Jedro

Ni pogojev za denacionalizacijo, če nova zadruga ni izkazala subjektivitete kot naslednica prejšnje zadruge, člani bivše zadruge pa tudi niso upravičeni do vračila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 15.1.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnikov zoper sklep Upravne enote ŠL z dne 6.6.2000, s katerim je bila zavržena zahteva tožnikov za denacionalizacijo parcel v k.o. D. in k.o. S. ter premičnih osnovnih sredstev po popisu imetja z dne 1.10.1947. Tožena stranka je navedla, da so tožniki zahtevo vložili kot fizične osebe. Po Zakonu o zadrugah (ZZad) se zadružno premoženje vrača le zadružnim organizacijam oziroma zadružni zvezi, zato ga ni mogoče vrniti tožnikom. Ni dokazil, da bi zahtevo vložila tudi S. zadruga za S. dolino na Č., pa četudi bi bila ponovno ustanovljena, ne bi mogla izkazati pravnega nasledstva s S. zadrugo, ustanovljeno leta 1939. Tudi po presoji sodišča prve stopnje prvotožeča stranka ni izkazala pravne subjektivitete kot pravna naslednica prejšnje S. zadruge.

Drugotožniki pa kot člani oziroma pravni nasledniki članov bivše zadruge ne morejo na podlagi ZDen zahtevati vrnitev premoženja, ki so ga kot svoje deleže vpisali v bivšo zadrugo. Pogoji za vračanje premoženja zato niso izpolnjeni.

Tožniki v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne istemu sodišču v novo obravnavanje in sojenje. Podredno predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in samo opravi glavno obravnavo ter izpodbijano sodbo spremeni.

Navajajo, da bi prvostopno sodišče moralo opraviti glavno obravnavo in napotiti tožnike na pravdo zaradi rešitve predhodnega vprašanja o nezakonitosti izbrisa S. zadruge. Odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13.12.1946 ni imela zakonite podlage. Zatrjujejo, da je denacionalizacijski zahtevek vložila tudi G. zadruga ŠL. Dejansko stanje ni bilo ugotovljeno. Sodišče bi moralo razpisati in izvesti glavno obravnavo. V primeru izvedbe predlaganih dokazov bi prišlo do drugačne odločitve.

Odgovori na pritožbo niso vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Z namenom, da se zadrugam vrne vse premoženje, ki je bilo do 9.5.1945 zadružna lastnina, daje ZZad v 65. členu pravno podlago za vrnitev premoženja, ki je bilo brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike. Upravičenci do vračila so zadružne organizacije oziroma organizacije kooperantov (1. točka 1. odstavka 66. člena ZZad), če teh ni, zadruga oziroma organizacija kooperantov, ki je njen pravni naslednik (2. točka 1. odstavka 66. člena ZZad), če pa tudi teh ni, pa zadružna zveza, ki posluje na območju prejšnje zadruge in združuje zadružne organizacije in organizacije kooperantov z enako ali podobno dejavnostjo kot prejšnja zadruga (3. točka 1. odstavka 66. člena ZZad). Glede na takšno ureditev bi bila upravičenka do vrnitve premoženja nekdanja S. zadruga na Č. le, če bi bila vzpostavljena kot njena pravna naslednica.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da tožena stranka v svoji odločbi ugotavlja, da S. zadruga na Č. na obstaja. Ta ugotovitev je pravilna tudi po presoji pritožbenega sodišča. V spisu ni nobenega dokaza o nasprotnem, iz pripravljalne vloge z dne 17.4.2000 izhaja, da zadruga ni vzpostavljena. Nasprotnega dokaza ni ponudila prvotožnica niti v tožbi. Njena trditev, da S. zadruga na Č. še vedno obstoji, ker leta 1946 ni bilo pogojev za združitev z L. zadrugo za S. dolino na Č. in je zato nezakonita odločitev Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 13.12.1945 o njenem izbrisu iz zadružnega registra ni utemeljena. Da bi bila navedena odločitev razveljavljena, iz predložene dokumentacije ni razvidno in tožeča stranka tega niti ne zatrjuje. Ni pa pravne podlage za presojo zakonitosti odločitve o izbrisu. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev tožene stranke, da prvotožeča stranka ni izkazala subjektivitete kot pravna naslednica prejšnje S. zadruge. Zato niso izpolnjene procesne predpostavke za vrnitev premoženja bivše zadruge po ZZad.

Pravilna je tudi presoja tožene stranke in sodišča prve stopnje, da člani oziroma pravni nasledniki članov bivše zadruge (drugotožeča stranka) ne morejo na podlagi ZDen zahtevati vrnitev premoženja, ki so ga kot svoje deleže vpisali v bivšo zadrugo. Njihovi deleži v zadrugi niso bili podržavljeni s predpisom ali na način, ki ga ZDen predpisuje kot podlago za denacionalizacijo (3., 4. in 5. člen ZDen), ampak je zadruga, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, prenehala zaradi statusne spremembe, kar je imelo za posledico tudi prenos premoženja. Če je to premoženje pozneje postalo SLP oziroma družbena lastnina, kar je bila posledica takratnih predpisov, s katerimi je bila zadružna lastnina kot posebna kategorija lastnine ukinjena in preimenovana v družbeno lastnino, to članov bivše zadruge in njihovih pravnih naslednikov ne opravičuje, da bi na podlagi ZDen lahko zahtevali vrnitev v zadrugo vpisanih deležev.

Glede na navedeno pritožbeni ugovori glede dejanskega stanja in materialnega prava niso utemeljeni.

Tožniki v tožbi glavne obravnave niso zahtevali. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta ugotovila vse pomembne okoliščine dejanskega stanja. Ugotovitve in presoja tako tožene stranke kot sodišča prve stopnje so skladni s podatki spisa. Zato postopek v upravnem sporu ni bil kršen. Pritožbeno sodišče zato zavrača tudi ta pritožbeni ugovor.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.