Jedro

Če je toženka sprejemala denar, ne da bi sklenila družbeno pogodbo ali najemno pogodbo ali kako drugo pogodbo, ga mora vrniti, sicer bi bila neupravičeno obogatena.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

S sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da mora toženka plačati prvemu tožniku tolarsko protivrednost 8.100 nemških mark, 1.500 švicarskih frankov in 7.000 avstrijskih šilingov po veljavnem deviznem tečaju Ljubljanske banke, d.d., na dan plačila s tolarsko protivrednostjo deviznih obresti po obrestni meri, po kateri Ljubljanska banka, d.d., obrestuje devizne vloge na vpogled za nemške marke, švicarske franke in avstrijske šilinge, ki tečejo od vložitve tožbe dalje do plačila, ter mu plačati znesek 62.400 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo prav tako od vložitve tožbe dalje do plačila; drugi toženi stranki mora plačati tolarsko protivrednost 4.000 nemških mark ter tretje toženki tolarsko protivrednost 9.832 nemških mark in 19.000,00 tolarjev obema po enakem tečaju in z enakim tekom zamudnih obresti kot prvo tožniku.

Kar so tožniki zahtevali več, je sodišče zavrnilo, priznalo pa jim je povrnitev pravdnih stroškov v znesku 123.716,00 tolarjev. Poleg tega je sklenilo, da se tožba tožnice J. C. zavrže ter da se zavrneta predlog za intervencijo M. S. in predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodnih taks.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Nekoliko zmedeno navaja, da je toženka do pritožnika in njegovega razmerja brez razmerja. Sodelovala naj bi sicer pri gradnji poslovnega prostora (katerega večji del naj bi imel tožnik, manjšega pa toženka), ko sta vlagala v tujo lastnino. Nato pritožba navaja, da je prvi tožnik 11.3.1991 plačal toženki 5.000 nemških mark za "pristop", torej naj bi šlo za soudeležbo in vložka ne more zahtevati nazaj, saj je odstopil od lokala. Oprema v lokalu gre v njegovo breme, ker je na senčilu pred lokalom napisano ime njegove firme.

Povračilo naj zahteva od lastnika lokala, kateremu je plačeval najemnino in ima toženka vse točno zapisano. Sicer pa je tožnik ves čas spreminjal svoj zahtevek, da toženka sploh ni mogla kontrolirano obravnavati oziroma preverjati "neobstoječih" terjatev. Pritožnica nato za drugo tožnico navaja, da je prav tako pristopila k poslovnemu sodelovanju in vplačala pristop 4.000 nemških mark ter nakupila blago v Avstriji. Ker pa se je prekmalu naveličala, nista sklenili soustanoviteljskega deleža. Podobno je tudi tretje tožnica vložila 5.000 nemških mark v razvoj podjetja. Toženkina odvetnica je že pripravila pogodbo o sodelovanju, a ni prišlo do realizacije. Tožniki so bili po toženkinem mnenju premalo podjetni in poslovni in so povzročili zaprtje toženkinega lokala. Sedaj zahtevajo denar od toženke, ki pa po njenem ni pasivno legitimirana in bi bilo treba zadevo razčistiti ter jo izpeljati v dobro vseh.

Tožniki, ki so odgovorili na pritožbo, navajajo, da gre za neupravičeno obogatitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje, ki je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z določilom 365. člena Zakona o pravdnem postopku, je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v pravilno izvedenem postopku pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Iz nesporne ugotovitve med pravdnimi strankami je pravilno ugotovilo, da je toženka od tožnikov prejemala določene vsote denarja, s katerimi se je neupravičeno obogatila in mora denar vrniti. Toženka je od njih izvabljala denar na različne načine. S tem, da je obljubljala sklenitev pogodbo o najemu prostora, čeprav za to ni imela prav nobene podlage, ali da je obljubljala sklenitev družbene pogodbe, a ni določila obveznosti in pravic družbenikov in pri registraciji podjetja niso vpisana nobena vlaganja. Zato pri odločanju zadeve ni mogoče uporabiti pravnih pravil, ki veljajo za najem poslovnih prostorov, za vlaganja v tujo lastnino ali za družbeno pogodbo, temveč samo pravila o neupravičeni pridobitvi po določilu 210. in naslednjih členov Zakona o obligacijskih razmerjih.

Tu je v četrtem odstavku izrecno predvidena vrnitev vrednosti, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila.

Ker je sodišče prve stopnje nesporno in pravilno ugotovilo tudi višino toženki izročenih sredstev, je povsem pravilno ugodilo pretežnemu delu tožbenega zahtevka. Tega so tožniki res neprestano spreminjali, toda sodišče mu je sledilo (za razliko od toženke, ki v pritožbi navaja, da tega ni mogla) in je o njem povsem pravilno odločilo.

Ker torej pritožba ni utemeljena in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo nobene kršitve, na katero mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 368. člena zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. V zvezi s pritožbenimi stroški je sklenilo, da jih morata trpeti pravdni stranki sami, ker toženka s pritožbo ni uspela, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben in ne vsebuje ničesar novega (določilo 154., 155. in 166. člena Zakona o pravdnem postopku).

Določila Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90 ter RS št. 55/92) in Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) so uporabljena na podlagi prvega odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I).