Jedro

Za uveljavljanje procesnega pobotnega ugovora po 319. členu ZPP velja enako, kot velja za tožbeni zahtevek sam, da mora biti določno postavljen (prvi odstavek 180. člena ZPP) in da ga mora postaviti stranka sama ter se na njegov obstoj ne more domnevati (2. člen ZPP).

Že iz ubeseditve določbe 312. člena OZ nedvomno izhaja, da za pobotanje zadošča izjava ene stranke in pri pobotanju z enostransko izjavo velja, da nasprotna stranka samo sprejema posledice, ki izvirajo iz pobotanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi glede izpodbijane I. in III. točke izreka sodbe in se v tem obsegu izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 824/2012 z dne 6. 9. 2013 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20. 2. 2012 opr. št. VL 20499/2012 se vzdrži delno v veljavi za plačilo glavnice v znesku 5.916,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 3. 2009 dalje do plačila in za plačilo stroškov izvršilnega postopka v znesku 20,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 3. 3. 2012 dalje do plačila. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20. 2. 2012 opr. št. VL 20499/2012 se delno razveljavi za plačilo glavnice v znesku 5.676,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 3. 2009 dalje do plačila in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrne. III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pravdnega postopka.” Zoper to sodbo (glede I. in III. točke izreka) je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v točki I. izreka s prisojenim zahtevkom 5.916,00 EUR s pp razveljavi in tožbeni zahtevek tudi v tem delu kot neutemeljen zavrne, v tej zvezi pa spremeni izrek v točki III izreka tako, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe na I. stopnji pa do dne plačila, kakor tudi pritožbene stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe na II. stopnji pa do dne plačila, vse v roku 15 dni od izdaje sodbe, da ne bo izvršbe.

V pritožbi tožena stranka trdi, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ker ni upoštevalo toženčev ugovor plačila terjatve iz naslova celotnega tožbenega zahtevka in zavrnitev ugovora plačila samo zato, ker ni bil podan do prvega naroka za glavno obravnavo pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, hkrati pa pomeni, da je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno ter zmotno uporabljeno materialno pravo.

Tako je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni sledilo toženčevemu ugovoru aktivne legitimacije tožeče stranke, saj je toženec posloval s družbo S. S. d. o. o. in ne tožečo stranko in tudi oba vtoževana računa je izdala S. s. d. o. o.. S. s. d.o.o. ni obvestila tožene stranke o cesiji terjatve na sedaj tožečo stranko in je po 419. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dolžnik prost obveznosti, če ni vedel za odstop terjatve.

Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožena stranka zatrjevala in dokazovala, da je tudi vtoževani račun št. ... z dne 17. 2. 209 na znesek 5.916,00 EUR poplačala s poplačilom davčnega dolga.

Pritožba nadalje trdi, da je sodišče prave stopnje zmotno štelo, da tožena stranka ni podala pravdnega pobotnega ugovora, saj je tožena stranka v 3.točki pripravljalne vloge z dne 3. 7. 2013 navedla, da je tožena stranka z dopisom zavrnila račun št. ... z dne 17. 2. 2009 do višine 5.916,00 EUR, ker je ta znesek kompenziran z nasprotno terjatvijo tožene stranke v višini 27.276,19 EUR in takšna trditev je po svoji vsebini pobotni ugovor v pravdi. Sicer pa tožena stranka lahko vselej uveljavlja pobotni ugovor in takšen ugovor poda s pritožbo. Ob predpostavki, da naj bi tožena stranka svojo terjatev 27.276,19 EUR do višine 19.406,00 EUR konvertirala v lastniški delež , je na račun preostanka te toženčeve terjatve še vedno ostala neporavnana razlika 7.870,19 EUR, ki se lahko pobota z nasprotno nižjo terjatvijo 5.916,00 EUR v pravdi ali izven pravde.

Pritožba končno še očita sodišču prve stopnje, da se ni izreklo glede ugovora zastaranja, ki ga je tožena stranka uveljavljala, saj gre za račun za storitve iz leta 2007, izstavljen pa je šele 17. 2. 2009. Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se je sodišču prve stopnje pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo storilo s tem, ko ni upoštevalo toženčevega ugovora plačila terjatve, saj je sodišče prve stopnje ugotavljalo dejansko stanje ravno v zvezi s tem zatrjevanjem tožene stranke in ni spregledalo podanega ugovora, kot zmotno trdi pritožba.

Pritožba pa že sama pojasni, da dejansko z očitkom bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z neupoštevanjem ugovora plačila terjatve, v resnici meri na zmotno in nepopolno ugotovitve dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava.

Za pritožbeno presojo utemeljenosti teh dveh pritožbenih razlogov je pomembno povzeti dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. ki so naslednje: - tožeča stranka zahteva plačilo po računih št. ... na znesek 5.916,00 EUR z dne 17. 2. 2009 in po računu št. ... z dne 17. 2. 2009, pri čemer sta ji terjatvi bili odstopljeni na podlagi dveh pogodb o cesiji, sklenjenih med prvotnim upnikom in izdajateljem računov S. s. d. o. o. ter tožečo stranko; - da je tožena stranka zatrjevala, da o odstopu terjatev ni bila obveščena; -da iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 10. 5. 2011 opr. št. XI Pg 1324/2011 ne izhaja, da bi se obravnavali cesijski pogodbi z dne 17. 2. 2009, temveč cesijska pogodba z dne 28. 2. 2009 in da se je odstop terjatve po tej pogodbi nanašal na realizacijo Dogovora o nameri za vstop v lastništvo; - da je tožeča stranka vstopila v pravni položaj odstopnika terjatve S. d. o. o. po obeh cesijskih pogodbah, katerih veljavnost ni sporna in zato je tožeča stranka aktivno legitimirana v sporni zadevi; - da je tožena stranka v zvezi z računom št. ..., ki se nanaša na odpravo napak na predelni steni v vrtcu v V., ki jo je S. s. d.o.o. kot naročnik del reklamirala toženi stranki kot izvajalcu del, ugovarjala prekluzijo tožbenega zahtevka in da je direktorica tožeče stranke izpovedala, da je bila prva pisna reklamacija poslana toženi stranki 22. 10. 2008; - da je predlog za izvršbo vložen 7. 2. 2012; - da je račun št. ... z dne 17. 12. 2009 izdan toženi stranki za izdobavo zvočno izolativne stene E. in da je tožena stranka ta račun vodila v svojih knjigovodskih evidencah kot dolg do S. s. d. o. o.; - da je tožena stranka z dopisom z dne 20. 2. 2009 dokazovala, da je bil znesek po računu št. ... kompenziran z odprtimi postavkami tožene stranke do S. s. d. o. o. in je dolg S. s. d. o. o. do tožene stranke ob koncu leta 2008 znašal 27.276,19 EUR; Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek po računu št. R-008-09 na znesek 5.676,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrnilo, ker je presodilo, da tožeča stranka svoje pravice iz naslova reklamacije del ni pravočasno sodno uveljavljala. Po določbi 635. člena OZ naročnik, ki je podjemnika pravočasno obvestil o napakah izvršenega dela, po enem letu od tega obvestila ne more več sodno uveljavljati svoje pravice in tožeča stranka bi morala sodno uveljaviti svojo pravico v enem letu potem, ko je bila tožena stranka pravilno obveščena o napaki, to je bilo 22. 10. 2008, tožeča stranka pa je plačilo za odpravo napak po reklamaciji sodno uveljavljala šele z vložitvijo predloga 7. 2. 2012, kar je več kot eno leto po danem pisnem obvestilu toženi stranki in je tako utemeljen ugovor prenehanja pravice do sodnega uveljavljanja terjatve iz naslova jamčevanja po pogodbi o delu. V tem delu sodba sodišča prve stopnje ni pritožbeno izpodbijana.

Pritožba sicer meni, da bi sodišče prve stopnje iz smiselno enakih razlogov, kot je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo po računu št. R 008-09, smelo zavrniti tudi sporni tožbeni zahtevek, pri čemer ne pojasni v čem se kaže ta „smiselnost“, saj je pravna podlaga zavrnjenemu tožbenemu zahtevku uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov po pogodbi o delu, še sporna terjatev pa se nanaša na izdobavo (prodajo) predelnih sten in bi potem kvečjemu tožena stranka kot kupec imela jamčevalne zahtevke do tožeče stranke oziroma odstopnika terjatve in bi smela uveljavljati materialno pravni ugovor znižanje kupnine ali povrnitve škode (po določbi drugega odstavka 480. člena OZ), če bi seveda zatrjevala in dokazovala reklamacijo napake, česar pa ni.

Če pritožba meri na to, da je smiselnost razumeti tako, da bi moralo sodišče prve stopnje v vsakem primeru zavrniti tudi ta del tožbenega zahtevka, pri čemer trdi, da bi to moralo storiti iz razloga, ker je tožena stranka zatrjevala, da je tožena stranka vtoževano terjatev poplačala na način, da je plačala davčni dolg S. s. d. o. o. v enaki višini, pa so to pritožbene novote, ker takih trditev tožena stranka do konca postopka pred sodiščem prve stopnje ni podala niti sedaj v pritožbi ne pove, zakaj jih ni mogla podati brez svoje krivde, zato teh pritožbenih novot pritožbeno sodišče ne sme obravnavati (337. člen ZPP). Trditve tožene stranke v zvezi s poplačilom davčnega dolga se nanašajo izključno na znesek 5.676,54 EUR po računu št. ... (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 3. 7. 2013 - listna številka 65 spisa) in tožena stranka ne omenja, da bi se poplačevanje v zvezi z davčnim dolgom nanašalo tudi na sporno terjatev.

Pritožba sicer nima prav, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je tožena stranka podala procesni pobotni ugovor s tem, ko je zatrjevala, da je sporna terjatev bila kompenzirana s terjatvijo tožene stranke do tožeče stranke, ki je obstajala v višini 27.276,19 EUR, saj tožena stranka takšnih trditev ni podala, temveč je zatrjevala (v pripravljalni vlogi z dne 3. 7. 2013), kar pravilno povzema pritožba: “da je toženec z dopisom zavrnil račun št. ... z dne 17. 2. 2009 do višine 5.916,00 EUR, ker je ta znesek kompenziran z nasprotno terjatvijo tožene stranke v višini 27.276,19 EUR”, toda ključno je, da je takšno kompenzacijo zatrjevala v razmerju do S. s. d. o. o., do katere je izkazovala svojo terjatev v znesku 27.276,19 EUR ne pa do tožeče stranke, v zvezi s katero ni zatrjevala, da do nje ime kakšno terjatev, ki bi jo lahko pobotala.

Da je možno pobotati terjatvi v smislu 311. člena OZ (1) je nujno, da so izpolnjeni naslednji pogoji: - upnik in dolžnik morata biti hkrati upnik in dolžnik iz obligacijskih razmerij, ki izpolnjujejo vsebinske pogoje za pobotanje, pri čemer imajo medsebojne obveznosti lahko različno pravno podlago;-da sta terjatvi istovrstni, kar se nanaša na vrsto (rod-genus) predmeta obveznosti in ne na pravno podlago terjatve ali drugače povedano, pobotajo se lahko vse obveznosti, pri katerih je določen isti rod, v praksi pa najpogosteje prihaja do pobotanja denarnih obveznosti; - pobotajo se lahko samo zapadle terjatve, saj šele z zapadlostjo obeh terjatev nastopijo pogoji za pobotanje in prenehanje obveznosti kot učinek pobotanja nastopi šele v tem trenutku; - terjatev mora biti iztožljiva in likvidna (ni sporna in je določena).

Pritožba zgolj pavšalno navede, da ima tožena stranka pobotno terjatev do tožeče stranke in sploh ne pojasni, iz katerega medsebojnega poslovnega razmerja, niti zapadlosti terjatve, pri tem pa kot višino terjatve navede znesek 27.276,19 EUR, ki pa je tudi po pritožbenih navedbah terjatev tožene stranka do družbe S. s. d. o. o. in ne do tožeče stranke.

Iz teh pritožbenih navedb nedvomno sledi, da tožena stranka niti ne izkaže pogojev za pobot terjatev. še manj pa je zadostila procesno pravnim zahtevam za uveljavljanje procesnega pobota.

Za uveljavljanje procesnega pobotnega ugovora po 319. členu ZPP velja enako, kot velja za tožbeni zahtevek sam, da mora biti določno postavljen (prvi odstavek 180. člena ZPP) in da ga mora postaviti stranka sama ter se na njegov obstoj ne more domnevati (2. člen ZPP), pri tem pa je za procesni pobotni ugovor še določeno, da ga mora tožena stranka uveljavljati do konca glavne obravnave (tretji odstavek 337. člena ZPP in šesti odstavek 348. člena ZPP).

Tako se po navedenem pokaže, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno odločilo, da tožena stranka ni uveljavljala procesnega pobotnega ugovora, saj končno pritožba sama prizna, da bi sodišče prve stopnje na njegov obstoj moralo samo domnevati, kar po povedanem ni mogoče, prav tako pa pobotnega ugovora ni mogoče uveljavljati šele s pritožbo in je tako pritožba v zvezi z obstojem procesnega pobotnega ugovora neutemeljena.

Pritožbeno sodišče pa v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti, ko pazi na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporaba materialnega prava skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo obstoj predpravdnega pobota, katerega obstoj pa je tožena stranka zatrjevala in dokazovala.

Tožena stranka je uveljavljala ugovor ugasle pravice, s tem, ko je trdila, da je že pred pravdo pobotala svojo terjatev, ki jo je imela do S. s. d.o.o. z njeno terjatvijo po računu št. ..., na način, da je z dopisom z dne 20. 2. 2009 (listina B 6) ta račun zavrnila in hkrati izjavila, da to terjatev pobotuje s svojo nasprotno terjatvijo in ko je trdila, da o odstopu terjatve po tem računu na sedaj tožečo stranko ni bila obveščena.

Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, je sodišče prve stopnje presodilo (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožena stranka najkasneje s predlogom za izvršbo (z dne 7. 2. 2012) bila seznanjena z odstopom terjatve s strani S. z. na sedaj tožečo stranko in do drugačnih zaključkov v zvezi z datum obvestila o odstopu terjatve ni prišlo. S tem dnem 7. 2. 2012 je torej, kot pravilno materialnopravno pojasni sodišče prve stopnje, skladno s 419. členom OZ, ki določa, da za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, mora pa ga pa ga odstopnik obvestiti o dostopu, šele nastopila obveznost tožene stranke, da izpolni prevzemniku, do seznanitve z odstopom pa lahko vselej veljavno izpolni prvotnemu upniku, odstopniku in je nato prost obveznosti.

Sodišče prve stopnje pa zmotno materialno pravno presodilo, da bi moral med strankama obstajati dogovor o predpravdnem pobotanju, ko izrecno navede, da pobot ne nastane takoj, ko stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi stranki izjaviti (pri odstavek 312. člena OZ), pa to izjavo razume kot dogovor o kompenzaciji (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

Že iz ubeseditve določbe 312. člena OZ nedvomno izhaja, da za pobotanje zadošča izjava ene stranke (2) in pri pobotanju z enostransko izjavo velja, da nasprotna stranka samo sprejema posledice, ki izvirajo iz pobotanja. Izjava, s katero želi stranka pobotati medsebojne obveznosti, se imenuje pobotna izjava in zanjo posebna oblika ni predpisana kakor tudi ne vsebina, pomembno je le, da iz izjave izhaja volja, da se pobotanje opravi.

Ker je sodišče zmotno štelo, da je predpravdno pobotanje možno le z dogovorom, ni ugotavljalo dejstev v smeri obstoja enostranske pobotne izjave in utemeljenosti ugovora ugasle pravice ob okoliščini, da je štelo, da je tožena stranka bila z odstopom seznanjena vsaj z vložitvijo predloga za izvršbo, tožena stranka pa je kot pobotno izjavo zatrjevala dopis z dne 20. 2. 2009, tedaj pa torej, ob zaključkih sodišča prve stopnje, še ni bila seznanjena z odstopom terjatve in bi lahko veljavno izpolnila družbi S. s. d. o. o. po spornem računu s pobotom terjatve.

Glede na navedeno je bilo ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti že zgolj iz tega razloga, ne da bi se pritožbeno sodišče ukvarjalo še z drugimi pritožbenimi navedbami pritožbi ugoditi iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in zaradi tega zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu glede I. točke izreka sodbe in posledično glede izpodbijane III. točke izreka (glede stroškov postopka) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti v novo odločanje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP), saj pritožbeno sodišče o zadevi ne more odločiti samo, ker bi sicer stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS).

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotavljati dejansko stanje v zvezi z zatrjevano pobotno izjavo tožene stranke in nato ponovno odločiti o zadevi, kolikor pa bo potrebno pa odločiti tudi o ugovoru zastaranja terjatve, ki ga je podala tožena stranka pa se sodišče prve stopnje doslej glede tega ugovora ni izjasnilo.

Op. št. (1): Določba člena 311 OZ glasi: “Dolžnik lahko pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli.“ Op. št. (2): Primerjaj M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 395