vestno in v roku, le na podlagi indicev, brez konkretnega razloga in za vsak primer s sklepom odvzelo nasprotni udeleženki, kar je v nasprotju z namenom skrbništva. Čeprav nasprotna udeleženka na računu nima negativnega stanja, redno in brez zamude poravnava svoje mesečne obveznosti, jo je tudi v tem delu sodišče postavilo pod skrbništvo, kar je obrazložilo, da obstaja bojazen, da bi po novem, ko bo sredstev manj, pred svoje obveznosti postavila potrebe drugih, ki jo že dlje časa izkoriščajo. Takšen zaključek nima podlage v izvedenih dokazih, gre le za domnevo sodišča, slonečo na indicu, kar je v nasprotju z načeloma sorazmernosti in najmanjšega nujnega posega, ki ju je sodišče dolžno upoštevati v postopku za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo.

Nadalje nobeno dejstvo ali ravnanje nasprotne udeleženke niti s stopnjo minimalne verjetnosti ne nakazuje, da bi lahko bilo nepremično premoženje v lasti nasprotne udeleženke zaradi njenega bolezensko pogojenega ravnanja na kakršen koli način ogroženo. To potrjuje tudi dejstvo, da je nasprotna udeleženka s pogodbo za primer smrti podarila predlagateljici stanovanje, v katerem živi (in ki predstavlja edino nepremičnino nasprotne udeleženke), in se zavezala, da te nepremičnine ne bo odtujila ali obremenila. Nasprotna udeleženka meni, da v tej zadevi situacija ni primerljiva z zadevo VSL II Cp 1164/2019, na katero se sklicuje sodišče. Nasprotna udeleženka namreč ni podala potrebe po prodaji svoje nepremičnine, prav tako nima dolgov in jih tudi nikoli ni imela. Hipotetična možnost, da bi lahko obstajala nevarnost, da bi bilo ogroženo premoženje nasprotne udeleženke, za tako hud poseg, kot je prepoved odtujitve in obremenitve, ne zadošča. Kot potencialno neracionalno je bilo obravnavano le razmišljanje o osebah, ki jih je nasprotna udeleženka spoznala preko spleta, in nakazovanje denarja tem osebam, in ne razpolaganje in upravljanje z nepremičninami ter poravnavanje tekočih mesečnih stroškov.

Po prepričanju nasprotne udeleženke sklep tudi nima razlogov zakaj ne bi bila sposobna sama sklepati pravnih poslov nad 300 EUR, zato se sklepa v tem delu ne da preizkusiti, prav tako ne v delu, v katerem je določen znesek, s katerim lahko nasprotna udeleženka tedensko prosto razpolaga. Če drži, da je sklep izdan zaradi varstva pravic in koristi nasprotne udeleženke, z namenom preprečiti, da bi si pod vplivom bolezenskega doživljanja povzročalo škodo, je treba ugotoviti, da so razlogi sami s seboj v nasprotju. Za določitev zneska, s katerim lahko nasprotna udeleženka prosto razpolaga, je namreč bistvena ugotovitev, s kakšnim zneskom je glede na svoje zdravstveno stanje sposobna razpolagati, a take presoje sodišče prve stopnje ni opravilo. Razpolaganje nasprotne udeleženke je sodišče prve stopnje omejilo na 200 EUR tedensko kljub ugotovitvam izvedenke, da bo nasprotna udeleženka zmogla sebi v dobro razpolagati z vsemi tekočimi finančnimi sredstvi, ki po plačilu stroškov ostanejo od pokojnine. V tem delu je nasprotje med listinami v spisu in razlogi izpodbijanega sklepa. Nadalje ni jasno, zakaj je sodišče znesek, s katerim lahko nasprotna udeleženka prosto razpolaga, vezalo na teden in ne npr. na mesec. V praksi lahko pride do absurdne situacije, ko tisti teden, ko si bo nasprotna udeleženka kupila čevlje, ne bo mogla brez odobritve skrbnika prosto nakupovati živil ali plačati kave v kavarni.

Točka I. izpodbijanega sklepa pa je tudi nejasna in neizvršljiva, saj iz sklepa ni razvidno, katera so razpolaganja, ki se jih s postavitvijo pod skrbništvo skuša preprečiti. Taka odločitev skrbniku v škodo nasprotne udeleženke dopušča arbitrarno zavrnitev dvigov – razlogi, ki jih ni v izreku, namreč ne postanejo pravnomočni.

Končno pritožba nasprotuje odločitvi glede določitve skrbnika. Iz postopka je namreč razvidno, da nasprotna udeleženka ne zaupa CSD in njegovim strokovnim osebam, saj je med njimi prihajalo do konfliktov, ki so porušili medsebojno zaupanje. Zakon ne zapira kroga oseb, ki pridejo v poštev za skrbnika, pri imenovanju pa naj se upošteva predvsem želje varovanca, če jih je ta izrazil in če je sposoben razumeti njihov pomen in posledice in če je to v korist varovanca (243. člen Družinskega zakonika). Vse to je izraz dostojanstva osebe in njene pravice, da samostojno odloča o sebi.

Sodišče se je zato dolžno z osebo pogovoriti o osebah, ki pridejo v poštev za skrbnika in njeno mnenje ovrednotiti ob upoštevanju danih možnosti in dobrobiti osebe. Pritožba glede tega meni, da je sodišče pravilno ugotovilo, da se je nasprotna udeleženka sposobna izreči o osebi skrbnika in da nasprotuje, da bi postala skrbnik predlagateljica. Graja pa dejstvo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo razlogov da se za skrbnika določi CSD in da tudi ni upoštevalo negativnega odnosa nasprotne udeleženke do te enote, kar pomeni, da ni upoštevalo da ima ta pomembno besedo pri izbiri skrbnika. Ker je nasprotna udeleženka izrazila nezaupanje do CSD, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi ali so pogoji za dodelitev te naloge drugi enoti CSD ali drugi osebi, kar pa ni storilo, zaradi česar je ravnanje sodišča nezakonito (VSL II Cp 1059/2021).

3.V odgovorih na pritožbo predlagateljica pritrjuje izpodbijani odločitvi in predlagata zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

Osebo, ki zaradi motnje v duševnem razvoju ali težav v duševnem zdravju ali drugega vzroka, ki vpliva na zmožnost razsojanja, sama brez škode zase ni sposobna poskrbeti za svoje pravice in koristi, sodišče postavi pod skrbništvo (prvi odstavek 262. člena DZ). Skrbnik ji pomaga pri urejanju zadev, ki jih ne zmore opraviti sama, in skrbi za zavarovanje njenih premoženjskih in drugih pravic ter koristi (drugi in tretji odstavek 239. člena DZ).

Postopek se je začel na predlog hčere nasprotne udeleženke, ki je opozorila, da nasprotna udeleženka ni več sposobna skrbeti za svoje premoženjske pravice in koristi. V zvezi s tem med drugim navaja, da je nasprotna udeleženka opravila več nakazil v tujino v skupni vrednosti najmanj 113.500 EUR, pri čemer so bili nameni plačil donacije za zdravljenje drage osebe in posojila prijetelju, ob tem pa je preko Facebooka in drugih elektronskih medijev imela stike z različnimi lažnimi profili (Jack Charles, Jeff White, Kendrick Wood).

Sodišče prve stopnje je po izvedbi dokaznega postopka, v katerem je zaslišalo nasprotno udeleženko in izvedlo dokaz z izvedenko psihiatrične stroke, C. C., dr. med, spec. psih., ugotovilo, da so podani pogoji za (delno) postavitev nasprotne udeleženke pod skrbništvo. Pritožbeno sodišče se pri tem v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje, posebej pa poudarja, da je izvedenka pri nasprotni udeleženki ugotovila hudo psihično, blodnjavo motnjo, za katero je značilen razvoj ene same ali sistema več blodenj. Vsebina je lahko raznolika, vendar blizu realnega življenja. Pri nasprotni udeleženki je prisotno veličavsko blodnjavo prepričanje, da je ravno ona potrebna za pomoč ljudem v stiski in da bo s svojim denarjem rešila te stiske. To prepričanje je dopolnjeno z erotično blodnjavo motnjo, da bodo osebe prišle k njej in bodo skupaj živeli, bolezensko pa je tudi njeno popolno (in z ničemer podprto) popolno zaupanje do teh oseb in prepričanje, da bo denar, ki ga je nakazala, dobila nazaj. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da te izvedenkine ugotovitve skupaj z ostalimi ugotovitvami sodišča prve stopnje dajejo zadostno podlago za postavitev nasprotne udeleženke pod skrbništvo.

Ko pritožba izpostavlja humanitarnost nasprotne udeleženke, ki je nakazala denar družinam v stiski, je treba pojasniti, da je nakazilo denarja družinam v stiski nekaj dobrega, kar na splošno družba tudi spodbuja, a le, če gre za nakazilo konkretni (znani) družini, ali humanitarni organizaciji, ko je torej mogoče preveriti namen in prejemnika nakazila »v dober namen«. Humanitarnost pa nikakor ne pomeni nakazil na neznane račune, neznanim (celo izmišljenim) osebam na izmišljenih FB računih, kot je bilo v obravnavanem primeru.

Res je, kar navaja pritožba, da nasprotna udeleženka nima dolgov, a je po drugi strani res, da je razpolagala z zelo visokimi denarnimi sredstvi, zaradi česar je lahko opravila več nakazil v višini – kot sama priznava – 40.000 EUR (kot je povedala predstavnicama CSD), oz. 50.000 – 60.000 EUR (kot je povedala izvedenki) oz. 60.000 EUR, kot je izpovedala na sodišču. Zato v tem primeru ne gre za situacijo podobno tisti v zadevi VSL II Cp 1871/2017. V navedeni zadevi je namreč udeleženec kupil dve hiši ob morju, ki mu prinašata dohodke, in še eno zemljišče, kar vsekakor ne pomeni zanj premoženjske škode. Povsem nekaj drugega pa je pošiljanje denarja v tujino neznanim osebam – od takšnih nakazil nasprotna udeleženka nima nobenih dohodkov, glede na to, da gre za nakazilo izmišljenemu FB profilu, tudi ni mogoče govoriti o kakšnem razumnem človekoljubnem vidiku nakazila. Zato (ne glede na dobro premoženjsko stanje nasprotne udeleženke) ni mogoče drugačen zaključek kot da so navedena nakazila pomenila za nasprotno udeleženko premoženjsko škodo.

Glede gotovinskih dvigov z računa je sodišče prve stopnje nasprotni udeleženki pravilno dalo možnost da pojasni razloge teh dvigov, a tega ni storila. Zgolj izpovedba, da nekaj denarja hrani doma, ne pojasnjuje dvigov večjih zneskov z računa. Glede na to je povsem utemeljen dvom, ki ga je sodišče prve stopnje izrazilo glede trditve nasprotne udeleženke, da ima ves ali pretežni denar, ki ga je v zadnjih mesecih dvignila z računa, še doma. Ni res, da v takem primeru nasprotna udeleženka ne bi bila dolžna pojasniti posameznih dvigov – še posebej, ker je v času pred tem nakazala v tujino neznanim osebam precejšnje zneske (prim. prejšnja točka obrazložitve). Ob takšnih gotovinskih dvigih večjih vsot se seveda logično pojavi sum, da je oseba denarna sredstva dvignila zaradi enakega namena, kot jih je prej negotovinsko nakazovala. In sum lahko z ustreznim pojasnilom ovrže samo oseba, ki je opravila dvig. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno pojasnilo, da postavitev pod skrbništvo ni namenjena le situaciji, ko bi bila oseba zaradi duševne motnje eksistencialno ogrožena, da bi se zadolževala, ampak tudi primeru, ko je očitno, da oseba zaradi duševne motnje tako rekoč denar »meče skozi okno«. V takem primeru je treba preprečiti nastanek neugodnih posledic in ne čakati, da pride do zadolževanja in izvršb. Vsemu temu v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče.

Ni res, kar navaja pritožba, da nasprotna udeleženka že vse od leta 2021 ne opravlja več nakazil neznanim osebam v tujino, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je denar kot pomoč družini v tujino nakazala tudi še v začetku leta 2022 (slednje priznava tudi sama pritožba). Seveda samo nakazilo še ne kaže na blodnjave motnje, vendar pa je te ob pregledu nasprotne udeleženke ugotovila izvedenka psihiatrične stroke.

Pritožba tudi opozarja, da je bi bila nasprotna udeleženka 2. 3. 2023 ob zaslišanju kritična do svojih preteklih ravnanj, saj je izpovedala, da je bilo nakazovanje večjih zneskov v tujino nespametno in da tega ne bi več počela. Pritožba opozarja, da izvedenka in sodišče nista pojasnila, zakaj to izpovedbo štejeta za neiskreno in naučeno. V zvezi s tem je treba pojasniti, da je izvedenka prepričljivo pojasnila, da ne glede na takšno izpovedbo pri nasprotni udeleženki ne opazi sprememb v odhodu so njenih preteklih ravnanj, kar je obrazložila s tem, da je med zaslišanjem vedno bolj govorila, da verjame, da je bil to naložen denar, ki se bo vrnil, da ima še vedno zvezo s temi osebami, iz tega je izvedenka zaključila, da so to ista prepričanja, kot so bila v preteklosti.

Pomembna je tudi ugotovitev iz 16. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa, da je nasprotna udeleženka delala kot komercialistka, vodja komerciale in celo kot direktorica družbe Termopol, zato ima gotovo določena znanja s področja financ. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dejstva, da nasprotna udeleženka svojo »naložbo« vidi kot varno, ni mogoče razumeti drugače, kot da je posledica po izvedenki ugotovljene duševne motnje in ne njene svobodne volje. Ravno vse to (da nasprotna udeleženka kljub svojemu znanju s področja financ še vedno meni, da bo dobila nakazana sredstva vrnjena in da še vedno vzdržuje stike vsaj z »dr. Jeffom«) pa pomeni razloge zaradi katerih ni mogoče izpovedbe nasprotne udeleženke, v kateri izrazi določeno kritičnost do svojih nakazil denarnih sredstev v tujino, šteti kot iskreno in nenaučeno. Ko v zvezi s tem pritožba govori, da ni logično, da blodnjava oseba zaradi tega, ker je pod drobnogledom sodišča, ne bi mogla biti bolj previdna in inovativna, gre za golo trditev brez dokazov, da to ni logično oz. mogoče. Ker pa gre za vprašanje s področja psihiatrije, sodišče samo nanj ne more odgovoriti, izvedenka pa o tem (s strani nasprotne udeleženke) ni bila povprašana. Res je, da ravnanje nasprotne udeleženke, če bi ji bilo mogoče dopovedati, da mora biti do svojega ravnanja kritična in bi ta to sprejela, ne bi bilo bolezensko pogojeno, a vendar bi bilo pri tem ključno, da bi takšno kritičnost sprejela in bi se to odrazilo v njenem siceršnjem obnašanju. A vendar o tem ne more biti govora, saj (kot rečeno) vzdržuje vsaj stik z »dr. Jeffom« in še vedno verjame, da ji bodo nakazana sredstva vrnjena, kar pa še vedno kaže, da je njeno ravnanje še vedno bolezensko pogojeno.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko v postopek ni pritegnilo drugega izvedenca psihiatrične stroke, saj je izvedenka C. C. ugotovila vse potrebne okoliščine in tudi odgovorila na vsa vprašanja. Razloge za zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca je v 10. točki obrazložitve v zadostni meri pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeni očitki v zvezi z delom izvedenke so sicer zelo pavšalni: ni navedeno, kje se je izvedenka spuščala v presojo pravnih vprašanj, katerih konkretnih okoliščin ni upoštevala oz. jih je zanemarila, ni pojasnjeno v čem bi bil pomemben zaključek o osebah s katerimi je nasprotna udeleženka govorila pred leti, ni pojasnjeno kaj naj bi pomenilo, da se je izvedenka odločila za mnenje »na zalogo«, prav tako ne zakaj izvedeniško mnenje ne bi bilo objektivno, zakaj ne bi bilo oprto na dejanske okoliščine, zakaj ne bi bilo zadosti obrazloženo in v čem naj ne bi bilo strokovno. Iz tega razloga na navedene pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne odgovarja. Dejstvo, da je izvedenka, ko je bila zaslišana, omenila ZDZdr na pravilnost in popolnost njenega izvedeniškega mnenja ne vpliva – bistveno je namreč, da je ugotavljala in ugotovila okoliščine, ki so bile potrebne za odločitev sodišča ali so pri nasprotni udeleženki podani razlogi za postavitev pod skrbništvo.

Kar se tiče nadaljnjega očitka, da v izpodbijanem sklepu ni omejen obseg skrbnikovih nalog na najmanjši potreben obseg, je treba ugotoviti, da to ne drži. V I. točki sklepa je namreč zelo natančno opisano, kakšne so naloge skrbnika nasprotne udeleženke, pritožbeno sodišče pa soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je za namen, zaradi katerega je nasprotna udeleženka postavljena pod skrbništvo, potrebo skrbniku določiti ravno naloge, ki jih je zapisalo sodišče prve stopnje. Pritožba večkrat opozori, da je sodišče prve stopnje kot potencialno neracionalno obravnavalo le razmišljanje nasprotne udeleženke o osebah, ki jih je spoznala preko spletnih platform in o nakazovanju denarja tem osebam. Pri tem seveda ne gre le za opravljena nakazila preko bančnega računa, ampak je iz enakega razloga treba preprečiti tudi, da bi nasprotna udeleženka istim osebam gotovino, ki bi jo dvignila s svojega računa, nakazala npr. preko položnice na pošti, ali pa poslala v kuverti. Vsa takšna nakazila oz. pošiljanja denarja so namreč v njeno škodo. In če vse te možnosti povežemo z ugotovitvijo, da nasprotna udeleženka še vedno vzdržuje stike z nekaterimi temi osebami in tudi nerealno pričakuje, da bo dobila vrnjena denarna sredstva, ki jih je poslala v tujino, potem je povsem logičen in življenjski zaključek, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje, da iz razloga, ker bo sedaj nasprotna udeleženka razpolagala z manjšimi denarnimi sredstvi, obstaja nevarnost, da bi v primeru, če bi še vnaprej sama poravnavala tekoče stroške in razliko do polne cene oskrbe za svojo mamo, denarna sredstva, ki bi jih dvignila z računa v ta namen, lahko porabila za kak drug namen, kar skuša preprečiti ravno ta postavitev pod skrbništvo. Da si je poskušala nasprotna udeleženka pridobiti (med postopkom) dodatna sredstva, izhaja tudi iz (pritožbeno neprerekanega) dejstva, da si je denar skušala izposoditi od tretjih oseb, ob tem pa pojasnila, da denarja zase ne potrebuje. Upravičeno se zato postavi vprašanje vzroka želene zadolžitve, pri čemer pa se ob vseh ugotovljenih okoliščinah odgovor ponuja kar sam in ga je zapisal sodišče prve stopnje ob koncu 23. točke obrazložitve.

15.Razloge za omejitev nasprotno udeleženkinega razpolaganja z nepremičninami je pojasnilo sodišče prve stopnje v 29. točki obrazložitve, ko je opozorilo, da si je nasprotna udeleženka že med postopkom prizadevala za izbris prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine (stanovanja) in da bi brez omejitve razpolaganja z nepremičnino, ki jo prinaša izpodbijani sklep, lahko stanovanje kljub prepovedi odtujitve in omejitve oddala v namen in iz tega naslova pridobila denarna sredstva, ki bi jih bolezensko pogojeno namenila pomoči spletnim prijateljem. Z vsem tem soglaša tudi pritožbeno sodišče.

16.Tudi omejitev sklepanja pravnih poslov večjih od 300 EUR je sodišče prve stopnje ob koncu 24. točke obrazložitve pojasnilo. Nasprotna udeleženka zaradi blodnjave motnje ni sposobna dojeti, da se ji dogaja goljufija in je do svojih prepričanj nekritična, prav tako meni, da je z njo vse v redu, vse to pa vpliva na njeno finančno področje in zahteva, da ima skrbnika, ki bo poskrbel, da svojih sredstev ne bo zapravila za neracionalne posle ali posojila, da se ne bo zadolževala ali brez razlogov prodajala svojih stvari vrednih več kot 300 EUR. Takšno stališče prepriča tudi pritožbeno sodišče. Pritožba sicer meni, da bi bilo treba ugotoviti, da s kakšnim zneskom je glede na svoje zdravstveno stanje sposobna razpolagati, a da sodišče prve stopnje takšne presoje ni opravilo. O navedenem vprašanju ni mogoče odločati povsem matematično, ampak je treba izhajati iz dejstva, da vsako razpolaganje nasprotne udeleženke, ki se nato odrazi v nakazilu denarja neznanim osebam, ki jih je nasprotna udeleženka spoznala preko spletnih platform, zanjo pomeni oškodovanje. Kljub temu pa je povsem življenjsko, da se nasprotni udeleženki omogoči, da v določenih manjših poslih ostaja povsem samostojna pri odločanju: da bi bilo treba odobriti vnaprej vsak njen pravni posel, bi bilo spričo minornosti čisto vsakdanjih, osnovnih pravnih poslov (kot je npr. nakup za potrebe gospodinjstva, plačilo frizerskih storitev, plačilo goriva na bencinski črpalki, ...), preveč zapleteno tako z vidika nasprotne udeleženke kot tudi z vidika skrbnika. Seveda pa je potrebno te pravne posle, ki jih lahko samostojno sklepa nasprotna udeleženka vrednostno omejiti, kar je sodišče prve stopnje omejilo na 300 EUR. Takšna omejitev je povsem primerna in življenjska.

17.Natančna in prepričljiva pa je tudi obrazložitev zneska 200 EUR, kolikor lahko nasprotna udeleženka dvigne vsak teden gotovine in z njimi razpolaga. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je nasprotno udeleženko pozvalo, da pojasni, kakšno vsoto denarja bi potrebovala tedensko, da bi živela po enakih standardih kot do sedaj. Na poziv ni odgovorila, je pa določene svoje navade in potrebe pojasnila, ko je bila 2. 3. 2023 zaslišana. Iz tega je potem izhajalo sodišče prve stopnje, ki je uporabilo tudi podatke statističnega urada RS, koliko porabi povprečna oseba v RS za osnovne življenjske potrebe, in podatke o inflaciji. Na podlagi vsega tega je potem povsem razumno tedenske potrebe in želje nasprotne udeleženke ocenilo na 200 EUR. Ob tem je tudi pojasnilo, da je omejitev namenjena izključno njeni zaščiti, ki se ne zaveda, da je žrtev prevar. Pritožbeno sodišče še dodaja, da če bi se znesek omejil na mesečni ravni, bi bila spričo večjega zneska gotovine, s katerim bi naenkrat razpolagala, večja verjetnost, da bi iz celotnega zneska nasprotna udeleženka določen znesek lahko porabila za namen zaradi katerega je postavljena pod skrbništvo. Ko pritožba v zvezi s tem omenja absurdno situacijo, do katere lahko pride ob npr. nakupu čevljev, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tedenska omejitev 200 EUR podana za gotovinske dvige denarja, ne pa za sklepanje pravnih poslov, ki jih lahko nasprotna udeleženka sklepa samostojno do zneska 300 EUR. Omejitev gotovinskih dvigov 200 EUR tedensko bo zato nakup čevljev zadevala le v primeru, če jih bo nasprotna udeleženka kupila z gotovino.

18.Pritožba opozarja še, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, katera so razpolaganja, ki se jih skuša preprečiti s postavitvijo pod skrbništvo. Izpodbijani sklep je treba brati kot celoto. Res je, da sicer postane pravnomočen le izrek, a vendarle izrek pojasnjuje obrazložitve, iz katere pa je razvidno, kakšen je namen postavitvi nasprotne udeleženke pod skrbništvo. Kdaj bo skrbnik nasprotni udeleženki zavrnil porabo denarja za lastne potrebe je razumljivo zapisano v drugem odstavku I. točke izreka: skrbnik lahko zavrne dvige gotovine, višje od 200 EUR tedensko in denarna nakazila, če nasprotna udeleženka ne obrazloži komu in čemu je nakazilo namenjeno ali če iz njene razlage izhaja, da je nakazilo namenjeno razpolaganju, ki se ga s postavitvijo pod skrbništvo skuša preprečiti. Kakšno razpolaganje se skuša preprečiti s postavitvijo pod skrbništvo, pa je razvidno iz obrazložitve: gre za razpolaganja v korist neznanih oseb, ki jih nasprotna udeleženka spoznala preko spletnih platform.

19.V zvezi z izbiro skrbnika pritožbeno sodišče nima pomislekov, sodišče prve stopnje pa jo je v povsem zadostni meri pojasnilo v 32. točki obrazložitve. Sodišče je med drugim pojasnilo, da se je nasprotna udeleženka sposobna izreči o osebi skrbnika, a da osebe, ki bi jo želela v tej funkciji, ni navedla. Tej ugotovitvi pritožba ne nasprotuje. Pritožba v nadaljevanju omenja konflikte, ki naj bi nastajali med postopkom med nasprotno udeleženko in CSD, a konkretnega primera, ki bi kazal na konflikt in porušenje medsebojnega zaupanja, ne navede. Zato je po presoji pritožbenega sodišča izbira skrbnika v konkretnem primeru ustrezna.

20.Ker niso podani niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Zveza:

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 243, 262, 262/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.