Jedro

Upravičen vzrok za zamudo je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje. Vzrok je opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki.

Z delnim plačilom sodne takse ni zadoščeno obveznosti taksnega zavezanca, da takso plača v postavljenem roku. Drži, da je sodna praksa odstopila od doslednega upoštevanja tega pravila, vendar le v primerih, kjer je zaradi očitnih pomot pri vnosu zneskov oziroma nakazilih prišlo do minimalnih in zanemarljivih razlik med dolgovano in plačano takso.

1/3 prepozno plačane dolgovane sodne takse ni minimalni znesek, ki bi omajal zakonsko domnevo o umiku pravnega sredstva zaradi zamude s plačilom sodne takse.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 9. 3. 2021 (točka I izreka). Zavrglo je predlog za vrnitev v prejšnje stanje z dne 6. 5. 2021 (točka II izreka).

2. Toženka vlaga pritožbo. Sklep izpodbija v celoti zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo tako, da se ugodi predlogu za vrnitev v prejšnje stanje in naloži tožeči stranki plačilo stroškov toženke. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s pridržanim izrekom o stroških.

Kot zmotno graja odločitev sodišča, da je treba zamudo pri plačilu dela sodne takse pripisati malomarnosti toženke in njenega pooblaščenca. Povzema dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o plačilu takse. Vztraja, da je prišlo pri izvršitvi plačila oziroma vnosu zneska do očitne pomote toženke, ker je kot znesek plačila zmotno navedla znesek povprečnega mesečnega dohodka, ki je bil naveden na drugi strani sklepa z dne 12. 1. 2021. Mislila je, da je plačala celotno takso. Pomoto je odpravila takoj, ko je zanjo izvedela - po prejemu poziva sodišča prve stopnje z dne 5. 3. 2021. Pretežni del sodne takse (2/3) je plačala v postavljenem roku. Do pomote je prišlo, ker s sodiščem ne posluje vsak dan. Ni šlo za njeno krivdo ali krivdo pooblaščnca. Po stališčih sodne prakse, na katero se ponovno sklicuje, je očitna pomota pri plačilu sodne takse opravičljiv razlog za zamudo roka za plačilo sodne takse. Sodišču očita pomanjkljivo in nepravilno oceno sklepa VSL Cst 603/2016 in pomanjkljivosti v sklepu, češ da ni opravilo vsebinske presoje, zakaj je dalo prednost fiskalnemu interesu pred ustavnimi pravicami toženke. Ni obrazložilo, ali imajo ustavne pravice toženke prednost pred fiskalnimi interesi države. Upoštevajoč vse okoliščine primera in pomen ustavnih pravic do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in do pravnega sredstva (25. člen URS) toženkina zamuda roka za plačilo takse nima takšnega pomena, da bi bila fikcija umika revizije sorazmerna sankcija. Podane so opravičljive okoliščine za zamudo roka za plačilo, domneva umika revizije zaradi neplačane takse je nesorazmeren poseg v toženkine pravice.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

**O pritožbi zoper sklep o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje z dne 6. 5. 2021**

5. Pritožnica vsebinsko ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je dvakrat vložila enak predlog za vrnitev v prejšnje stanje in da je bil drugič (dne 9. 3. 2021) predlog vložen prepozno (po preteku roka iz 117. člena ZPP1). Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Ponovni predlog o isti stvari med istimi strankami je nedovoljen. Prepozne in nedovoljene predloge za vrnitev v prejšnje stanje je treba zavreči. Sklep o zavrženju ponovnega predloga je sprejet ob pravilni uporabi prvega odstavka 120. člena ZPP.

**O pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje z dne 9. 3. 2021**

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje 17. 3. 2021 zaradi neplačane sodne takse izdalo sklep o domnevi umika dopuščene revizije toženke, vložene 30. 10. 2020, zoper pravnomočno sodbo v obravnavani zadevi. Plačilo sodne takse za revizijo je procesna predpostavka za obravnavo revizije. Plačana mora biti ob vložitvi pravnega sredstva oziroma najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. Če sodna taksa ni plačana v postavljenem roku in če niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse, se šteje, da je vloga umaknjena (105a. člen ZPP).

7. Sodna praksa dopušča uporabo instituta vrnitve v prejšnje stanje tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse, ki je po ustreznem procesnem zakonu določeno kot procesna predpostavka, ker šteje, da je rok za izpolnitev procesne predpostavke po naravi stvari procesni rok2. 8. Po določbi prvega odstavka 116. člena ZPP lahko sodišče na predlog stranke, ki je zamudila rok za opravo pravnega dejanja omogoči, da se odpravijo posledice zamude - izguba pravice opraviti pravno dejanje, in da se postopek vrne v stanje, v kakršnem je bil pred zamudo. Po ustaljenih stališčih sodne prakse je vrnitev v prejšnje stanje omejena le na primere, ko stranka rok ali narok zamudi iz opravičenih razlogov. Upravičen vzrok za zamudo je lahko vsak dogodek resnejše narave, ki razumsko pomeni oviro za stranko, da opravi neko procesno dejanje. Vzrok je opravičljiv, če ga stranka ni zakrivila s svojim vedenjem oziroma če se lahko pripiše naključju, ki se je pripetilo stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da vrnitev v prejšnje stanje načeloma preprečuje vsaka oblika krivde. Zamuda namreč ni opravičljiva, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila (stranka ali pooblaščenec), ni ravnala tako, kot bi se od nje pričakovalo. Upravičeni vzrok je pravni standard, ki ga sodišče ugotavlja v vsakem konkretnem primeru po pravilih o razlagi pravnih standardov. Presoja se objektivno in tudi po subjektivnih okoliščinah predlagatelja.

9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da pritožnica v obravnavanem primeru ni izkazala opravičljivega razloga, ki bi narekoval vrnitev v prejšnje stanje. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožnica ne izpodbija, izhaja, da je bila pritožnica o višini takse za revizijo ter o načinu in roku plačila obveščena oziroma opozorjena dvakrat: v plačilnem nalogu z dne 4. 11. 2020, ki ji je bil vročen po pooblaščencu; in v sklepu z dne 12. 1. 2021 (izrecno v točkah 6 in 7), s katerim je bil zavrnjen njen predlog za taksno oprostitev ali obročno plačilo odmerjene takse. Znesek 634,78 EUR, na katerega se sklicuje še v pritožbi, je bil v sklepu z dne 12. 1. 2021 omenjen le enkrat, in sicer kot del njenih navedb iz predloga za taksno oprostitev. Svoje zamude pri plačilu (celotne) takse ne more opravičiti z navedbo tega zneska v sklepu z dne 12. 1. 2021, saj se glede na ugotovitve o nadaljnji vsebini istega sklepa izkaže, da je (tudi ta) sklep prebrala površno in ne dovolj skrbno. Površno branje sklepa o taksni oprostitvi in plačilnega naloga, v katerih je bila pritožnica dvakrat jasno opozorjena na višino taksne obveznosti, ne opravičuje njene napake pri izvedbi plačila. Do napačnega zapisa in posledično zamude pri plačilu sodne takse je prišlo zaradi njene nezadostne skrbnosti oziroma ravnanja, ki bi ga ob zadostni skrbnosti vsekakor lahko predvidela in preprečila, čeprav poslovanja s sodiščem, kot pravi, ni vajena. Od vsakega povprečno skrbnega posameznika se pričakuje, da natančno prebere navodila in opozorila, ki jih dobi za izpolnjevanje denarnih obveznosti. Zaključek sodišča, da zatrjevana zmota pri izvršitvi plačila sodne takse v konkretnem primeru ni opravičen razlog za zamudo pri plačilu sodne takse, je pravilen. Pritožbeno nasprotno naziranje je neutemeljeno.

10. Sprejeta odločitev je obrazložena s pravilnimi pravnimi in dejanskimi razlogi, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Zatrjevane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

11. Pritožnica je po neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje v postavljenem roku do 15. 2. 2021 plačala le del sodne takse za revizijo (634,78 EUR). Razliko v znesku 331,22 EUR (do odmerjene višine 966,00 EUR) je plačala šele po prejemu poziva sodišča k predložitvi potrdila o nakazilu z dne 5. 3. 2021 – to je prepozno. Procesna predpostavka za obravnavanje pravnega sredstva je po ustaljenih stališčih sodne prakse izpolnjena le, če je taksa za pravno sredstvo plačana v postavljenem roku v celoti. Z delnim plačilom sodne takse ni zadoščeno obveznosti taksnega zavezanca, da takso plača v postavljenem roku. Drži, da je sodna praksa odstopila od doslednega upoštevanja tega pravila, vendar le v primerih, kjer je zaradi očitnih pomot pri vnosu zneskov oziroma nakazilih prišlo do minimalnih in zanemarljivih razlik med dolgovano in plačano takso3. Ugotovitve sodišča prve stopnje v točki 11 in 12 sklepa, da obravnavana zadeva vsebinsko ni taka in da dejansko ni primerljiva z zadevo Cst 603/2016, ki jo ponovno izpostavlja pritožba, so pravilne. Pritožbeni očitki o napačni dokazni oceni in pomanjkljivostih v sklepu so neutemeljeni. 1/3 prepozno plačane dolgovane sodne takse ni minimalni znesek, ki bi omajal zakonsko domnevo o umiku pravnega sredstva zaradi zamude s plačilom sodne takse.

12. Sodišče se je s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča RS v točki 12 sklepa v zadostni meri opredelilo tudi do ugovorov pritožnice o posegu v njene ustavne pravice. Ureditev v 105.a členu ZPP ne posega v pravico stranke iz 25. člena Ustave RS do pravnega sredstva, saj ne učinkuje tako, da bi stranka ne bila več nosilka pravice od pravnega sredstva ali da ji pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi mogla učinkovito braniti svojih pravic. Gre le za zakonsko določitev načina uresničevanja te ustavne pravice. Ureditvi, ki plačilo takse določa kot procesno predpostavko za vložitev pravnega sredstva, ni mogoče odrekati razumnosti. Ker ne gre za omejitev človekove pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, to zadošča4. 13. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sklep je pravilen in ni obremenjen z očitanimi in uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Zato ga je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožbo pa kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. O stroških pritožbenega postopka je odločeno na podlagi 165. člena ZPP. Pritožnica do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičena, ker je s pritožbo propadla (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka nosi svoje stroške z odgovorom na pritožbo, ker z njim ni prispevala k odločanju na pritožbeni ravni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/1999 s spremembami). 2 VS RS I-Up 152/2014 z dne 5. 2. 2015. 3 0,50 EUR v zadevi VSL Cst 603/2016; 1,77 EUR v zadevi VSK I Cpg 215/2018; 0,40 EUR v zadevi VSL II Cp 93/2015; 1,00 EUR v zadevi VSL II Cp 1133/2017. 4 VS RS II Ips 248/2011 z dne 15. 12. 2011.