Jedro

Izpodbijanje izvršilnega naslova pod preobleko predhodnega vprašanja v tožbi na nedopustnost izvršbe ni dopustno, saj bi se na ta način izigralo temeljno pravilo izvršilnega postopka – vezanost na pravnomočen izvršilni naslov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbo za nedopustnost izvršbe zavrglo in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi povrniti pravdne stroške. V obrazložitvi je zapisalo, da v tožbi za nedopustnost izvršbe tožniki ne uveljavljajo razlogov, zaradi katerih je ta dopustna, saj se ne nanašajo na samo terjatev, kot ta temelji na izvršilnih naslovih. Tožniki namreč napadajo vsebino in veljavnost izvršilnih naslovov, kar pa glede na pravilo o pravnomočnosti ni dovoljeno.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi strank zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Navedbe revidentov

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje so tožniki vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Menijo, da so v okviru tožbe na nedopustnost izvršbe dovoljeni vsi ugovori glede (ne)obstoja terjatve in ne samo ugovori v smeri prenehanja obveznosti iz izvršilnega naslova, kakor obrazloži pritožbeno sodišče. Zatrjujejo zmotno uporabo 59. in 60. člena ZIZ ter 14. in 25. člena Ustave. Zatrjevanje ničnosti pogodbe o prevzemu dolga z dne 1.7.1994 po mnenju revidentov kot samostojna celota, ki je bistvenega pomena za rešitev predmetnega postopka, predstavlja predhodno vprašanje po 13. členu ZPP, ki bi ga moralo sodišče na primeren način obravnavati. Predlagajo, da revizijsko sodišče sklep drugostopenjskega sodišča v celoti razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožniki so v tožbi za nedopustnost izvršbe izpodbijali izvršilni naslov – sodno poravnavo. Zahtevali so ugotovitev njene ničnosti (kot predhodnega vprašanja) in v posledici izrek izvršbe za nedopustno.

7. S tožbo zaradi nedopustnosti izvršbe lahko dolžnik izpodbija zgolj dovoljenost izvršbe, ne more pa izpodbijati obstoja in višine same terjatve, ki oziroma kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu(1). Eno bistvenih načel izvršilnega postopka je namreč načelo stroge formalne legalitete, ki izvršilnemu sodišču ne dovoljuje presojati konkretne materialne zakonitosti in pravilnosti izvršilnega naslova, na podlagi katerega je predlagana izvršba. Upoštevati mora terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu, zaradi česar glede te terjatve ni več upravičeno proučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja. Izvršilni naslov kot procesna predpostavka za dopustnost izvršbe namreč predstavlja domnevo, da obstaja terjatev, ki je v njem ugotovljena, in da so v njem navedene stranke legitimirane za izvršbo. V ugovoru proti sklepu o izvršbi se lahko uveljavlja le razloge, ki preprečujejo izvršbo (prvi odstavek 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju; Ur. l. RS, št. 51/98 in naslednji, v nadaljevanju: ZIZ); noben od teh razlogov ni tak, da bi dopuščal ponovno presojo utemeljenosti terjatve, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. Tožba iz 59. člena ZIZ je možna samo v povezavi z ugovornim postopkom – predhodni ugovor je namreč pogoj za pravico do te tožbe, iz česar logično sledi, da se tudi z zahtevkom za nedopustnost izvršbe ne more izpodbijati izvršilnega naslova oziroma obstoja in višine iz njega izhajajoče obveznosti. Zatrjevanje kakršnihkoli dejstev, ki se nanašajo na izvršilni naslov, zato ne pride v poštev(2). S takšno tožbo lahko dolžnik uveljavlja samo tako imenovane opozicijske razloge: da je v izvršilnem naslovu zapisana terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti sodne odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave kot izvršilnega naslova (8. tč. prvega odstavka 55. člena ZIZ), ali da je upnik odložil izpolnitev obveznosti za čas, ki še ni potekel (9. tč. prvega odstavka 55. člena ZIZ), ali da je terjatev zastarala (11. tč. prvega odstavka 55. člena ZIZ)(3). Glede na povedano je v obravnavani zadevi odločilno, da gre med pravdnima strankama za izvršbo na podlagi sporazumov z veljavnostjo sodne poravnave, sklenjenih 26.7.1994 pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani, Enota v Trbovljah, opr.št. Ri 61/94 in Ri 62/94), le-tej pa zakon priznava učinek izvršilnega naslova (1. točka drugega odstavka 17. člena ZIZ)(4).

8. Iz zgoraj povedanega sledi, da izpodbijanje izvršilnega naslova pod preobleko predhodnega vprašanja v tožbi na nedopustnost izvršbe ni dopustno, saj bi se na ta način izigralo temeljno pravilo izvršilnega postopka – vezanost na pravnomočen izvršilni naslov. Izvršilni naslov se lahko izpodbija le v okviru primarnega postopka (katerega predmet je odločanje o obstoju terjatve), ne more pa se ga več izpodbijati v izvršilnem postopku, ki predstavlja poseben postopek za izvršitev pravnomočnih odločb (ki jim zakon podeljuje moč izvršilnega naslova). Tožba za razveljavitev sodne poravnave (392. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP) predstavlja tisto izredno pravno sredstvo, s katerim je konkretni izvršilni naslov mogoče izpodbijati.

9. Ker upoštevni revizijski razlogi niso podani, je bilo treba revizijo tožečih strank na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

Op. št. (1): Primerjaj D. Wedam-Lukić, Civilno izvršilno pravo, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1992, str. 74. Op. št. (2): Zakon govori o spornem dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev (59. člen ZIZ); primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 30.9.2004, opr. št. II Ips 524/2003. Op. št. (3): Primerjaj V. Rijavec, Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 214; in sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 30.8.2001, opr. št. II Ips 627/2000. Op. št. (4): Po prevladujočem stališču v pravni teoriji ima sodna poravnava dvojno naravo: procesno je izenačena z izvršljivo, torej pravnomočno sodno odločbo, obenem pa je tudi pogodba in vsebuje poleg procesnih elementov tudi elemente materialnega dogovora med strankami. Izpodbijati jo je mogoče samo z izrednimi pravnimi sredstvi in s posebno tožbo v pravdnem postopku (ki jo sedaj urejata 392. in 393. člen ZPP).