Jedro

Zoper sklep, izdan na podlagi 51. a člena ZVO-1, lahko pritožbo vložijo vse osebe, ki za njeno vložitev izkažejo pravni interes (43. člen ZUP). Vložitve pritožbe ZVO-1 tudi ne veže na predhodno sodelovanje v postopku. Je pa njena vložitev pogoj za vložitev tožbe. ZUS-1 namreč v prvem odstavku 6. člena določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo, te ni vložila. Vložitev pritožbe v upravnem postopku, kadar jo zakon dopušča, je torej procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za vsebinsko presojo tožbe. Če ta ni izpolnjena, sodišče tožbo zavrže na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Glede na ureditev v ZVO-1, ki ne določa vključitve javnosti v predhodne postopke presoje vplivov na okolje in javne objave uvedbe tega postopka, pritožnici ni mogoče očitati, da bi morala za izdajo sklepov vedeti oziroma, da bi se morala o njihovi izdaji pozanimati. Objava sklepov na spletu je sicer namenjena seznanitvi splošne javnosti, vendar po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pričakovati, še manj pa zahtevati, da bi posamezniki (ves čas, tudi ob morebitni medijski izpostavljenosti projekta) preverjali, ali je na spletni strani objavljena odločitev, ki bi lahko posegla v njihov pravni položaj in da bi bilo od tega odvisno njihovo uresničevanje pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka lahko v 15 dneh od vročitve tega sklepa vloži pri Agenciji Republiki Slovenije za okolje pritožbo zoper sklep Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35405-311/2015-4 z dne 25. 9. 2015 in sklep Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35405-28/2016-2 z dne 28. 1. 2016. III. Tožeča stranka in stranka z interesom sami trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper tri sklepe Agencije Republike Slovenije za okolje (v nadaljevanju ARSO) in zoper sklep Ministrstva za okolje in prostor (v nadaljevanju Ministrstvo). ARSO je izpodbijane sklepe, št. 35405-311/2015-4 z dne 25. 9. 2015, št. 35405-28/2016-2 z dne 28. 1. 2016 in št. 35405-319/2019-17 z dne 5. 11. 2019, izdala v predhodnem postopku presoje vplivov na okolje za nameravani poseg „Odvajanje in čiščenje odpadne vode na območju vodonosnika Ljubljanskega polja“. Z dvema od teh sklepov (z dne 25. 9. 2015 in 28. 1. 2016) je odločila, da za tam navedeni poseg ni treba izvesti presoje vplivov na okolje. S tretjim sklepom (z dne 5. 11. 2019) je postopek predhodne presoje, ki ga je uvedla po uradni dolžnosti (zaradi spremembe nameravanega posega na delu trase), ustavila, ker je nosilka nameravanega posega podala izjavo, da te spremembe ne bo izvedla. Ministrstvo pa je z izpodbijanim sklepom, št. 060-60/2019-3 z dne 10. 2. 2020, ustavilo postopek odprave in razveljavitve po nadzorstveni pravici in postopek za izrek ničnosti, ki ju je po uradni dolžnosti uvedlo zoper vse tri prej navedene sklepe ARSO.1 Skupaj s tožbo je tožnica vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker tožnica ni imela položaja stranke oziroma stranske udeleženke v postopku izdaje aktov. Tožnici je pojasnilo, da bi morala zahtevati vročitev sklepov pod pogoji iz drugega odstavka 229. člena ZUP oziroma pred vložitvijo tožbe doseči, da se ji prizna položaj stranske udeleženke. Ker je tožbo zavrglo, je zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, saj je obstoj tožbe procesna predpostavka za njeno vsebinsko presojo.

3. Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper ta sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je solastnica zemljišča s parc. št. 1860, k. o. ... in je v mesecu marcu 2020 od sokrajanov izvedela, da trasa kanalizacijskega kanala poteka po njenem zemljišču. Investitor je o posegu ni obvestil, niti je ni prosil za dovoljenje ali služnost. Meni, da izpodbijani sklepi nedopustno, nezakonito in neustavno posegajo v njeno nepremičnino, s tem pa tudi v njeno lastninsko pravico, zato je podana njena stvarna in procesna legitimacija za tožbo v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje ji je z zavrženjem tožbe kršilo ustavne pravice iz 22., 23., 25. in 33. člena Ustave. Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določbe postopka, ker ni navedlo razlogov, zaradi katerih pritožba zoper sklep o zavrženju začasne odredbe ni dovoljena. Meni, da je napačen tudi pravni pouk, v katerem je navedeno, da rok za pritožbo teče tudi v času trajanja posebnih ukrepov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Odgovor na pritožbo je vložila Mestna občina Ljubljana, to je nosilka posega (stranka z interesom v tem upravnem sporu). V odgovoru predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrže, ker pritožnica v času izdaje izpodbijanih sklepov ni bila lastnica zemljišča na območju posega. Solastnica zemljišča, parc. št. 1860, k. o. ..., je postala šele 21. 2. 2018. Podrejeno predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbo zavrne. Zahteva plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma Vrhovno sodišče ugotavlja, da je pritožba vložena pravočasno, zato se v nadaljevanju te obrazložitve ne opredeljuje do navedb, ki se nanašajo na tek roka v času trajanja posebnih ukrepov2 in tudi ne do vsebinsko nekonkretizirane in pavšalne navedbe o kršitvi več ustavnih pravic. Kot očitno neutemeljen pa zavrača tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka zaradi neobrazloženosti pravnega pouka.3

6. Pritožnica je s tožbo izpodbijala dva sklepa, s katerima je ARSO v postopku predhodne presoje vplivov na okolje odločila, da te presoje ni treba izvesti.4 Z isto tožbo je izpodbijala tudi sklep ARSO in sklep Ministrstva o ustavitvi postopkov uvedenih po uradni dolžnosti.

**_Sklepa ARSO_**

7. Izpodbijana sklepa je ARSO izdala na podlagi 51. a člena ZVO-1. Zakonodajalec je s to določbo v slovenski pravni red implementiral Direktivo 2011/92/EU imenovano tudi Direktiva o presoji vplivov na okolje (v nadaljevanju Direktiva).5

8. Določba 51. a člena ZVO-1 ureja predhodni postopek presoje vplivov na okolje. V tem postopku ARSO na zahtevo nosilca posega ali po uradni dolžnosti ugotovi (le), ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje (prvi odstavek). O tem izda sklep (peti odstavek), ki ga objavi na enotnem državnem portalu e-uprava in na svojih spletnih straneh, pošlje pa ga tudi pristojni inšpekciji in občini na območju katere se nahaja nameravani poseg (šesti odstavek). Zoper sklep je dovoljena pritožba, ki jo glede na peti odstavek 51. a člena ZVO-1 lahko vložijo nosilec posega in nevladne organizacije iz prvega odstavka 153. člena ZVO-1, to so tiste, ki delujejo v javnem interesu na področju varstva okolja.

9. Iz opisane ureditve predhodnega postopka, v katerem se šele ugotovi, ali je presojo vplivov na okolje treba izvesti, izhaja, da ZVO-1 ne določa, da bi v tem postopku do izdaje sklepa poleg nosilca posega sodelovale tudi druge stranke oziroma stranski udeleženci. ZVO-1 tudi ne določa, da se javnost seznani o uvedbi postopka. Javnost se s tem, da je bil postopek že izveden, seznani šele po izdaji sklepa, ki ga ARSO objavi na svoji spletni strani in na državnem portalu e-uprava. Zoper ta sklep pa lahko pritožbo vložita nosilec posega in nevladne organizacije s področja varstva okolja.

10. Ob taki zakonski ureditvi se je Vrhovnemu sodišču zastavilo vprašanje, ali je pritožnici, ki ji ZVO-1 pravice do pritožbe ne daje, mogoče očitati, da bi morala zahtevati vročitev sklepov in nato v roku, ki velja za stranka, vložiti pritožbo oziroma doseči priznanje stranske udeležbe, ob upoštevanju, da v pritožbi navaja, da za izdajo sklepov, ki se nanašajo na poseg v njeno zemljišče, ni vedela, ker je o tem nosilec posega sploh ni obvestil. 11. Kot že navedeno 51. a člen ZVO-1 pomeni implementacijo Direktive, torej prenos obveznosti, ki jih ta direktiva nalagam državam članicam.6 Direktiva v 11. členu državam članicam nalaga, da z ustrezno nacionalno zakonodajo zagotovijo dostop do pravnega varstva tistim članom _„zadevne javnosti“_,7 ki imajo „_zadosten interes_“ ali, ki „_uveljavljajo kršeno pravico_“, kadar to upravno postopkovno pravo članice zahteva (člen 11(1)). Pri tem tudi določa, da države članice, skladno s ciljem omogočiti zadevni javnosti širok dostop do pravnega varstva, določijo kaj predstavlja _„zadostni interes_“ in „_kršitev pravice_“ (člen 11(3)).

12. Iz Direktive tako izhaja, da je treba zadevni javnosti omogočiti širok dostop do pravnega sredstva. S tem namenom 11. člen Direktive državam članicam nalaga, da pravico do pravnega sredstva zagotovijo vsem, ki imajo zadosten interes ali uveljavljajo kršitev pravic, kadar to določa nacionalno postopkovno pravo. Direktiva torej pravice do pravnega sredstva ne omejuje na v naprej določen krog oseb. Določba petega odstavka 51. a člena ZVO-1 je zato v delu, kjer pravico do pritožbe omejuje, neskladna z 11. členom Direktive. To pa posledično pomeni, da Direktiva ni bila ustrezno implementirana.

13. O tem, da taka omejitev pravice do pritožbe v predhodnih postopkih presoje vplivov na okolje ni skladna z 11. členom Direktive, se je izreklo že Sodišče Evropske unije (SEU). V sodbi Gruber, C-570/13 z dne 16. aprila 2015, je v postopku predhodnega odločanja glede razlage 11. člena Direktive 2011/92/EU ob presoji nemške nacionalne ureditve, ki pravico do pravnega sredstva zoper odločitev, izdano v predhodnem postopku, omejuje le na tam določen krog oseb (npr. nosilec posega, občina, mediator za okolje), izključuje pa ostale (med njimi tudi sosede) in je primerljiva s petim odstavkom 51. a člena ZVO-1, odločilo, da taka ureditev nasprotuje ureditvi 11. člena Direktive. Navedlo je, da je treba ob upoštevanju meril, določenih v nacionalnem pravu, glede _„zadostnega interesa“_ ali _„kršitve pravice“_ (v vsakem primeru posebej) preveriti, ali je tem osebam (sosedom) treba priznati pravico do pravnega sredstva.

14. Razlaga prava Evropske unije (v nadaljevanju EU), ki je v postopku odločanja SEU o predhodnem vprašanju poda SEU, je zavezujoča za vsa sodišča članic EU in velja _erga omnes_. To pomeni, da je treba v postopkih, ki se vodijo na podlagi 51 a. člena ZVO-1, upravičenost do pritožbe presojati na podlagi 11. člena Direktive, to je ob upoštevanju „_zadostnega interesa_“ ali uveljavljanja _„kršitve pravic_“ kot jo določa nacionalna zakonodaja.8 Za upravni postopek je torej treba to pravico priznati tudi osebam, ki jih določa 43. člen ZUP, to je vsaki osebi, ki izkaže pravni interes (stranski udeleženec), ki torej zahteva vstop v postopek zaradi varstva svoje pravne koristi, to je neposredne na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi.

15. Zoper sklep, izdan na podlagi 51. a člena ZVO-1, lahko torej pritožbo vložijo vse osebe, ki za njeno vložitev izkažejo pravni interes (43. člen ZUP). Vložitve pritožbe ZVO-1 tudi ne veže na predhodno sodelovanje v postopku. Je pa njena vložitev pogoj za vložitev tožbe. ZUS-1 namreč v prvem odstavku 6. člena določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo, te ni vložila. Vložitev pritožbe v upravnem postopku, kadar jo zakon dopušča, je torej procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za vsebinsko presojo tožbe. Če ta ni izpolnjena, sodišče tožbo zavrže na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 16. Tudi Direktiva ne izključuje predhodnega izčrpanja upravnih pritožbenih postopkov pred sodnim postopkom, kjer taka zahteva obstaja po nacionalnem pravu (člen 11(4)). Po praksi SEU pa tako predhodno izčrpanje pravnih sredstev za varovanje pravic, ki jih posameznikom daje pravo Unije, ne sme biti manj ugodno od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti) in ne sme praktično onemogočiti ali čezmerno otežiti uveljavljanje pravic (načelo sorazmernosti), ki jih posameznikom daje pravo Unije.9 Povedano drugače, pogoj pritožbe je lahko sorazmeren le, če pritožniku ni mogoče razumno očitati, da je ni vložil. 17. Iz izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje nedvoumno izhaja, da pritožnica pritožbe ni vložila. Pritožnica tega ne prereka, vendar hkrati navaja, da za izdajo spornih sklepov sploh ni vedela. S tem po vsebini uveljavlja, da pravice do pritožbe brez svoje krivde ni mogla izkoristiti.

18. Po presoji Vrhovnega sodišča je ključnega pomena za uresničevanje pravice do pritožbe obveščenost. Glede te ZVO-1 v šestem odstavku 51.a člena določa le objavo izdanih sklepov na spletni strani ARSO in na enotnem državnem portalu e-uprava. Direktiva pa v členu 6(2) določa, da se obveščanje že na začetni stopnji postopka izvaja preko javnih objav, ali drugih primernih načinov, na primer razpoložljivih elektronskih medijev. V členu 6(5) pa določa, da ukrepe za obveščanje javnosti (na primer z letaki v določenem obsegu ali objavo v krajevnih časopisih) podrobno določijo države članice.

19. Določitev postopkovnih pravil obveščanja v okoljskih zadevah je torej glede na določbe Direktive procesna avtonomija držav članic, ki morajo pri tem spoštovati že omenjeni načeli enakovrednosti in učinkovitosti. Pri tem je zlasti pomembno načelo učinkovitosti, saj kdor ni obveščen o postopku nima interesa pridobiti dodatnih informacij ali pravočasno uveljavljati pravnega varstva. Zato uporaba poljubnega obveščanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne more zadoščati, če se hkrati ne zagotovi, da bo to obveščanje zadevno javnost dejansko doseglo.10

20. Do tega vprašanja se je, pri presoji vprašanja skladnosti začetka teka roka za uveljavljanje pravnega varstva od dneva objave določbe na spletu z 9. in 11. členom Direktive, opredelilo tudi SEU. V zadevi Flausch in drugi, C-280/18, je med drugim pojasnilo, da objava na spletu kot sredstvo za obveščanje javnosti o okoljskih zadevah **že na začetni stopnji** postopka sprejemanja okoljskih odločitev ustreza načelu sorazmernosti. Vendar je hkrati tudi razsodilo, da taka objava zgolj končne odločitve ne zadošča za začetek teka pritožbenega roka za tiste člane zadevne javnosti, ki predhodno niso imeli ustrezne možnosti, da bi se seznanili s postopkom.11

21. Glede na ureditev v ZVO-1, ki ne določa vključitve javnosti v predhodne postopke presoje vplivov na okolje in javne objave uvedbe tega postopka, po presoji Vrhovnega sodišča pritožnici ni mogoče očitati, da bi morala za izdajo sklepov vedeti oziroma, da bi se morala o njihovi izdaji pozanimati. Objava sklepov na spletu je sicer namenjena seznanitvi splošne javnosti, vendar po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pričakovati, še manj pa zahtevati, da bi posamezniki (ves čas, tudi ob morebitni medijski izpostavljenosti projekta) preverjali, ali je na spletni strani objavljena odločitev, ki bi lahko posegla v njihov pravni položaj in da bi bilo od tega odvisno njihovo uresničevanje pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva. Logično je namreč, da posameznik začne preverjati spletne strani organa šele, ko za to obstoji razlog. Pritožnici torej ni mogoče razumno očitati, da bi morala spremljati objave na spletni strani ARSO oziroma na državnem e-portalu in nato v roku, ki velja za stranke, zahtevati udeležbo v postopku oziroma zoper sklep vložiti pritožbo. Pritožbeni rok za stranke bi lahko začel teči in se iztekel samo v primeru, da bi bil tak sklep vročen skladno z zakonom (npr. z javnim naznanilom ali z osebnim vročanjem, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji).

22. Glede na obrazloženo pritožnica torej nima direktne tožbe zoper sklepa ARSO, s katerima je bilo odločeno, da presoje vplivov ni treba izvesti. Ob upoštevanju, da ureditev pritožbe v 51. a členu ZVO-1 ni skladna z Direktivo ter upoštevanju stališča SEU v sodbi Flausch in drugi, C-280/18 , pa je treba pritožnici zato, da se ji zagotovi učinkovito sodno varstvo v skladu z 11. členom Direktive, omogočiti, da zoper ta dva sklepa vloži pritožbo. Vrhovno sodišče je zato odločilo, da lahko pritožnica v roku 15 dni, ki teče od dneva vročitve tega sklepa, vloži pritožbo pri organu, ki je sklepa izdal. Pritožbeni organ naj v skladu s stališči iz tega sklepa opravi presojo izpolnjevanja procesnih predpostavk in nato, če so te izpolnjene, pritožbo obravnava po vsebini.

**_Sklepa o ustavitvi postopka_**

23. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da ustavitev postopka, ki se je začel po uradni dolžnosti, z ničemer ne posega v pravni položaj strank postopka (tako tistih, ki so v postopku sodelovale, kot tudi tistih, ki menijo, da bi zaradi varstva svojih pravnih koristi morale sodelovati), saj ga v ničemer ne spreminja. Ta je po ustavitvi postopka enak kot pred uvedbo postopka, zato stranke nimajo pravnega interesa za izpodbijanje tovrstnih sklepov.12

24. Pritožnica tako nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa Ministrstva, s katerim je to ustavilo postopka, ki ju je zoper sklepe ARSO, izdane na podlagi 51. a člena ZVO-1, začelo po uradni dolžnosti in tudi za izpodbijanje sklepa ARSO, s katerim je ta ustavila po uradni dolžnosti začet predhodni postopek presoje vplivov na okolje.

25. Sodišče prve stopnje bi sicer moralo v tem delu tožbo zavreči na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, vendar zavrženje na drugi podlagi na samo pravilnost odločitve ni vplivalo, zato Vrhovno sodišče ni poseglo v izpodbijani sklep.

**K II. točki izreka**

26. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Navedbe v odgovoru na pritožbo pa niso prispevale k odločitvi. Zato je Vrhovno sodišče odločilo, da stranka z interesom sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Gre za izredni pravni sredstvi po 274. členu in 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). 2 Sodišče prve stopnje je štelo, da gre za nujno zadevo po tretjem odstavku 83. člena Zakona o sodiščih in zato v zvezi z Odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83. člena Zakon o sodiščih (Uradni list RS, št. 21/2020) rok za pritožbo teče tudi v času trajanja posebnih ukrepov zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 na območju Republike Slovenije. 3 Razloge, zaradi katerih je že po naravi stvari v primeru sočasnega zavrženja tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe izključena samostojna pritožba zoper zavrženje začasne odredbe, je Vrhovno sodišče navedlo v svoji odločbi I Up 166/2019 z dne 9. 10. 2019. 4 Sklepa z dne 25. 9. 2015 in z dne 28. 1. 2016. 5 Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, spremenjena z Direktivo 2014/52/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014. 6 V ZVO-1 je bil 51. a člen vključen po opozorilu Komisije o pomanjkljivi implementaciji Direktive glede ureditve predhodnega postopka in opredelitve posegov, za katere je ta postopek treba izvesti (Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja ZVO-1F, str. 4 in 5, Poročevalec DZ z dne 10. 10. 2013). 7 „Zadevna javnost“ pomeni eno ali več fizičnih ali pravnih oseb in v skladu z nacionalno zakonodajo ali prakso njihova združenja, organizacije ali skupine, na katere vpliva ali bi verjetno vplivali postopki okoljskega odločanja ali ima interes pri takih postopkih iz člena 2(2). Pri tem pa se šteje, da imajo nevladne organizacije, ki podpirajo varstvo okolja in izpolnjujejo katere koli pogoje nacionalne zakonodaje, interes (člen 1 (2d,e)). 8 Ob tem pa se šteje, da imajo nevladne organizacije s področja varstva okolja, ki izpolnjujejo pogoje nacionalne zakonodaje, zadosten interes v smislu člena 11(1), kar izrecno določa člen 11(3) Direktive. 9 O tem tudi že omenjena sodba SEU, Gruber C-570/13, točka 37. 10 Tako tudi Generalna pravobranilka Juliane Kokott v sklepnem predlogu, zadeva C-280/18, točke 45 do 55. 11 S to sodbo, v zadevi Flausch in drugi, C-280/18, z dne 7. november 2019, je SEU v postopku predhodnega odločanja na zahtevo Državnega Sveta Grčije, odločilo, da ni združljivo s členoma 9 in 11 Direktive, da se od članov zadevne javnosti, ki niso vedeli za izdajo soglasja za izvedbo projekta, zahteva spoštovanje roka za vložitev tožbe, ki je začel teči z objavo soglasja na spletu, če v skladu s členom 6(2) Direktive niso imeli ustrezne možnosti, da bi se seznanili s postopkom soglasja. 12 Tako Vrhovno sodišče že v zadevah X Ips 209/2015 z dne 5. 10. 2016, I Up 58/2019 z dne 9. 10. 2019, I Up 107/2020 z dne 11. 11. 2020 in I Up 17/2020 z dne 30. 9. 2020.