Jedro

Rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prekluzivni rok, kar pomeni, da po njegovem poteku preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, je dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera in ga je zato potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej: seznanjen je lahko takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se seznani z njim kasneje, vse do zagovora delavca. Če zagovora ni bilo (razlog ni pomemben), ni mogoče šteti, da se je delodajalec seznanil z razlogi na dan, ko je bil določen neuspeli zagovor.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani (ugodilni) del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 2. 2009, ki jo je tožena stranka izdala tožniku, nezakonita (1. tč. izreka). Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 14. 12. 2009, temveč traja še naprej (2. tč. izreka). Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo ter mu za ves čas od dne 14. 12. 2009 do poziva nazaj na delo priznati vse pravice iz naslova delovnega razmerja in mu za ta čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico (3. tč. izreka); nadalje mu je dolžna za vsak mesec od 14. 12. 2009 do vrnitve nazaj na delo obračunati pripadajočo bruto plačo 1.329,45 EUR, mu obračunati in plačati vse davke in prispevke ter mu za vsak mesec izplačati pripadajočo neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v naslednjem mesecu do dne plačila, ter mu obračunati in izplačati pripadajoči regres za letni dopust za leto 2010, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (4. tč. izreka); tožena stranka je dolžna tožniku plačati nadalje znesek 228,74 EUR bruto, mu od tega zneska obračunati in plačati vse davke in prispevke za mesec november 2009 ter mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 8. 12. 2009 dalje do plačila; znesek 124,91 EUR bruto, mu od tega zneska obračunati in plačati vse davke in prispevke za mesec december 2009 ter mu izplačati pripadajoči neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 9. 1. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo (5. tč. izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati znesek 1.329,45 EUR bruto, mu od tega zneska obračunati in izplačati vse davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoč neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 1. 2010 dalje do plačila, v roku 8 dni in pod izvršbo. Sodišče je odločilo še, da bo sklep o stroških izdan naknadno.

Zoper navedeno sodbo v celoti (glede na obrazložitev pritožbe pa pravilno: zoper ugodilni del navedene sodbe) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Tožena stranka poudarja, da so zaslišane priče izpovedale, da je elektronska zabeležka o izhodu in prihodu blaga nujna. Čeprav je priča R.R. potrdila tožnikovo izpovedbo, da je pri toženi stranki ustaljena praksa, da so v primeru, da je stranka prinesla v popravilo pokvarjen agregat, izročili nadomestnega iz lastne uporabe in da to ni bilo možno vnesti v program, pač pa so bile zato izdane interne dobavnice, ni mogoče zaključiti, da ne drži glaven očitek tožniku, da je tretji osebi izdal agregat, ne da bi mu le- ta predložila kakršnokoli dokumentacijo, potrebno za izdajo blaga, niti tožnik ni zabeležil izdaje blaga v izhodno knjigo. Glede na to, da tožnik zaseda delovno mestno vodje prevzema, je ta kršitev še posebej huda. Četudi je takratna vodja centra R.R. to dopuščala, je treba presojati ali je navedeno skladno z navodili tožene stranke. Sodišče izpoved I.U. povzema iz konteksta. Tožena stranka je ugotovila, da tožniku ne more zaupati iz drugih razlogov, ki jih je I.U. opisal in so bili vezani na druge nepravilnosti, manipulacije z blagom, s čimer je bil tožnik seznanjen, a vodstva ni obvestil. Tožena stranka je glede rokov spoštovala 5. odst. 21. čl. Dogovora o spremembah in dopolnitvah Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije. Ta določba je v korist tako delavcu kot delodajalcu, zato bi sodišče glede na citirano določbo moralo ugotoviti, da je odpoved podana v roku. Sodišče tudi glede ostalih dveh tožniku očitanih kršitev spregleda odločilne okoliščine. Izpovedi A.S. in D.K. sodišče ne more šteti za nasprotujoči, če nekdo opozori še na neko okoliščino, na katero drugi ni. Če je zgolj D.K. izpovedal, da se je A.S. zaradi strahu zaklenila v prostor za trezor, A.S. pa tega ni posebej omenjala, to ne predstavlja podlage za zaključek, da sta izpovedbi nasprotujoči in da se zato kršitev ni zgodila. Sodišče tudi ne upošteva, da je varnostnik E.H. stal med vrati, ki se ves čas odpirajo in zapirajo, ker se vozi blago iz trgovine z viličarjem in kjer je hrupno, zato je razumljivo, da glasnega govorjenja lahko ni slišal. E.H. je izpovedal tudi, da je opazil, da je tožnik brskal po mizi in neke papirje držal v roki, kar zagotovo ni polnilec za mobitel, oblačila in potrdila o opravljenih izpitih, kot sodišče verjame tožniku. Sodišče je nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Tožena stranka je navedla odločilna dejstva, ki kažejo okoliščine in interese obeh strank in na to, da nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni možno, o teh okoliščinah pa je izpovedoval tudi prokurist I.U.. Tožnik zaseda odgovorno delovno mesto, tožena stranka pa je v tožnika izgubila zaupanje. Tožnik je vodstvu tožene stranke dne 2. 11. 2009 povedal, da je bil seznanjen z odtujevanjem blaga, vendar vodstvo na to ni opozoril. Prav tako je tožnik v poslovanju z blagom kršil pravila poslovanja, čeprav je on prvi zadolžen za zagotavljanje pravilnih postopkov sprejema blaga. Tožena stranka tožnika ne more razporediti v drugo poslovalnico, kot to poenostavljeno zaključi sodišče prve stopnje, saj bi tožnik ostal zadolžen za enake delovne naloge in enak obseg vrednosti blaga. Tožnikov odnos do tožene stranke in vodstva je jasno razviden iz zapisnika o sprejemu ustne ovadbe z dne 2. 11. 2009, ko tožnik prokuristu in drugim vodilnim očita nezakonito poslovanje. Dejstvo je tudi, da se ga nadrejena delavka boji, vse te okoliščine pa dajejo podlago za zaključek, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, saj zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja še ni možno preveriti, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo sledeča dejstva: Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „vodja prevzema“. Tožena stranka je tožniku dne 11. 12. 2009 to pogodbo izredno odpovedala zaradi hujših kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku je očitala tri kršitve. Prva kršitev naj bi bila storjena s tem, ko je tožnik dne 31. 10. 2009 tretji osebi izdal agregat, ne da bi mu le-ta predložila kakršnokoli dokumentacijo in ne da bi izdajo blaga zabeležil v izhodno knjigo; drugo kršitev naj bi storil dne 20. 11. 2009, ko naj bi iz poslovnih prostorov delodajalca odtujil poslovno dokumentacijo in tretjo, ko naj bi istega dne A.S. po telefonu izrekel grožnje zoper njeno življenje in telo in zoper življenje D.K.. Tožnik je bil vabljen na zagovor dne 30. 11. 2009, vendar se ga zaradi zdravstvenih težav ni udeležil. Tožena stranka je določila nov datum zagovora za dne 9. 12. 2009, vendar se tožnik tudi tega dne zagovora ni udeležil. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede prve očitane kršitve nezakonita iz razloga, ker je izdana prepozno, torej po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka (2. odst. 110. čl. Zakona o delovnih razmerjih, ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), glede drugih dveh očitanih kršitev pa iz razloga, ker tožena stranka ni dokazala, da jih je tožnik storil. Tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da je izredna odpoved glede prve očitane kršitve podana prepozno. Rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR je prekluzivni rok, kar pomeni, da po njegovem poteku preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, je dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera in ga je zato potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej: seznanjen je lahko takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se seznani z njimi kasneje, vse do zagovora delavca. Če zagovora ni bilo (razlog ni pomemben), ni mogoče šteti, da se je delodajalec seznanil z razlogi na dan, ko je bil določen neuspeli zagovor, ker pač na ta dan ni izvedel nič novega, ampak se je lahko z njimi seznanil prej (takšno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo že večkrat, npr. opr. št. VIII Ips 17/2008). Glede na navedeno se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na 5. odst. 21. čl. Dogovora o spremembah in dopolnitvah Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije, kar je pravilno zapisalo že sodišče prve stopnje in zato navedenega pritožbeno sodišče ne ponavlja. V konkretnem primeru naj bi tožnik prvo očitano kršitev storil dne 31. 10. 2009, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je imela tožena stranka s tožnikom v zvezi s to kršitvijo dne 2. 11. 2011 razgovor, po katerem so se v vodstvu tožene stranke odločili, da tožniku ne morejo več zaupati izvajanja funkcije, ki jo je opravljal. Prokurist tožene stranke I.U. pa je zadevo s spornim agregatom preverjal že pred 2. 11. 2009, v naslednjem tednu pa so pri pooblaščenem servisu preverjali verodostojnost popravila, podatke pa so prejeli teden dni kasneje (9. 11. 2009). Glede na to, da se tožnik zagovora ni udeležil, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je tožena stranka z vsemi razlogi za izredno odpoved v zvezi z navedeno kršitvijo seznanila najkasneje dne 9. 11. 2009, saj ni pojasnila, katere so bile tiste odločilne okoliščine s katerimi se je seznanila v času od 9. 11. 2009 do 11. 12. 2009. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je pravilno zaključilo, da je izredna odpoved glede navedene kršitve prepozna.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da naj bi tožnik dne 20. 11. 2009 iz njenih poslovnih prostorov odtujil poslovno dokumentacijo delodajalca. Sodišče prve stopnje je po oceni sodišča druge stopnje tudi v tem delu skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, razlogi sodišča prve stopnje so razumljivi in življenjski, dokazna ocena sodišča prve stopnje je tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. čl. ZPP, tako da sodišče druge stopnje z dokazno oceno sodišča prve stopnje v tem delu v celoti soglaša in se, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Drugačne pritožbene navedbe v tej smeri pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, s katero pritožbeno sodišče soglaša, zato jih pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. Tožena stranka namreč niti v pritožbi ne pove, katero poslovno dokumentacijo tožene stranke naj bi tožnik odtujil, zato so njene pavšalne navedbe glede očitane kršitve popolnoma nepreverljive in zato tudi neutemeljene.

Pač pa je utemeljena pritožba tožene stranke, ki očita sodišču prve stopnje nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede tretje tožniku očitane kršitve. V tem delu je dokazna ocena sodišča prve stopnje neprepričljiva, zaključek sodišča pa preuranjen. Tožena stranka pravilno opozarja, da sodišče ne more šteti, da je A.S. D.K. dogodek drugače opisala kot na sodišču, če o določenih dejstvih ta priča na sodišču ni izpovedovala. Če je zgolj D.K. izpovedal, da se je A.S. zaradi strahu zaklenila v prostor za trezor, A.S. pa tega ni posebej omenjala, to ne predstavlja podlage za zaključek, da se kršitev ni zgodila. V zvezi z navedenim bi moralo sodišče prve stopnje dejansko stanje razčistiti na obravnavi, poleg tega pa bi moralo v obrazložitvi sodbe pojasniti, zakaj A.S. ne verjame. Sodišče v tem delu tudi ni razčistilo ali dejstvo, da je varnostnik E.H. (na katerega izpovedbo se je v obrazložitvi oprlo) stal pri vratih, ki se stalno odpirajo in zapirajo, ker se vozi blago iz trgovine z viličarji, vplivalo na to, da varnostnik tožnika sploh ni slišal (temveč ga je le videl govoriti), ali pa je varnostnik tožnika sicer slišal govoriti, vendar ni razločil kaj je govoril. Šele po razjasnitvi te okoliščine bo mogoče zaključiti, ali sta si izpovedbi A.S. o tem, da je tožnik govoril zelo glasno in priče E.H. o tem, da se je tožnik pogovarjal normalno, nasprotujoči. Ker gre torej za bistvene dejanske ugotovitve, od katerih je odvisen izid tega postopka, sodišče prve stopnje pa se do njih ni v zadostni meri opredelilo, je pritožbeno sodišče ugodilo utemeljeni pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), saj je ugotovilo, da glede na naravo stvari, samo navedene pomanjkljivosti ne more odpraviti. V ponovljenem postopku bo tako moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v smeri napotkov pritožbenega sodišča. Po potrebi bo izvedlo tudi druge predlagane dokaze, pri tem pa bo upoštevalo tudi preiskovalno načelo, v skladu s katerim lahko sodišče izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev (34. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Šele po tako izvedenem dokaznem postopku, bo mogoče zaključiti, ali je tožena stranka uspela dokazati, da so razlogi, ki jih sama navaja v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi resni in utemeljeni in so tako onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje bo v primeru, da bo ponovno ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, tudi ponovno opravilo prognozo glede nadaljnjega uspešnega sodelovanja pravdnih strank v delovnem razmerju, pri čemer bo upoštevalo in se opredelilo do okoliščin in interesov obeh pravdnih strank, ki sta jih v zvezi z navedenim navajali tekom postopka pred sodiščem prve stopnje.