Jedro

Po petem odstavku 18. člena Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije imata pred razgovorom delavec in njegov pooblaščenec pravico do vpogleda v dokumentacijo, ki se nanaša na postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Iz navedb ali izpovedi tožnice ne izhaja, da bi vpogled v dokumentacijo na razgovoru zahtevala, pa ji ga tožena stranka ni omogočila, iz izpovedi direktorja tožene stranke pa je razvidno, da tožnica tudi po razgovoru ni zahtevala vpogleda v dokumentacijo. Zato ni mogoče zaključiti, da tožena stranka ni izpeljala postopka v skladu z določbo petega odstavka 18. členu panožne KP.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno (v točkah I in III izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (1. odstavek II. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2012, ki jo je tožena stranka dne 4. 6. 2012 podala tožeči stranki, nezakonita in se razveljavi; da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 18. 5. 2012 ni prenehalo, ampak še traja, da ji je tožena stranka dolžna vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 8. 2009, jo pozvati nazaj na delo ter jo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 18. 10. 2012 dalje prijaviti v obvezna zavarovanja za vpis v matično evidenco ZPIZ, ji za čas od 18. 10. 2012 do ponovnega nastopa dela obračunati bruto nadomestilo plače ter ji priznati in izplačati vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja, vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. dne v mesecu za pretekli mesec v roku 8 dni (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2011 in 2012 obračuna znesek v višini 7.625,33 EUR bruto, od tega zneska odvede davek in prispevke ter tožnici izplača ustrezen neto znesek v roku 8 dni, v presežku pa je zahtevek za plačilo zneska 618,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 1.392,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki, do plačila (točka II izreka).

Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka tožene stranke. Navaja, da se sodišče prve stopnje v samo vsebino odpovedi ni spuščalo, ampak je zgolj presodilo, da odpoved pogodbe o zaposliti naj ne bi bila izpeljana v skladu s postopkovnimi pravili. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da naj tožena stranka v postopku izdelave pisne ocene za tožnico ne bi upoštevala določil Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije o tem, da ima delavec pred razgovorom, ki ga mora z njim opraviti delodajalec pred sprejemom pisne ocene, pravico vpogledati v dokumentacijo, na kateri temeljijo delodajalčeve ugotovitve iz ocenjevalnega obdobja in da tožnici naj ne bi bile predstavljene ugotovitve, ki naj bi jih tožena stranka kasneje vnesla v poročilo o njenem delu, zaradi tega pa tožnica na razgovoru naj ne bi mogla učinkovito uveljavljati pravice, da se lahko izreče o ugotovitvah delodajalca. Zmotna je tudi presoja sodišča, da tožnica vpogleda v dokumente naj ne bi imela. Na podlagi tega je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da tožena stranka naj ne bi spoštovala določb 18. člena kolektive pogodbe in je podana odpoved zato nezakonita.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščine, da tožnica na zagovoru dne 30. 1. 2012 o ugotovitvah tožene stranke ni hotela vsebinsko razpravljati. Povzetek navedb tožene stranke v pisni oceni tožničinega dela se skoraj identično sklada z izpovedjo tožnice na zaslišanju dne 17. 4. 2013, kar jasno kaže, da je tožena stranka postopek vodila korektno, verodostojno in nepristransko, zato sodišče ni imelo podlage, da ni v celoti sledilo izpovedima direktorja tožene stranke in priče A.A.. Tožnica je kljub možnosti ponovnega razgovora direktorju sporočila, da se sestanka ne bo udeležila oziroma da zanj ne vidi nobene potrebe in naknadnega telefonskega razgovora tožnica tudi ne zanika. Tožnica je bila tista, ki je odklanjala vsakršen vsebinski razgovor o ugotovitvah delodajalca v ocenjevalnem obdobju. Dolžnost delodajalca pa zagotovo ni, da delavca, kljub njegovemu odklonilnemu stališču, v razgovor sili. Dejstva, da je bilo celotno gradivo tožnici na razgovoru dne 30. 1. 2012 dostopno, tudi tožnica ne zanika, tožena stranka pa ji tudi ni nikoli vnaprej zavrnila možnosti vpogleda v kakršnokoli dokumentacijo, ki bi bila povezana z ugotovitvami v ocenjevalnem obdobju. Ob tem tožena stranka še pripominja, da tožnica nikakor ni bi mogla pripraviti tako obsežnega pisnega zagovora pred odpovedjo, če bi ji bil onemogočen vpogled v dokumentacijo. Sodišče prve stopnje vprašanja, zakaj ni prišlo do ponovnega razgovora po 30. 1. 2012, sploh ni razčiščevalo in v tem delu tudi ni izvedlo dokazne ocene, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. Ker je bil v tem primeru kasneje opravljen zagovor pred redno odpovedjo, tudi dokazana kršitev pravice vpogleda v dokumentacijo ali pravice do samega razgovora po določbi 18. člena KP ne bi mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar sodišče prve stopnje tega ni pojasnilo. Po stališču pritožbe sodišče prve stopnje neutemeljeno enači pomen in pravno naravo razgovora po določbi 18. člena KP in zagovora pred odpovedjo po ZDR, na katerem so bile tožnici ponovno predočene ugotovitve iz ocenjevalnega obdobja, kar po prepričanju tožene stranke pomeni, da so bile s tem tudi sanirane morebitne pomanjkljivosti pri izvedbi predhodnega razgovora. Sodišče prve stopnje vsebinskih razlogov za odpoved sploh ni preverjalo. Pritožba še navaja, da če bi obveljala ocena sodišča, da je bil razgovor po določbah KP nepravilno in pomanjkljivo voden, je do drugega srečanja (zagovora pred odpovedjo) poteklo dovolj časa za ustrezno pripravo in zagovor, ki bi, če bi bil ustrezen in argumentiran, lahko še vedno preprečil odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o plačilu nadomestila za neizkoriščen letni dopust, pa tožena stranka poudarja, da je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi s ponudbo nove, s tem pa ji je dala možnost, da bi nadaljevala delovno razmerje in lahko koristila dopust. Ker tožnica nove pogodbe o zaposlitvi ni sprejela, je razlog za nemožnost koriščenja dopusta v celoti na njeni strani.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da jo pritožbeno sodišče v celoti kot neutemeljeno zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožba vložena pravočasno, - da je tožena stranka sprejela sklep, na podlagi katerega je tožnico ocenjevala v obdobju od 20. 10. 2011 do 30. 1. 2012, - da je bil dne 30. 1. 2012 s tožnico opravljen razgovor na podlagi vabila, kateremu je bilo priloženo poročilo o njenem delu, na pa tudi pisna ocena njenega dela, - da tožena stranka pri oceni tožničinega dela ni ravnala skladno z 18. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (panožna KP, Ur. l. RS, št. 111/2006 in naslednji), saj tožnici ni omogočila vpogleda v dokumentacijo, prav tako pa ji na razgovoru niso bile predstavljene ugotovitve, ki jih je tožena stranka kasneje vnesla v poročilo o njenem delu, zaradi tega pa tožnica na razgovoru ni mogla učinkovito uveljavljati pravice, da se o ugotovitvah delodajalca lahko izreče, - da je dne 18. 5. 2012 podana odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve 18. člena panožne KP nezakonita, zato je tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti ugodilo, - da je tožnica upravičena do plačila nadomestila za neizkoriščen letni dopust in sicer za 7 dni iz leta 2011 in 30 dni iz leta 2012 v višini 7.625,33 EUR.

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka postopka ocenjevanja tožničinega dela ni izpeljala skladno z 18. členom panožne KP. Tožena stranka je začela postopek ocenjevanja tožničinega dela skladno z določbo 1. odstavka 18. člena panožne KP, saj je tožničino delo ocenjevala iz razlogov po drugi alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki med drugim določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca tudi nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno. Sklep o začetku ocenjevalnega obdobja je bil namreč sprejet na podlagi poročila vodje resorja B. z dne 19. 9. 2011, v katerem je bilo ugotovljeno, da za C. akcijo niso bili pravočasno izstavljeni računi dobaviteljem. V sklepu je bilo določeno, da ocenjevalno obdobje traja od 29. 10. 2011 do 30. 1. 2012, kar je skladno z 2. odstavkom 18. člena panožne KP, po katerem mora ocenjevalno obdobje zajemati najmanj 30 koledarskih dni. Na podlagi 3. odstavka 18. člena panožne KP je tožena stranka dne 30. 1. 2012 s tožnico opravila razgovor. Istega dne je direktor tožene stranke izdal pisno oceno tožničinega dela. Po 5. odstavku 18. člena panožne KP imata pred razgovorom delavec in njegov pooblaščenec pravico do vpogleda v dokumentacijo, ki se nanaša na ta postopek, vendar iz navedb ali izpovedi tožnice ne izhaja, da bi vpogled v dokumentacijo na razgovoru zahtevala, pa ji ga tožena stranka ni omogočila, iz izpovedi direktorja tožene stranke na l. št. 165 pa je razvidno, da tožnica tudi po razgovoru ni zahtevala vpogleda v dokumentacijo. Tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izpeljala postopka po 18. členu panožne KP, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

Ker je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita, saj naj tožena stranka ne bi spoštovala določila 18. člena panožne KP o izvedbi postopka pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ni po vsebini preverjalo utemeljenosti odpovednega razloga po 2 alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, zato je ostalo dejansko stanje v tem delu nepolno ugotovljeno.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe v zvezi z dosojenim zneskom nadomestila za neizkoriščeni letni dopust. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 4. 6. 2012 in da je bila tožnica od 2. 2. 2012 do 6. 4. 2012 v bolniškem staležu oziroma odsotna zaradi nege otroka 32 dni, od 10. 4. 2012 do prenehanja delovnega razmerja dne 17. 10. 2012 pa je bila nepretrgoma v bolniškem staležu. Tako zaradi objektivnih razlogov do prenehanja delovnega razmerja ni mogla izrabiti letnega dopusta. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna, pri čemer je tudi sklicevanje na odločitvi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 300/2010 z dne 19. 3. 2012 in VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011 povsem utemeljeno.

Sodišče prve stopnje je skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da je pritožba tožene stranke delno utemeljena, zato je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje v I. in posledično tudi v III. točki izreka, za kar je imelo podlago v 1. odstavku 351. člena v zvezi s 355. členom ZPP. V preostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu (1. odstavek II. točke izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena istega zakona. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje zaradi svojega napačnega materialnopravnega stališča, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zato, ker naj tožena stranka ne bi pri ocenjevanju tožničinega dela postopka izpeljala po 18. členu panožne KP, ni ugotavljalo in se ni opredelilo, ali je bila pogodba o zaposlitvi tožnici odpovedana v skladu z določbami ZDR. Ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja v tem delu sploh ni ugotavljalo, ne gre za dopolnitev dokaznega postopka, ampak je potrebno dokazni postopek v tem delu izpeljati v celoti, kar pa ni namen pritožbene obravnave. Tako naj sodišče prve stopnje v novem sojenju izvede vse potrebne dokaze in na podlagi sprejete dokazne ocene ugotovi, ali je tožena stranka tožnici pogodbo o zaposlitvi odpovedala zakonito in odloči o tožbenem zahtevku.

Odločitev o pritožbenih stroških se skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.